Brevir za 24. januar 2013

Ps 43   Božje ljudstvo v stiski

O Bog, na lastna ušesa smo slišali, *

naši očetje so nam pripovedovali

o tvojih čudovitih delih, ki si jih storil *

v njihovih dneh, v dneh starodavnih.

Ti sam si izgnal druge narode, *

da si naredil prostor našim dedom.

Uničil si ljudstva, *

da si nje naselil v obljubljeni deželi. —

 

Niso si namreč osvojili dežele z mečem, *

niso zmagali z lastno roko.

Zmagovala je tvoja desnica in tvoja navzočnost, *

ker si bil z njimi sklenil zavezo. —

 

Ti si naš Bog, tebe priznavamo za Gospoda, *

ti si dal zmago svojemu ljudstvu.

S teboj smo premagali svoje sovražnike, *

v tvojem imenu smo prepodili svoje nasprotnike. —

 

Ne zanašamo se na svojo spretnost, *

ne prinaša nam zmage naše orožje.

Edino ti nam pripravljaš zmago nad sovražniki, *

nje pa ogrinjaš v sramoto.

Gospodova je zmaga in slava, *

njegovo ime bomo slavili na veke. —

Zdaj si nas pa zavrgel in osramótil, *

ne bojuješ se več z nami.

Zapodil si nas v beg pred sovražnikom *

in izročil v plen našim nasprotnikom.

Dal si, da delajo z nami kot s klavnimi ovcami, *

razkropil si nas med narode. —

 

Pod ceno si prodal svoje ljudstvo *

in pri tem nisi kaj prida zaslužil.

Dal si nas v sramotenje našim sosedom, *

da se nam rogajo in nas zasmehujejo.

Za svarilni zgled si nas postavil narodom, *

da zdaj ljudstva majejo z glavo nad nami. —

 

Vedno mislimo na svojo sramoto, *

obraz nam zaliva rdečica,

na ves glas nas sramotijo in zasmehujejo, *

sovražijo nas in preganjajo. —

– Gospod, h komu pojdemo?
– Ti imaš besede večnega življenja.

 

Tisti čas je Mojzes govoril ljudstvu: »Spominjaj se, Izrael, ne pozabi, kako si razjezil Gospoda, svojega Boga, v puščavi! Od dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele, do svojega prihoda v ta kraj ste se upirali Gospodu. Tako ste na Horebu razjezili Gospoda in Gospod se je razsrdil nad vami ter vas hotel pokončati. Šel sem na goro, da prejmem kamnitni tabli, tabli zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami, in sem ostal na gori štirideset dni in štirideset noči; nisem jedel kruha in ne pil vode. Gospod mi je dal dve kamnitni tabli, popisani z božjim prstom, na katerih so bile vse besede, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja, ko ste bili zbrani.

Ko je preteklo štirideset dni in štirideset noči, mi je dal Gospod dve kamnitni tabli, tabli zaveze. Potem mi je Gospod rekel: ,Vstani, stopi hitro od tod dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz Egipta, počenja hudobijo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal: naredili so si ulito podobo.' Nato mi je Gospod rekel: ,Pogledal sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je. Pusti me, da jih pokončam in izbrišem njih ime izpod neba, iz tebe pa napravim narod, močnejši in številnejši od tega!'

Tedaj sem se obrnil in šel z gore; gora je gorela v ognju, obe tabli zaveze pa sem imel v rokah. Pogledal sem, in glej, grešili ste zoper Gospoda, svojega Boga, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s pota, ki vam ga je Gospod zapovedal. Tedaj sem zgrabil obe tabli in ju vrgel iz obeh rok ter ju razbil pred vašimi očmi. Potem sem padel pred Gospoda in molil kakor prvič; štirideset dni in štirideset noči nisem jedel kruha in ne pil vode zaradi vseh vaših grehov, s katerimi ste se pregrešili, ko ste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, tako da ste ga razdražili. Kajti bal sem se jeze in togote, s katero se je jezil na vas, tako da vas je hotel pokončati. In Gospod me je uslišal tudi tokrat.

Tudi nad Aronom se je Gospod tako silno razsrdil, da ga je hotel pokončati; prosil sem takrat tudi za Arona. Vaš greh pa, ki ste ga naredili, tele, sem vzel, ga sežgal v ognju, ga raztolkel in popolnoma zmlel v droben prah ter vrgel ta prah v potok, ki teče z gore.

Padel sem torej pred Gospoda in molil štirideset dni in štirideset noči, ki sem jih prebil v molitvi, ker je Gospod grozil, da vas bo pokončal.

Prosil sem Gospoda in govoril: ,Gospod Jahve, ne uničuj svojega ljudstva in svoje dediščine, ki si jih rešil s svojo veličino in jih izpeljal iz Egipta z močno roko! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Jakoba! Ne oziraj se na trdovratnost tega ljudstva, na njihovo hudobijo in na njegovo pregreho, da se ne bo govorilo v deželi, od koder si nas izpeljal: Ker jih Gospod ni mogel pripeljati v deželo, ki jim jo je obljubil, in ker jih je sovražil, zato jih je izpeljal, da bi jih pomoril v puščavi! Saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal s svojo veliko močjo in s svojim stegnjenim laktom.'«

SPEV (2 Mojz 32, 11.13.14; 33, 17)

Mojzes je prosil Gospoda, svojega Boga, in rekel: Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo? Spomni se Abrahama, Izaka in Jakoba in vsega, kar si jim obljubil. * Tedaj je Gospod odstopil od zla, s katerim je zagrozil svojemu ljudstvu.

Gospod je rekel Mojzesu: Našel si milost v mojih očeh. * Tedaj je Gospod odstopil od zla, s katerim je zagrozil svojemu ljudstvu.

Sv. Frančišek Saleški (1567-1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja

 

Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.

Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.

Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.

Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.

V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.

 

SPEV (Ef 4, 32 - 5,1; Mt 11, 29)

Bodite drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.

Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. * Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci.