Brevir za 23. maj 2031

Iz prvega pisma apostola Janeza (3,1-11a)

Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal.

Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.

Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist. Vsakdo, ki dela greh, dela tudi nepostavno, in greh je nepostavnost. In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel, in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal.

Otročiči, nihče naj vas ne zavaja. Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen. Kdor dela greh, je iz hudiča; kajti hudič greši od začetka. Zato je prišel božji Sin, da bi hudičeva dela razdejal. Kdor je rojen iz Boga, ne dela greha, ker njegovo seme ostane v njem; in ne more grešiti, ker je rojen iz Boga.

Po tem se spoznajo otroci božji in otroci hudičevi. Nobeden ni iz Boga, kdor ne dela pravice in kdor ne ljubi svojega brata.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4)

Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih božjih delih počiva krščanstvo in na njih temelji. Čeprav gre tu za skrivnosti, ki jih človek ne more z umom dojeti in jih more v globokem spoštovanju le občudovati, človeška vera ob njih ne dvomi, človeško upanje ne klone in se človeška ljubezen ne ohladi.

Verovati brez omahovanja v to, česar telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere. Ko bi se mogel svet zveličati le po stvareh, ki jih moremo videti ali zaznati, kako bi mogli priti do take pobožnosti v naših srcih, kako bi mogla človeka opravičiti le vera?

To, kar je bilo vidno pri našem Odrešeniku, je prešlo v zakramentalne obrede. Da bi bila vera čistejša in trdnejša, je pogled nadomestilo učiteljstvo: srca vernikov naj poslušajo avtoriteto učiteljstva, razsvetljena po nebeških žarkih.

To vero krepi Gospodov vnebohod, utrjuje pa jo dar Svetega Duha. Zato je niso zlomile ne verige ne ječe ne pregnanstva ne zobje divjih zveri ne prefinjeno mučenje krutih preganjalcev. Po vsem svetu so se za to vero borili ne le možje, ampak tudi žene in tudi fantje in nežna dekleta tako, da so prelili zanjo svojo kri. Ta vera je pregnala hudobne duhove, ozdravila bolezni in obudila mrtve.

Apostole same, ki so bili utrjeni po toliko čudežih in poučeni po toliko govorih, je strašno Gospodovo trpljenje prestrašilo in niso brez omahovanja sprejeli novice o njegovem vstajenju. Njegov vnebohod pa jih je tako spremenil, da so bili kljub vsemu temu, kar jih je prej plašilo, veseli. Njihove misli so se obrnile v božanstvo njihovega Učenika, ki je sedel na Očetovo desnico. Ni jih več oviral pogled na vidno telo, da ne bi mogli v duhu gledati božje Besede, ki Očeta ni nikoli zapustila, čeprav je stopila med nas, in ni zapustila učencev, čeprav je odšla k Očetu.

Šele zdaj, preljubi, je bilo mogoče tega Sina človekovega prav spoznati, ga globlje in svetejše poznati kot božjega Sina, ko se je vrnil v Očetovo veličastvo in začel biti na skrivnosten način po svojem božanstvu še bolj navzoč, kot je bil prej, ko je bil kljub telesni navzočnosti bolj oddaljen od nas.

Zdaj smo, razsvetljeni po veri na duhoven način, prišli bliže Sinu, ki je enak Očetu. Ni se treba več dotikati Kristusovega telesa, saj je po njem vendar nižji od Očeta. Poveličano telo je ohranilo svojo naravo, verniki pa se moremo po veri okleniti ne s telesnimi rokami, ampak z duhovnimi zmožnostmi edinorojenega Očetovega Sina.