Brevir za 23. maj 2016

Iz Jobove knjige (2,1-13)

Zgodilo se je nekega dne, da so prišli božji sinovi in stopili pred Gospoda; tudi satan je prišel med njimi in stopil pred Gospoda.

Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Gospod je rekel satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega. Še vedno je utrjen v svoji pobožnosti. Ti pa si me zaman nadražil zoper njega, da bi ga uničil.« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Koža za kožo, človek da za svoje življenje vse, kar ima. Toda stegni le svojo roko in se dotakni njegovega telesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!« Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki bodi, le življenje mu ohrani!«

In satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba z nevarnim uljesom od podplatov njegovih nog do temena. Ta si je vzel črepinjo, da se je strgal z njo; pri tem je sedel na smetišču.

Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti? Boga prekolni in umri!« Pa ji je odgovoril: »Govoriš kakor neumnica. Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.

Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifaz Temanejec, Baldad Suhejec in Sofar Naamatejec. Dogovorili so se namreč skupno, da pojdejo ter mu izrazijo sožalje in ga potolažijo. Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so začeli glasno jokati: pretrgali so vsak svoje oblačilo in natresli prahu na svoje glave. Potem so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika.

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3. knj., 15-16)

Ko je Pavel spoznal v sebi bogastvo božje modrosti, a je hkrati ugotavljal krhkost svojega telesa, je dejal: Ta zaklad nosimo v glinastih posodah. Glej, tudi blaženi Job se je zavedal, kako mu glinasto posodo njegovega telesa razjedajo uljesa, toda mu niso mogla prizadeti zaklada njegove duše. Po telesu je bil ves poln ran kakor razpokana posoda, v duši pa se mu je množil zaklad modrosti, tako da je privrela na dan z besedo: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega? Dobro imenuje božje darove, bodisi zemeljske bodisi večne; hudo pa nesreče tega življenja, o katerih pravi Gospod po preroku: Jaz sem Gospod in drug nobeden, ki delam luč in ustvarjam temo in napravljam mir in povzročam zlo.

Jaz delam luč in ustvarjam temo. Medtem ko nesreče tega življenja zavijajo človeka kakor v temo, se mu v duši jasni spoznanje velikih duhovnih doživetij. Jaz napravljam mir in povzročam zlo. Medtem ko nam lepota ustvarjenih stvari podeljuje mir, se nam sprevržejo v bolečino, ko neredno poželimo po njih. Zaradi greha pridemo v spor z Bogom, zato je prav, da nas nesreče spet povedejo v spravo z njim. Kadarkoli se namreč ustvarjena dobrina spremeni nam v trpljenje, se prerojeni spet ponižno vračamo k Stvarniku miru.

Občudovanja vredna je Jobova pronicavost duha, ko zavrača trditve svoje žene: Če smo dobro prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?

Vsekakor je v nesreči velika tolažba spomin na prejete Stvarnikove dobrote. Nobena nesreča nas ne more spraviti v obup, če se spomnimo na tolažbo, ki so nam jo dali Gospodovi darovi. Zato je zapisano: V času blagostanja ne pozabi na nesrečo, v času stiske pa pomisli na srečne dneve.

Kdorkoli živi v izobilju, pa ga ni strah nesreče, se bo od uživanja prevzel v samopašnosti. Komur pa pod težo nesreč ni v tolažbo spomin na prejete dobrote, ga bo strl obup.

Zato je treba povezati oboje, tako da eno podpira drugo. Spomin na blagostanje naj blaži trpljenje, nezaupanje in strah pred nesrečo pa naj brzdata uživanje zemeljskih dobrin. Blaženi Job je torej potrt od bolečin mislil na nekdanjo srečo in dejal: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega?