Brevir za 24. januar 2023

SV. FRANČIŠEK SALEŠKI, ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ
Obvezni god
Sv. Frančišek (1567–1622) z gradu Sales v Savojski deželi v Švici je kot škof v Ženevi deloval s spisi in govori za ohranitev pravega nauka in gojitev duhovnega življenja (knjigi Filoteja in Teotim). Je zavetnik katoliškega časnikarstva. Umrl je v Franciji, v mestu Lyonu, 28. decembra 1622, pokopali pa so ga 24. januarja v Annecyju.

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 67   Gospodovo zmagoslavje

Bog se vzdigne in razkropijo se njegovi sovražniki; *

vsi, ki ga črtijo, zbežijo izpred njegovega obličja.

Dim se zgubi v vetru, vosek se stopi na ognju, *

to je podoba grešnikov: vsi zginejo pred Bogom.

Pravični pa naj se veselijo in vriskajo, *

pred Božjim obličjem naj uživajo v radosti. —

 

Pojte Bogu, prepevajte v čast njegovemu imenu. *

Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku.

Imenuje se Gospod, Najvišji, *

veselo vzklikajte pred njegovim obličjem. —

 

Sirotam je oče in varuh vdovam, *

on je naš Bog in biva med nami.

Pripravlja dom zapuščenim in rešuje jetnike, *

samo uporniki ostanejo v deželi, kjer ni vode. —

 

Ko si hodil, o Bog, pred svojim ljudstvom skozi puščavo, *

se je tresla zemlja.

Pred teboj so se majala nebesa, *

trepetal je Sinaj pred Izraelovim Bogom.

Obilen dež si poslal svoji deželi, *

izsušeni zemlji si vrnil rodovitnost.

V njej je prebivalo tvoje ljudstvo, *

ubožcem si jo pripravil v svoji dobroti. —

Gospod je rekel samó besedo *

in veliko glasnikov je že oznanilo zmago.

»Kralji z vojskami so se v diru razbežali, *

od obilnega plena so ljudje veliko dobili.

Od zlata in srebra se je lesketalo taborišče, *

kakor se svetlikajo golobje peruti.

Ko je Vsemogočni razkropil kralje, *

so ležali sovražniki kakor klasje po toči.«  —

 

Onstran Jordana so visoke gore, *

onstran Jordana so strme gore.

Mogočne gore, zakaj zavidate gori Sion, *

ki si jo je Bog izvolil za večno bivališče?

Ko Gospod prihaja v svoje svetišče, *

ga obdajajo tisoči spremljevalcev.

Šel je v višavo, iz sužnosti je izpeljal rešene; *

prejel je v dar ljudi, tudi take, ki ga ne ljubijo. —

 

Gospod, iz dneva v dan te slavimo, *

dobrotno nas ohranjaš in nam pomagaš.

Naš Bog je Bog, ki rešuje; *

je celo Gospodar nad smrtjo.

Poniža tudi najbolj uporne sovražnike, *

zlomi napuh tistih, ki se povišujejo. —

 

Rekel je: »Strmoglavim jih z najvišje gore, *

iz najglobljega skrivališča jih potegnem.

Kaznoval jih bom, kakor so zaslužili, *

vpričo vseh bodo pokončani.« —

O Bog, naš kralj, poglej, kako te slavimo, *

ko prihajaš v svoje svetišče.

Spredaj gredo pevci, zadaj gredo s citrami, *

v sredini deklice, ki igrajo na cimbale.

»Slavite Boga v slovesnih zborih, *

hvali Gospoda, vse izvoljeno ljudstvo!«

Izraelovi potomci spremljajo Gospoda, *

dvanajsteri rodovi ga slavijo. —

 

O Bog, svojo moč razodeni, *

moč, ki si jo izkazal v našo obrambo.

Za tvoje svetišče v Jeruzalemu *

naj ti kralji prinašajo svoje darove.

Vsi mogočni in mali narodi *

naj ti prinašajo srebrna darila.

Razkropi narode, ki ljubijo vojskovanje, *

njihovi velikaši naj ti darujejo svoje bogastvo. —

 

Vsa kraljestva na zemlji, pojte Bogu, *

igrajte in prepevajte Gospodu.

Visoko nad nebom je njegovo veličastvo, *

njegova silna moč se razodeva v gromu. —

 

Priklonite se Božji vsemogočnosti, *

njegovo veličastvo je nad nami, njegova moč nad oblaki.

Čudovit je Bog v svojem svetišču, *

Bog naših očetov.

On daje moč in trdnost svojemu ljudstvu. *

Bog bodi hvaljen. —

– Poslušal bom, kaj govori Gospod.
– Mir obljublja svojemu ljudstvu.

 

Tisti čas je govoril Mojzes ljudstvu: »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v dedino, in jo prejmeš v last in se v njej naseliš, vzemi nekaj prvin vseh zemeljskih sadov, ki jih dobiš iz dežele, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, in jih deni v koš ter pojdi na kraj, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da ondi prebiva njegovo ime! In pridi k duhovniku, ki bo tiste dni, ter mu reci: ,Zahvaljujem danes Gospoda, svojega Boga, da sem prišel v deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati našim očetom!'

Duhovnik naj vzame koš iz tvoje roke ter ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem izpregovori in reci pred Gospodom, svojim Bogom: ,Moj oče je bil blodeč Aramec; potem je šel v Egipt in je ondi z malo ljudmi tujčeval; a tam je postal iz njega velik, močen in mnogoštevilen narod! Egipčani pa so hudo ravnali z nami, stiskali so nas ter nam nalagali težko raboto. In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je naš glas uslišal ter se ozrl na našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in s stegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži. Privedel nas je v ta kraj in nam dal to deželo, deželo, v kateri teče mleko in med. In zdaj, glej, prinašam prvine sadov dežele, ki si mi jo dal, Gospod!' - Tako jih položi pred Gospoda, svojega Boga, in moli Gospoda, svojega Boga! Veseli se vseh dobrot, ki jih je Gospod, tvoj Bog, dal tebi in tvoji hiši, ti in levit in tujec, ki biva v tvoji sredi!

Ko v tretjem letu, letu desetin, oddaš docela vso desetino svojih pridelkov in jo daš levitu, tujcu, siroti in vdovi, da jih použijejo v tvojih krajih in se nasitijo, reci pred Gospodom, svojim Bogom: ,Odpravil sem iz hiše posvečeno reč in jo tudi dal levitu, tujcu, siroti in vdovi natanko po tvoji zapovedi, ki si mi jo dal; nobene tvojih zapovedi nisem prestopil in ne pozabil. Od tega nisem jedel v žalovanju, od tega nisem nič oddal, ko sem bil nečist, in od tega nisem nič daroval za kakega mrtvega: poslušal sem glas Gospoda, svojega Boga, storil sem povsem, kakor si mi zapovedal. Ozri se s svojega svetega prebivališča, z nebes, in blagoslovi svoje ljudstvo Izraela in deželo, ki si nam jo dal, kakor si prisegel našim očetom, deželo, v kateri teče mleko in med!

Danes ti zapoveduje Gospod, tvoj Bog, da spolnjuj te zakone in naredbe, vestno jih torej spolnjuj z vsem srcem in vso dušo!

Danes si se dogovoril z Gospodom, da bo tvoj Bog in da boš hodil po njegovih potih in spolnjeval njegove zakone, zapovedi in naredbe ter poslušal njegov glas. In Gospod se je danes dogovoril s teboj, da boš njegovo lastninsko ljudstvo, kakor ti je obljubil, in da boš spolnjeval vse njegove zapovedi, da te visoko nad vse narode, ki jih je ustvaril, povzdigne v hvalo, čast in slavo, in da boš sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu, kakor je govoril.«

SPEV (1 Pet 2, 9.10; 5 Mojz 7, 6.8)

Vi ste pridobljeno ljudstvo, ki ste bili nekdaj brezpravni, zdaj pa ste božje ljudstvo. * Niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli.

Gospod vas je izvolil, ker vas je ljubil in vas rešil iz sužnosti. * Niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli.

Sv. Frančišek Saleški (1567-1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja

 

Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.

Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.

Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.

Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.

V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.

SPEV (Ef 4, 32 - 5,1; Mt 11, 29)

Bodite drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.

Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Odličen bil si oče in voditelj,
zato tvoj god zdaj vse slavi občestvo,
ti kot svetnik se veseliš v nebesih
ves srečen v Bogu.

 

Za škofa:
Duhovnika, vodnika, učenika
bila naloga ti je podeljena,
da svoje ljudstvo bi v nebesa vodil,
delil mu darove.

 

Zato prav vsi te prosimo ponižno,
da se ozreš na duše zadolžene,
izprosiš naših grehov oproščenje
pri Bogu v nebesih.

 

Bogú edinemu vsa čast in hvala,
v nebesih večna slava in zahvala,
ki s svojimi zakoni modro vodi
brezmejno vesolje. Amen.

Ps 84   Naše zveličanje je blizu

 

Gospod, usmilil si se svoje dežele, *

nazaj si pripeljal izgnance.

Odpustil si krivdo svojemu ljudstvu, *

izbrisal vse njihove grehe.

Odložil si svojo sveto jezo, *

odnehal od svoje silne nevolje. —

 

Prenôvi nas, Bog, naš zveličar, *

ne huduj se več nad nami.

Se boš mar srdil vekomaj, *

boš raztegnil svojo jezo na vse rodove?

Ali nas ne boš znova poživil, *

da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?

Gospod, skaži nam svoje usmiljenje *

in daj nam svoje rešenje. —

 

Slišim Gospoda Boga govoriti, *

govori nam o miru.

Govori svojemu ljudstvu in svojim zvestim, *

tistim, ki se s srcem spreobrnejo k njemu.

Blizu je rešitev vsem, ki se ga bojijo, *

Gospodova slava se bo vrnila v deželo.

Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala, *

pravičnost in mir se poljubila.

Zvestoba bo pognala iz zemlje, *

nebesa bodo poslala pravičnost. —

 

Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo, *

obrodila bo bogate sadove.

Spremljala ga bo pravičnost, *

podelil nam bo zveličanje. —

Iz 26,1–4.7–9.12   Pesem po zmagi

 

Naše sveto mesto je močno in utrjeno, *

njegovo obzidje in nasip si ti, naš rešitelj.

Odprite vrata, da vstopi pravično ljudstvo, *

ki ti hoče biti zvesto. —

 

Njegovo mišljenje je stanovitno, *

ti mu naklanjaš mir, ker vate zaupa.

Vedno zaupajte v Gospoda, *

v Gospoda, močnega Boga, na veke. —

 

Pravični hodi po pravi poti, *

uravnal si mu pot k miru in sreči.

Gospod, na tvoji poti smo vztrajali, *

z vsem srcem smo te pričakovali.

Moja duša hrepeni po tebi ponoči, *

moj duh in moje srce te išče že navsezgodaj.

Ko nas zadevajo tvoje preizkušnje, *

se učimo tvoje modrosti. —

 

Gospod, ti nam boš mir podaril: *

vse, kar delamo, je tvoje delo. —

Ps 66   Gospoda naj slavijo vsi narodi

 

O Bog, bodi nam milostljiv, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jim vladaš in jih vodiš po pravici. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,97–104  (XIII)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, kako ljubim tvojo postavo, *

ves dan jo premišljujem.

Po njej sem modrejši od svojih nasprotnikov, *

vedno me spremlja. —

 

Razumnejši sem od vseh svojih učiteljev, *

ker premišljujem tvoje odredbe.

Modrejši sem od starcev, *

ker spolnjujem tvoje zapovedi. —

 

Nočem hoditi po krivih potih, *

rajši se držim tvoje besede.

Ne odstopam od tvojih odlokov, *

saj me ti poučuješ. —

 

Kako prijetne so tvoje besede, *

bolj kot med prijajo mojim ustom.

Po tvojih zapovedih postajam razumen, *

zato sovražim vsako zlaganost. —

Ps 73   Žalostinka zaradi opustošenega svetišča

O Bog, zakaj si nas tako zavrgel, *

zakaj se jeziš na svoje otroke?

Spomni se svojega ljudstva, *

ki si ga nekoč izvolil.

Odkupil si ga, da je tvoja lastnina, *

goro Sion si izbral za svoje bivališče.

Pridi in oglej si te ogromne razvaline, *

vse je opustošeno v tvojem svetišču. —

 

Na tvojem svetem kraju so kričali sovražniki, *

v znamenje zmagoslavja so razobesili svoje zastave.

S sekiro in kladivom so razbili tempeljska vrata *

kakor drvarji, ki podirajo drevesa v gozdu. —

 

Zažgali so tvoje svetišče, *

oskrunili in porušili tvoje bivališče.

Rekli so v svojem srcu: *

»Uničimo in sežgimo vsa Božja svetišča v deželi.«

Ne vidimo več čudežev, ni več preroka; *

ni ga med nami, ki bi vedel, doklej bo to trajalo. —

 

Doklej, o Bog, te bodo sramotili sovražniki? *

Ali bodo mar tvoje ime vedno preklinjali?

Zakaj zadržuješ svojo desnico *

in nam svojo pomoč odteguješ?

Ti si vendar naš vladar oddavnaj, *

kolikokrat si nas že rešil na tej zemlji. —

Gospod, s svojo močjo si razdelil Rdeče morje, *

v njegovih valovih si potopil Egipčane.

Uničil si njihovo konjenico, *

v jed si jo dal morskim živalim.

Odprl si studence in potoke, *

posušil reko Jordan.

Tvoj je dan in noč je tvoja, *

ti si ustvaril luno in sonce.

Ti si določil zemlji vse meje, *

ti si naredil poletje in zimo. —

 

Spomni se, o Bog, kako te grešniki žalijo, *

kako nespametno ljudstvo tvoje ime preklinja.

Ne dajaj sovražniku v roke svojih izvoljencev, *

ne pozabljaj življenja svojih ubogih za zmeraj.

Spominjaj se svoje zaveze, *

glej, dežela je postala gnezdo nasilja. —

 

Naj se ponižani ne vračajo osramočeni, *

naj te revež in siromak poveličujeta.

Vstani, o Bog, brani svojo pravico, *

ne pozabi, kako te nesramnež vsak dan zasramuje.

Spomni se žalitev svojih nasprotnikov, *

vedno večje prevzetnosti svojih sovražnikov. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Božji mož, kreposti zgled,
naj pesem naša te slavi,
saj s tem proslavljamo Boga,
ki te je z milostmi obdal.

 

Predobri večni je Pastir
z Očetom spravil nas ljudi,
zavezo z nami obnovíl,
ki nam prinaša večni mir.

 

Izbrala Božja je modrost
še tebe za služabnika,
da Božjo bi razširjal čast
in nas privedel kdaj v nebo.

Za škofa:
Sam Sveti Duh te je izbral
in te obdaril z milostmi,
da vodiš in krepiš ljudi
z darovi mnogoterimi.

 

Trojico sveto mólimo,
ki te s častjo je venčala
in z vso nebeško radostjo,
ker služil zvest si ji vse dni. Amen.

Ps 124 Gospod je varuh svojega ljudstva

 

Kdor zaupa v Gospoda, je kakor gora Sion: *

se ne gane, ostane na veke. —

 

Kakor gore obkrožajo mesto Jeruzalem, *

tako Gospod vedno varuje svoje ljudstvo.

Brezbožni ne bodo vladali nad pravičnimi, *

da se pravični ne bodo navzeli krivice. —

 

Gospod, osreči vse dobre, *

pomagaj poštenim.

Zavrzi krivične in hudobne na krivih potih, *

mir naj vlada Božjemu ljudstvu. —

Ps 130 Otroško zaupanje v Gospoda

 

Gospod, v svojem srcu se ne povišujem, *

na druge ne gledam prezirljivo.

Za velike reči se ne poganjam, *

ne iščem, kar je zame previsoko. —

 

Nasprotno, nič me ne vznemirja, *

v tebi sem popolnoma miren.

Kakor otrok v naročju svoje matere, *

tako se je moje srce umirilo v tebi. —

 

Zaupaj, Božje ljudstvo, v Gospoda, *

zaupaj zdaj in na veke. —

Raz 4,11;5,9.10.12  Pesem odrešenih

 

Gospod, naš Bog, zares si vreden, *

da prejmeš moč in čast in slavo.

Ti si vse ustvaril, *

po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno. —

 

Vreden si, Gospod, da vzameš knjigo *

in odpreš njene pečate.

Žrtvovan si bil in nas s svojo krvjo Bogu odkupil *

iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva.

Napravil si nas za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu, *

kraljevali bomo na zemlji. —

 

Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno, *

da prejme moč in modrost in božanstvo.

Njemu čast in vsemogočnost, *

njemu slava in hvala. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.

Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Vse žrtvuje za svoje brate in sestre.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Kristus je postal veliki duhovnik za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Slavímo ga, kot je prav, in ponižno ga prosímo:

Svojo Cerkev si čudovito proslavil s svetimi in odličnimi voditelji,

– naj krščansko družino vedno vodijo modri in plemeniti ljudje.

Svojemu ljudstvu si odpuščal grehe, kadar so sveti pastirji kakor Mojzes molili zanj,

– po njih priprošnji prenavljaj svojo Cerkev z nenehnim očiščevanjem.

Svete pastirje si izbral iz svojega ljudstva, jih posvečeval ter napolnjeval s Svetim Duhom,

– daj svojega Duha tudi vsem voditeljem ljudstva.

V tebi imajo svoj delež apostoli in njihovi nasledniki,

– naj se ne izgubi nobeden, ki je bil odkupljen s tvojo krvjo.

Po pastirjih Cerkve stojiš ob strani svojim vernikom, da bi jih nihče ne iztrgal iz tvoje roke,

– reši vse rajne, saj si daroval zanje svoje življenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

Ps 142,1–11 Molitev v stiski

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

čuj mojo prošnjo, ker si zvest in dober.

Ne kliči me pred svojo sodbo, *

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo. —

 

Sovražnik me preganja in v prah tepta moje življenje, *

pahnil me je v temo kot davno umrle.

Moj duh v meni skoraj ugaša, *

srce mi je otrpnilo.

Tvojih dobrot v davnih dnevih se spominjam, *

razmišljam o vseh tvojih delih. —

 

Svoje roke dvigam k tebi, *

po tebi me žeja kot suho zemljo.

Gospod, hitro me usliši, *

kajti moj duh že omaguje.

Ne skrivaj pred mano svojega obličja, *

da ne bom podoben tem, ki umirajo.

Naj skoraj prejmem tvojo milost, *

kajti v tebe zaupam.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, *

saj v tvoje roke izročam svoje življenje. —

 

Reši me mojih sovražnikov, *

Gospod, v tebe upam.

Moj Bog si, úči me spolnjevati tvojo voljo, *

v svoji dobroti me varno vodi. —

 

Gospod, zaradi svojega imena me ohrani živega, *

po svoji dobroti me reši iz stiske.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Kratko berilo (1 Pt 5,8–9)

Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Usmiljeni Bog, dobrohotno razsvetljuj nocojšnjo noč. Daj nam, svojim služabnikom, da bomo v miru zaspali in se ob zori novega dne v tvojem imenu veseli zbudili.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Zdrava, o nebes Kraljica,

zdrava, angelov Gospa.

Zdrava, korenina, zdrava, vrata,

iz tebe svetu luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna, nad vse krasna,

bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa.