Brevir za 24. februar 2001

Iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom 1,18-2,5

Beseda o križu je tistim, ki se pogubljajo, nespamet, nam pa, kateri smo na poti zveličanja, božja moč. Zakaj pisano je: »Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel.«

Kje je modrijan, kje pismouk, kje učenjak tega sveta? Ali ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet?

Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog sklenil verujoče rešiti po nespameti oznanjevanja. Kajti Judje zahtevajo znamenj in Grki iščejo modrosti, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, božjo moč in božjo modrost. Kar je namreč pri Bogu nespametno, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi.

Zakaj, glejte, bratje, kakšni ste poklicani: ni veliko modrih po mesu, ne veliko mogočnih, ne veliko imenitnih; marveč, kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to, kar ni nič, da uniči to, kar je, da se noben človek ne bo hvalil pred njim. Od njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, da, kakor je pisano: »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu.«

Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje. Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega, In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči.

Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o Apostolskih delih (3. hom. 1.2.3)

V tistih dneh je sredi bratov Peter vstal in spregovoril. Ker je bil Peter najbolj goreč in mu je Kristus zaupal čredo, ker je bil prvi v zboru apostolov, je prvi spregovoril: Bratje, treba je izbrati enega izmed nas. Navzočim je prepustil razsodbo, pustil je vredne zaupanja tiste, med katerimi bodo izbirali, in obenem se je izognil vsaki zameri, ki bi lahko nastala. Take stvari namreč često povzročajo hude posledice.

Mar ne bi mogel izbrati novega apostola Peter sam? Lahko bi, a ni hotel zbuditi vtisa pristranosti. Sicer pa še ni prejel Svetega Duha. Postavili so dva: Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, s priimkom Pravični, in Matija. Ni ju predlagal on, ampak vsi. Razlog za izbiranje je utemeljil na podlagi preroškega reka, ne pa svojega spoznanja. Tako je bil Peter samo razlagalec, ne pa nekdo, ki vsiljuje svojo sodbo.

Treba je torej, pravi, da kdo izmed teh mož, ki so hodili z nami ves čas... Glej, hotel je, da bi bile te priče očividci, čeprav je moral priti Sveti Duh. Hotel je, da bi bila izbira apostola zelo skrbna.

Izmed mož, ki so hodili z nami ves čas, nadaljuje Peter, dokler je bival Gospod Jezus med nami in odšel od nas, je treba izbrati. Govoril je o tistih, ki so živeli z Jezusom, in ne o navadnih učencih. V začetku so mnogi hodili za Kristusom, kakor je rečeno: Bil je eden od dveh, ki sta slišala od Janeza in šla za Jezusom.

Ves čas, dokler je bival Gospod Jezus med nami, od Janezovega krsta pa do dneva, ko je bil od nas vzet. In res, kar se je zgodilo poprej, nihče ni vedel, ampak jim je razodel Sveti Duh.

Do dneva, ko je bil od nas vzet, da postane z nami priča njegovega vstajenja. Ni dejal, da naj bi bil priča drugih stvari, ampak samo vstajenja. Bolj verodostojen je bil tisti, ki je lahko rekel: Tisti, ki je jedel, pil in bil križan, tisti je tudi vstal. Zato ni bilo potrebno, da bi bil priča preteklih dogodkov, ne naslednjih, niti ne čudežev, ampak samo vstajenja. Drugi dogodki so bili znani in očitni, vstajenje pa se je zgodilo v tajnosti in so vedeli zanj samo tisti nekateri.

Vsi skupaj so takole molili: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži. Ti, ne mi. Zelo prav ga prosijo kot tistega, ki pozna srca. On namreč mora izbrati, ne drugi. Molili so s takim zaupanjem, ker je bilo nujno nekoga izvoliti. Niso prosili: izbiraj, ampak, pokaži izvoljenca. Tistega, ki si izvolil, je dejal Peter, ker je vedel, da je Bog že vse določil. In žrebali so zanju. Niso se imeli za vredne, da bi sami volili, zato so želeli, da bi jim Bog razodel izvoljenega po znamenju.