Brevir za 25. februar 2024

Po svetem izročilu zdaj
obhajamo ta postni čas
spokornih štirideset dni,
da naše duše prenovi.

 

Postava in preroki prej
začeli to navado so,
sam Kristus jo posvetil je,
začetnik časov in njih kralj.

 

Bodimo torej zmernejši
v pijači, jedi, govoru,
v zabavi, spanju in še kje,
bedimo skrbno nad seboj.

 

Ogibljimo se skritih zank,
poguba našim dušam so,
sovražnik zvit in premeten
prostora v nas naj ne dobi.

 

Nakloni, troedini Bog,
kar verni vsi te prosimo,
da mnogo nam sadov rodi
pobožna vnema postnih dni. Amen.

Ps 103 Hvalnica Bogu in Stvarniku

Hvali, moja duša Gospoda, *

Gospod, moj Bog, kako si velik!

Veličastvo in sijaj si oblekel, *

s svetlobo se ogrinjaš kakor s plaščem. —

 

Nebo si razpel kot šotor, *

svoj prestol si postavil nad nebesnim svodom.

Voziš se na oblakih, *

letiš na perutih vetra.

Viharji so tvoji poslanci, *

bliski in strele tvoji služabniki. —

 

Utrdil si zemlji njena pota, *

na veke se ne bo iztirila.

Pravodovje jo je obdajalo, *

vode so prekrivale gorovja. —

 

Na tvoje povelje so se vode umaknile, *

zbežale pred tvojim grmenjem.

Iz njih so se dvignile gore, *

nastale so doline, kjer si ti določil.

Začrtal si vodam meje, ki jih naj ne prestopijo, *

da nikoli več ne pokrijejo zemlje. —

 

Studence usmerjaš v potoke, *

ki tečejo med hribi.

Z njimi napajaš vse živali, *

divjačina si v njih gasi žejo.

Ob njih rastejo drevesa, *

na vejah gnezdijo in prepevajo ptice. —

Z dežjem iz oblakov napajaš gore, *

s svojo močjo nasičuješ vso zemljo.

Daješ, da raste trava za krmo živini, *

ki služi človeku pri njegovem delu.

Tako si pridela kruh iz zemlje *

in vino, ki mu srce razveseljuje.

Pridobiva olje, s katerim si lepša obličje, *

in živež, ki mu ohranja življenje. —

 

Po tvoji volji rastejo velikanska drevesa, *

mogočne cedre je vsadila tvoja roka.

V njih krošnjah gnezdijo ptice, *

na njih prebivajo štorklje.

V visokih gorah se skrivajo divje koze, *

v pečinah iščejo zavetja planinske živali. —

 

Ustvaril si luno za znamenje časov, *

določil čas, kdaj naj sonce zahaja.

Ko narediš temo in noč pokrije zemljo, *

se prebudijo vse gozdne živali.

Mladi levi rjovejo za plenom *

in od tebe prosijo hrane.

Ko vzide sonce, se umaknejo *

in poležejo v svojih brlogih.

Tedaj gre človek na svoje delo *

in ga opravlja do večera. —

- Iz oblaka se je zaslišal glas Boga Očeta:

- To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.

 

Ko je faraon izraelsko ljudstvo odpustil, jih Bog ni peljal po poti proti deželi Filistejcev, dasi bi bila najbližja. Bog je namreč dejal: »Da bi se morda ljudstvo ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne vrnilo v Egipt!« Zato je Bog obrnil ljudstvo po potu proti puščavi ob Rdečem morju. In v vojnem redu so odšli Izraelovi sinovi iz egiptovske dežele. Mojzes je vzel Jožefove kosti s seboj; kajti ta je s prisego zavezal Izraelove sinove, govoreč: »Gotovo vas bo Bog obiskal, takrat moje kosti odnesite od tod s seboj!«

Odrinili so iz Sukota in se ušotorili v Etamu ob puščavi. Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po potu, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil, da so mogli hoditi podnevi in ponoči. Ni se umaknil izpred ljudstva oblačni steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči.

Gospod je govoril Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom, naj se obrnejo in ušotorijo pred Fihahirotom, med Magdalom in morjem; pred Beelsefonom, njemu nasproti postavite šotore ob morju! Faraon bo dejal o Izraelovih sinovih: ,Zašli so v deželi, puščava jih je zaprla.' Zakrknil bom faraonovo srce, da bo šel za njimi; potem bom pokazal svojo moč na faraonu in na vsej njegovi vojski in Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Jahve.« - In storili so tako.

Egiptovskemu kralju se je sporočilo, da je ljudstvo pobegnilo. Tedaj se je spremenilo srce faraonovo in njegovih služabnikov proti ljudstvu in so rekli: »Kaj smo storili, da smo odpustili Izraela iz svoje službe?« Napregel je torej svoj voz in vzel vse svoje ljudstvo s seboj. Vzel je namreč šeststo izbranih voz in vse vozove Egipčanov in bojevnike na vsakem izmed njih. Gospod je zakrknil srce egiptovskega kralja faraona, da je šel za Izraelovimi sinovi; Izraelovi sinovi pa so odšli pod močno roko. In Egipčani so se gnali za njimi z vsemi faraonovimi konji, vozmi, konjeniki in vojsko in so jih došli, ko so šotorili ob morju pri Fihahirotu pred Beelsefonom.

 

SPEV (Ps 113, 1.2; 2 Mojz 13, 21)

Ko so Izraelci šli iz Egipta, je bilo božje ljudstvo rešeno suženjstva. * Postali so božje svetišče, božja posest in kraljestvo.

Gospod je hodil pred njimi v oblačnem stebru, da jih je vodil po potu. * Postali so božje svetišče, božja posest in kraljestvo.

Sv. Leon Veliki (papež od 440-461), pisec številnih pisem in govorov, iz katerih odsevata dobrota in jasen nauk

 

Gospod je razodel svoje veličastvo pred izvoljenimi pričami. Svoje telo, ki je človeško kot naše, je obdal s takim sijajem, da se mu je obraz zasvetil kakor sonce, obleka pa se je zableščala v snežni belini.

S svojim spremenjenjem je hotel najprej obvarovati apostole pred pohujšanjem križa, da ne bi njegovo prostovoljno ponižanje v trpljenju omajalo njihove vere. Zato jim je razodel veličastvo skritega božjega dostojanstva.

V svoji previdnosti pa je s tem tudi utrdil upanje svete Cerkve: celotno Kristusovo telo naj bi spoznalo, kakšne preobrazbe bo deležno, in njegovi udje naj bi se zavedali, da bodo tudi sami deležni slave, ki jo izžareva Glava.

O tem je namreč govoril Gospod, ko je napovedal svoj prihod v slavi: Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu njegovega Očeta. Isto pričuje apostol Pavel, rekoč: Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Drugje še pravi: Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi.

Da bi apostole okrepil v veri in jih uvedel v popolno spoznanje, jim je s tem čudežem dal še drug nauk. Mojzes in Elija, to je postava in preroki, sta se prikazala in govorila z Gospodom, da se spričo navzočnosti petih mož izkaže za resnično, kar je rečeno: Vsa zadeva naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.

Kaj je bolj prepričljivo od te besede, ki z njo soglaša oznanjevanje stare in nove zaveze in se dokumenti starega pričevanja strinjajo z evangeljskim naukom?

Besedila obeh zavez se med seboj lepo skladajo. Njega, ki so ga simboli preteklosti obljubljali pod pajčolanom skrivnosti, odkriva sijaj sedanje slave. Sveti Janez pravi: Mojzes je dal postavo, milost in resnico pa je prinesel Jezus Kristus. V njem se izpolnjuje obljuba preroških prispodob in smisel starodavnih zakonov. Njegova navzočnost dokazuje resničnost prerokb, milost pa omogoča izpolnjevanje zapovedi.

Z oznanjevanjem evangelija naj se torej v vseh utrjuje vera in nihče naj se ne sramuje Kristusovega križa, po katerem je odrešen svet.

Zato naj se tudi nihče ne boji trpeti za pravico, nihče naj ne dvomi o obljubljenem plačilu, saj po naporu sledi počitek, po smrti pa življenje. Ker je on sprejel nase vse slabosti našega življenja, bomo zmagali tudi mi in prejeli obljubljeno plačilo, če bomo zanj pričevali in ga ljubili.

Tako v izpolnjevanju zapovedi kakor v premagovanju težav naj nam neprestano odmeva Očetov glas, ki pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte.

 

SPEV (Hebr 12, 22.24.25; Ps 94, 8)

Pridružili ste se Jezusu, sredniku nove zaveze, ki vam govori; glejte, da ga ne zavržete. * Zakaj če tisti niso ubežali, ki so zavrgli Mojzesa, ko jim je govoril, bomo tem manj mi, ako bi zavračali njega, ki govori in je iz nebes.

Poslušajmo danes njegove besede: Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi. * Zakaj če tisti niso ubežali, ki so zavrgli Mojzesa, ko jim je govoril, bomo tem manj mi, ako bi zavračali njega, ki govori in je iz nebes.