Brevir za 24. januar 2024

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 88,2–38  Gospodovo usmiljenje do Davidove hiše

Gospod, tvojo ljubezen bom na veke opeval, *

tvojo zvestobo bom oznanjal vsem rodovom.

Tvoja zvestoba je zasidrana v nebesih, *

rekel si: »Moje usmiljenje ima večne temelje. —

 

Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem; *

Davidu, svojemu služabniku, sem prisegel.

Za zmeraj utrdim tvoje potomstvo, *

za vse rodove utemeljim tvoj prestol.« —

 

Gospod, nebesa slavijo tvoja čuda, *

tvojo zvestobo opevajo angelski zbori.

Kdo se more v nebesih primerjati Gospodu, *

kdo mu je podoben med angeli?

Bog je vzvišen nad vsemi svetimi, *

velik in čudovit, bolj kot vsi okoli njega. —

 

Kdo ti je enak, Gospod, Bog vsemogočni? *

Mogočen si, venča te tvoja zvestoba.

Ti gospoduješ viharnemu morju, *

ti krotiš besneče valovje.

S hudimi šibami si kaznoval Egipčane, *

s svojo močno roko si razkropil sovražnike. —

 

Tvoja so nebesa, zemlja in vesolje, *

kar je v njih, si ti naredil.

Sever in jug si ti ustvaril, *

zahod in vzhod se radujeta tvojega imena.

Ti si mogočna obramba in varno zavetje, *

ti si moja trdna opora.

Pravičnost in pravica sta temelj tvojega kraljestva, *

pred teboj hodita milost in zvestoba. —

 

Blagor ljudstvu, ki te proslavlja, *

povsod ga spremljaš z ljubečim pogledom.

V tvojem imenu se bodo vedno veselili, *

se tolažili s tvojo pravičnostjo.

Vsa njihova moč prihaja od tebe, *

vse premorejo s pomočjo tvoje milosti.

Gospod nas zvesto varuje, *

sam sveti Bog nas vlada. —

Nekdaj si govoril: »Nadel sem krono junaku, *

povzdignil sem izvoljenca izmed svojega ljudstva.

Našel sem Davida, svojega služabnika; *

da bi mi bil posvečen, sem ga mazilil.

Zato bo z njim vedno moja močna roka, *

podpirala ga bo moja desnica. —

 

Ne bo ga premagal sovražnik, *

ne bo ga stiskal hudobnež.

 

Njegove nasprotnike bom ponižal, *

kaznoval njegove sovražnike.

Moja zvestoba in milost ga bosta spremljali, *

njegova moč se bo dvignila v mojem imenu.

Njegovo oblast razširim do morja, *

do velike reke njegovo pravico. —

 

Klical me bo: ‚Ti si moj oče, *

moj Bog, moje zavetje in moja rešitev.‘

Postavim ga za prvorojenca, *

za najvišjega med vladarji zemlje.

Na veke mu ohranim svojo naklonjenost *

in moja zaveza z njim ostane trdna.

Njegov rod bo trajal na veke, *

njegov prestol ostane vekomaj.« —

– Tvoje besede, Gospod, človeka razsvetljujejo.
– Preprostim in malim daješ, da jih razumejo.

 

Tiste dni je Mojzes sklical ves Izrael ter jim rekel: »Videli ste vse, kar je storil Gospod pred vašimi očmi v egiptovski deželi faraonu in vsem njegovim služabnikom in vsej njegovi deželi: velike preskušnje, ki so jih videle tvoje oči, tista velika znamenja in čudeže. Toda Gospod vam ni dal do današnjega dneva srca, da bi umelo, in oči, da bi videle, in ušes, da bi slišala.

Vodil sem vas štirideset let po puščavi. Vaša oblačila niso razpadla z vas in tvoje obuvalo ti ni razpadlo z noge. Kruha niste jedli in vina in opojne pijače niste pili, da bi spoznali, da sem jaz, Gospod, vaš Bog.

Danes stojite vi vsi pred Gospodom, svojim Bogom, vaši poglavarji, sodniki, starešine in voditelji, vsi Izraelovi možje, vaši otroci, vaše žene, tudi tvoj tujec, ki biva sredi tvojega tabora, od tega, ki ti seka drva, do onega, ki ti nosi vodo, da vstopiš v zavezo Gospoda, svojega Boga, in v njegovo prisego, ki jo Gospod, tvoj Bog, danes sklepa s teboj, da te postavi danes za svoje ljudstvo in da bo on sam tvoj Bog, kakor ti je obljubil in kakor je prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

Toda te zaveze in te zakletve ne sklepam samo z vami, ampak tudi s tistimi, ki stojijo danes tu z nami pred Gospodom, našim Bogom, in s tistimi, ki jih danes ni tukaj z nami. Saj veste, kako smo prebivali v egiptovski deželi in kako smo hodili sredi med narodi, mimo katerih ste šli. Videli ste njihove ostudnosti in malike, les in kamen, srebro in zlato, ki so pri njih.

Med vami naj ne bo moža ali žene ali družine ali rodu, čigar srce bi se danes odvrnilo od Gospoda, našega Boga, in šlo služit bogovom onih narodov. Med vami naj ne bo korenine, ki rodi strup in pelin. Naj si nihče, ki sliši besede te zakletve, ne obeta v svojem srcu blagoslova, češ: ,Dobro mi bo, čeprav hodim v zakrknjenosti svojega srca.' To bi pogubilo, kar je namakanega, obenem z osušenim. Takemu Gospod ne bo hotel odpustiti, ampak takrat se bo vnela Gospodova jeza in gorečnost zoper tega človeka in zadela ga bo vsa kletev, ki je zapisana v tej knjigi, in Gospod bo izbrisal njegovo ime izpod neba. Gospod ga bo izločil v pogubljenje izmed vseh Izraelovih rodov po vseh prekletstvih zaveze, zapisane v tej knjigi postave.

Prihodnji rod, vaši sinovi, ki nastopijo za vami in tujec, ki pride iz daljne dežele, bodo videli nadloge te dežele in bolezni, s katerimi jo je Gospod udaril, da je žveplo in sol in pogorišče vsa zemlja; ne obseva se, ne poganja in nikaka trava na njej ne raste in je kakor razdejanje, s katerim je Gospod v svoji jezi in togoti udaril Sodomo in Gomoro, Adamo in Seboim; (tedaj) bodo vsi narodi vpraševali: ,Zakaj je Gospod tej deželi tako storil? Kaj pomeni razvnetje te velike jeze?' In odgovarjali bodo: ,Ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojih očetov, ki jo je sklenil z njimi, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele, in ker so šli in služili drugim bogovom in jih molili, bogove, ki jih niso poznali in ki jim jih ni določil. Zato se je razvnela Gospodova jeza zoper to deželo, da je spravil nadnjo vsa prekletstva, ki so zapisana v tej knjigi. Zato jih je Gospod izruval iz njihove zemlje v jezi in v srdu in v veliki togoti in jih pahnil v drugo deželo, kakor je danes.'

Skrivne reči so pri Gospodu, našem Bogu, razodete reči pa so za nas in naše otroke vekomaj, da bi spolnjevali vse besede te postave.«

SPEV (Gal 3, 13-14; prim. 5 Mojz 8,14)

Kristus je nase vzel naše prekletstvo, da bi na vse ljudi prišel Abrahamov blagoslov. * Po veri naj bi prejeli obljubo Duha.

Bog nas je rešil sužnosti greha. * Po veri naj bi prejeli obljubo Duha.

Sv. Frančišek Saleški (1567-1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja

 

Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.

Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.

Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.

Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.

V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.

 

SPEV (Ef 4, 32 - 5,1; Mt 11, 29)

Bodite drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.

Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.