Brevir za 23. februar 2017

Gospod, odpri moje ustnice,

Ps 99 Veselje prihajajočih v svetišče

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče.

Védite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce.

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 88,39–53   Žalostinka nad razvalino Davidove hiše

O Bog, odklonil si svojega maziljenca in ga zavrgel, *

hudo si se nanj razsrdil.

Ovrgel si zavezo s svojim služabnikom, *

v prah si poteptal njegovo krono.

Porušil si vsa njegova mesta, *

njegove utrdbe spremenil v razvaline.

Vsi, ki hodijo mimo, plenijo njegove hiše, *

sramota je postal svojim sosedom.  —

 

Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, *

z veseljem napolnil vse njegove sovražnike.

Skrhal si ostrino njegovega meča *

in ga v boju nisi podpiral.

Naredil si konec njegovemu sijaju, *

na tla si treščil njegov prestol.

Skrajšal si dneve njegovega kraljestva, *

pokril si ga s sramoto. —

Gospod, ali se boš vedno skrival, *

ali bo tvoja nevolja gorela kot ogenj?

Spomni se, kako kratko je naše življenje, *

kako si vse ljudi ustvaril minljive.

Kdo je med živimi, ki ne bo okusil smrti, *

kdo bo ušel njeni neizprosni roki? —

 

Gospod, kje so tvoje nekdanje obljube, *

ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi?

Spomni se sramote svojih služabnikov, *

na sebi nosimo sovraštvo vseh narodov.

Gospod, glej, kako nas napadajo, *

kako žalijo tvoje izvoljeno ljudstvo.

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

zdaj in vselej. Tako se zgodi, amen. —

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

– V tebi, Gospod, je vir vsega življenja.
– V tvoji luči nam vse postaja svetlo.

 

Kdo ve, kaj je dobro za človeka v življenju, med dnevi njegovega ničevega življenja, ki jih preživi kot senca? Kdo vendar razodene človeku, kaj bo z njim pod soncem?

Dober glas je boljši ko dišavno mazilo, in dan smrti je boljši ko dan rojstva. Bolje je iti v hišo žalosti, kakor iti v hišo gostije; kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu. Boljša je resnoba ko smeh, zakaj pri resnobnem obličju je vendar srce lahko veselo. Srce modrih je v hiši žalosti, srce bedakov pa v hiši veselja.

Bolje je poslušati grajo modrega, kakor da kdo posluša pesem bedakov. Zakaj kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh bedaka. Tudi to je nečimrnost. Zakaj prevara znori modrega in podkupovanje pokvari srce. Boljši je konec reči ko njen začetek, boljša je potrpežljivost kot domišljavost.

Ne prenagli se v svojem duhu k nevolji, ker nevolja počiva v prsih bedakov. Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?« ker tega ne vprašuješ iz modrosti. Dobra je modrost z dediščino, in je prednost za te, ki gledajo sonce; zakaj senco daje modrost in senco daje denar, toda prednost ima znanje: modrost daje življenje temu, kdor jo ima.

Glej božje delo: kdo more zravnati, kar je on upognil? Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob dnevu nesreče pomisli: tudi to kakor ono je Bog naredil, da človek nič ne dožene, kaj ga čaka.

Marsikaj sem videl v svojih ničevih dneh: je pravičnik, ki gine kljub svoji pravičnosti, pa je hudobnež, ki dolgo živi kljub svoji hudobiji. Ne bodi preveč pravičen in ne kaži se čez mero modrega; zakaj bi se ugonabljal? Ne bodi preveč hudoben, in ne bodi bedak; zakaj bi umrl pred svojim časom? Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz rok. Kajti kdor se Boga boji, uide obema.

Modrost daje modremu več moči, kakor je ima v mestu deset mogotcev. Ni na zemlji pravičnega, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil. Tudi si ne jemlji k srcu vseh govoric, ki se govore; sicer bi slišal, kako te sramoti tvoj hlapec. Zakaj večkrat, ti to veš, si tudi ti druge zasramoval.

Vse to sem modro preskusil; dejal sem: modrost hočem doseči! Ona pa je ostala daleč od mene. Daleč je, kar je bilo daleč, in globoko, pregloboko: kdo more to doseči?

Obrnil sem svojega duha v to, da bi razglabljal in zasledoval ter iskal modrost in razsodnost, in da bi spoznal, ali je hudobija neumnost in nespamet norost. In sem našel: grenkejša ko smrt je ženska; ona je mreža, njeno srce past, njene roke okovi: kdor je Bogu všeč, ji ubeži, grešnika pa ujame.

Glej, to sem našel, govori Pridigar, ko sem opazoval reč za rečjo, da bi prišel do spoznanja.

Kar še iščem in nisem našel: enega moža sem našel med tisoči, ali žene med vsemi ženskami nisem našel.

SPEV (Preg 20, 9; Prid 7, 20; 1 Jan 1, 8.9)

Kdo more reči: čisto srce imam, prost sem greha? * Ni človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne grešil.

Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo; ako pa svoje grehe priznamo, nam jih bo Bog v svoji zvestobi odpustil. * Ni človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne grešil.

Sv. Polikarp (+ 155), škof v Smirni v Mali Aziji, kjer so očividci popisali njegovo mučeništvo

 

Ko so bili gorivo nanosili, je Polikarp slekel vso gornjo obleko, odpel pas in poskusil sezuti obuvalo; tega prej ni delal, ker so se zmeraj verniki kosali, kdo bi se ga prej dotaknil. Zaradi njegovega lepega življenja so ga namreč že pred mučeništvom krasile vse kreposti.

Takoj so okoli njega naložili drva, pripravljena za grmado. Ko so ga hoteli še z žeblji pribiti, je dejal: »Pustite me tako! On, ki mi je dal, da pretrpim smrt v ognju, mi bo tudi dal, da bom mirno in trdno stal na grmadi, četudi me ne držijo vaši žeblji.« Niso ga pribili, marveč privezali.

On pa je z rokami, zvezanimi na hrbtu, kakor oven iz velike črede, izbran za daritev, pripravljen za Bogu prijeten dar, pogledal proti nebu in rekel: »Gospod, Bog vsemogočni, Oče tvojega ljubljenega in blagoslovljenega Sina Jezusa Kristusa, ki smo po njem spoznali tebe, Boga angelov, moči in vsega stvarstva in vesoljnega rodu pravičnih, ki živijo pred tvojim obličjem! Poveličujem te, da si me vrednega storil tega dneva in te ure, da dobim v številu tvojih mučencev delež keliha tvojega Kristusa za vstajenje v večno življenje duše in telesa v neminljivosti Svetega Duha. Danes me sprejmi mednje v tebi bogati in prijetni daritvi, kakor si me zanjo pripravil, mi jo vnaprej razodel in jo sedaj izpolnjuješ, nevarljivi in resnični Bog. Za to in za vse te hvalim, poveličujem, slavim po večnem in nebeškem velikem duhovniku Jezusu Kristusu, tvojem ljubljenem Sinu, po katerem tebi in njemu in Svetemu Duhu slava zdaj in na vse veke. Amen.« Ko je bil izgovoril »Amen« in končal molitev, so kurjači zažgali grmado. Zaplapolal je mogočen plamen, in mi, ki nam je bilo dano, smo videli čudo, mi smo tudi določeni, da drugim naznanimo, kar se je zgodilo. Plamen je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.

SPEV (Raz 2, 8-9.10)

Angelu Cerkve v Smirni piši: To govori Prvi in Poslednji, ki je bil umrl in oživel. Poznam tvojo stisko in tvoje uboštvo, si pa bogat. * Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja.

Nič se ne boj tega, kar boš trpel. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da boste preskušeni. * Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja.

Sklepna prošnja
Molimo. Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Odličen bil si oče in voditelj,
zato tvoj god zdaj vse slavi občestvo,
ti kot svetnik se veseliš v nebesih
ves srečen v Bogu.

 

Za škofa:
Duhovnika, vodnika, učenika
bila naloga ti je podeljena,
da svoje ljudstvo bi v nebesa vodil,
delil mu darove.

 

Zato prav vsi te prosimo ponižno,
da se ozreš na duše zadolžene,
izprosiš naših grehov oproščenje
pri Bogu v nebesih.

 

Bogú edinemu vsa čast in hvala,
v nebesih večna slava in zahvala,
ki s svojimi zakoni modro vodi
brezmejno vesolje. Amen.

Ps 86   Jeruzalem, mati vseh narodov

 

Gospod ljubi svoje mesto na svoji sveti gori, *

Sion ima rajši kot vsa druga bivališča.  —

 

Veličastne reči so napovedane o tebi, *

o Božje mesto.

Razna ljudstva imajo zveze s tabo, *

različni narodi pridejo k tebi.

O Sionu se bo reklo: »Vsi po vrsti so bili tu rojeni, *

on sam, Najvišji, ga je uteméljil.« —

 

Gospod zapiše v knjigo narodov: *

»Vse sem posinovil na Sionu.«

Rajali bodo in peli: *

»Ti si začetek našega veselja.« —

Iz 40,10–17  Dobri pastir, najvišji in najmodrejši Bog Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj (Raz 22,12).

 

Glejte, Gospod Bog prihaja kot zmagovalec, *

s svojo vsemogočnostjo si je priboril zmago.

Prihaja v zmagoslavnem sprevodu, *

kar si je pridobil, ga spremlja.

Kakor pastir pase svojo čredo, *

s svojo roko zbira jagnjeta.

Dviga jih v svoje naročje, *

ovce pa ljubeznivo vodi. —

 

Kdo je s svojim prgiščem izmeril morje *

in mejo neba s svojo dlanjo določil?

Kdo je zajel vso zemljo v svojo roko, *

kdo pretehtal gore in griče s svojo tehtnico?

Kdo je pomagal Božjemu duhu, *

kdo mu je svetoval ali ga poučil?

S kom se je posvetoval ali ga vprašal, *

da bi ga naučil poti pravice?

Kdo ga je učil spoznanja *

in mu pokazal stezo modrosti? —

 

Glej, narodi so kot kaplje v vedru, *

neznatni kot prašek na tehtnici.

Glej, zemlja je pred Gospodom *

kakor zrno peska.

Vaši gozdovi niso dovolj za daritveni ogenj, *

vse živali niso dovolj za žgalno daritev.

Vsi narodi so kakor nič pred Bogom, *

prav nič pred njim ne veljajo. —

Ps 98   Svet je Gospod, naš Bog

 

Gospod je svet vladar, ljudstva trepetajo, *

med angeli prebiva, zemlja se mu klanja.

Velik je v svojem svetišču na Sionu *

in vzvišen nad vsa ljudstva. —

 

Naj slavé tvoje ime, veliko in strašno, *

sveto in mogočno.

Ti si kralj, ki ljubiš in poznaš pravico, *

pravično vladaš svojemu ljudstvu. —

 

Gospoda, našega Boga, poveličujte, *

počastite ga zaradi njegove svetosti.

 

Mojzes in Aron sta bila med njegovimi duhovniki *

in Samuel je bil med njimi, ki so ga klicali.

Klicali so Gospoda in jih je uslišal, *

iz oblačnega stebra jim je govoril.

Dajal jim je zavezo in postavo, *

spolnjevali so, kar jim je zapovedal.

Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal, ker si usmiljen, *

vendar si kaznoval njihove grehe. —

 

Poveličujte Gospoda in ga slavite, *

častite Svetega v njegovem svetišču. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,113–120  (XV)  Hvala Božji postavi

 

Gospod, sovražim omahljivost, *

ljubim pa zvestobo tvoji postavi.

Ti si moj varuh in zavetnik, *

upam v tvojo besedo. —

 

Proč od mene, kdor dela hudo, *

Božjo voljo hočem spolnjevati.

Podpiraj me v življenju, kakor si obljubil; *

ne osramôti mojega upanja. —

 

Pomagaj mi in me reši, *

tvoja postava mi bo vedno v veselje.

Zametuješ vse, ki od tvojih zakonov odstopajo, *

kajti lažnivo je njih mišljenje. —

 

Kot smeti boš zavrgel vso grdobijo zemlje, *

zato ljubim tvojo zavezo.

Vse moje telo od strahu trepeče, *

v tesnobi mislim na tvojo sodbo. —

Ps 78,1–5.8–11.13  Žalostinka nad razdejanim Jeruzalemom

 

O Bog, tujci so vdrli v tvojo deželo, *

oskrunili so tvoje svetišče.

Jeruzalem so porušili, *

spremenili so ga v same razvaline.

Trupla tvojih služabnikov so vrgli pticam, *

zverem so zmetali telesa tebi posvečenih.

Njihovo kri so prelivali kakor vodo, *

ni ga bilo, ki bi jih pokopal. —

 

V zasmeh smo postali svojim sosedom *

in v pregovor ljudstvom, ki nas obdajajo.

Gospod, doklej bo trajala tvoja jeza, *

ali bo kot ogenj gorela tvoja nevolja? —

 

Ne prištevaj nam krivic očetov, *

hitro se nas usmili, zelo smo ponižani.

Pomagaj nam zaradi slave svojega imena, *

odpusti nam grehe zaradi svoje ljubezni. —

 

Zakaj bi govorili neverni, *

da naš Bog ne biva?

Dokler smo še živi, pokaži sovražnikom, *

da kri tebi zvestih ni bila zaman prelita.

Ne presliši joka in stoka izgnancev, *

s svojo močjo reši na smrt obsojene. —

 

Mi smo tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše *

in te bomo slavili na veke,

v vseh rodovih te bomo opevali *

in oznanjali tvojo hvalo. —

Ps 79   Gospod, obišči svoj vinograd

 

Dobri pastir, poslušaj, *

ti vodiš svoje ljudstvo kot čredo.

V Najsvetejšem prestoluješ, *

razodeni svoje veličastvo.

Zbudi svojo moč pred nami *

in pridi, da nas rešiš. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Gospod, Bog vsemogočni, *

doklej boš odklanjal molitev svojega ljudstva?

Jok nam je vsakdanja hrana, *

s solzami je napolnjena življenja čaša.

Zaradi nas se prepirajo naši sosedje, *

nasprotniki nas zasramujejo. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Svoj vinograd, naše očete, si prestavil iz Egipta, *

zasadil si jih v svoji deželi.

Prostor si jim pripravil, *

ukoreninili so se in napolnili zemljo.

Tvoj vinograd je pokril gore s svojo senco, *

njegove veje so prekrile najvišja drevesa.

Gospod, tvoj vinograd je segal do morja, *

do velike reke je pognal svoje mladike. —

 

Zakaj si pustil, da so podrli njegovo ograjo, *

da ga obirajo vsi, ki hodijo mimo?

Razruje ga merjasec iz gozda, *

popase ga poljska divjačina. —

 

Bog vsemogočni, pridi, *

ozri se z nebes in obišči ta vinograd.

 

Varuj, kar je zasadila tvoja desnica, *

kar poganja tebi v slavo.

Tvoj vinograd so požgali in posekali, *

naj jih zadene pravična sodba.

Naj tvoja ljubezen spremlja tvoje ljubljence, *

tvoje sinove, ki si jih vzredil zase.

Ne bomo več odstopili od tebe, *

poživi nas, da bomo tvoje ime slavili. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Božji mož, kreposti zgled,
naj pesem naša te slavi,
saj s tem proslavljamo Boga,
ki te je z milostmi obdal.

 

Predobri večni je Pastir
z Očetom spravil nas ljudi,
zavezo z nami obnovíl,
ki nam prinaša večni mir.

 

Izbrala Božja je modrost
še tebe za služabnika,
da Božjo bi razširjal čast
in nas privedel kdaj v nebo.

Za škofa:
Sam Sveti Duh te je izbral
in te obdaril z milostmi,
da vodiš in krepiš ljudi
z darovi mnogoterimi.

 

Trojico sveto mólimo,
ki te s častjo je venčala
in z vso nebeško radostjo,
ker služil zvest si ji vse dni. Amen.

Ps 131 Božje obljube Davidovi hiši

 Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida (Lk 1,32).

 I

Spomni se, Gospod, Davida, *

in vseh njegovih skrbi in načrtov.

Naredil je obljubo tebi, Vsemogočni, *

in ti tako prisegel: —

 

»Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, *

ne ležem v svojo posteljo;

svojim očem ne dovolim spanja, *

svojim trepalnicam ne počitka,

dokler ne najdem mesta za Gospoda, *

bivališča za Vsemogočnega.« —

 

Slišali smo, da je skrinja zaveze v Betlehemu, *

našli smo jo zunaj na poljanah.

Vstopimo zdaj v Gospodovo bivališče *

in se priklonimo pred Bogom. —

 

Dvigni se, Gospod, na svoje mesto, *

ti in skrinja tvojega veličastva!

Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost, *

tvoji sveti naj radostno vzklikajo.

Ne zavrzi svojega maziljenca *

zaradi Davida, svojega služabnika. —

Gospod je prisegel Davidu, *

svoje prisege ne bo prelomil:

»Na tvoj prestol bom postavil *

potomca tvoje rodovine.

Če ohranijo tvoji sinovi mojo zavezo in zapovedi, *

bodo njihovi sinovi vedno sedeli na tvojem prestolu.« —

 

Gospod je namreč izvolil Sion, *

tako si ga je izbral za svoje bivališče:

»Tu bom počival za vselej, *

tako sem želel in tu bom prebival. —

 

Letine tega kraja bom obilno blagoslavljal, *

njegove prebivalce nasičeval s kruhom.

Njegove duhovnike bom oblačil v pravičnost, *

njegovi sveti bodo radostno vzklikali. —

 

Davidu zbudim mogočnega potomca, *

svojemu maziljencu pripravim nasledstvo.

Njegove sovražnike ogrnem v sramoto, *

na njegovi glavi pa bo blestela moja krona.« —

Raz 11,17–18;12,10b–12a  O Božji sodbi

 

Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog vsemogočni, *

ti si in si bil in prideš.

Prevzel si svoje mogočno vladarstvo *

in začel kraljevati. —

 

Narodi so se razjezili, *

a prišla je tvoja jeza in dan, da se sodijo mrtvi,

da prejmejo plačilo tvoji služabniki, preroki in sveti *

in vsi, ki se bojijo tvojega imena, mali in veliki. —

 

Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje *

našega Boga in oblast njegovega Kristusa.

Premagan je bil tožnik naših bratov, *

ki jih je noč in dan tožil pred našim Bogom. —

 

Premagali so ga s krvjo Jagnjeta *

in z besedo svojega pričevanja.

Niso tako ljubili svojega življenja, *

da bi se bali umreti.

Zato se radujte, nebesa *

in vsi, ki v njih prebivate. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.

Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Vse žrtvuje za svoje brate in sestre.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristus je postal veliki duhovnik za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Slavímo ga, kot je prav, in ponižno ga prosímo:

Svojo Cerkev si čudovito proslavil s svetimi in odličnimi voditelji,

– naj krščansko družino vedno vodijo modri in plemeniti ljudje.

Svojemu ljudstvu si odpuščal grehe, kadar so sveti pastirji kakor Mojzes molili zanj,

– po njih priprošnji prenavljaj svojo Cerkev z nenehnim očiščevanjem.

Svete pastirje si izbral iz svojega ljudstva, jih posvečeval ter napolnjeval s Svetim Duhom,

– daj svojega Duha tudi vsem voditeljem ljudstva.

V tebi imajo svoj delež apostoli in njihovi nasledniki,

– naj se ne izgubi nobeden, ki je bil odkupljen s tvojo krvjo.

Po pastirjih Cerkve stojiš ob strani svojim vernikom, da bi jih nihče ne iztrgal iz tvoje roke,

– reši vse rajne, saj si daroval zanje svoje življenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe. —

 

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

 

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

 

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,23)

Sam Bog miru naj vas popolnoma posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in vaše telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Gospod, naš Bog, utrujeni smo od dela današnjega dneva. Okrepčaj nas z mirnim spanjem, da se bomo s tvojo pomočjo spočili in ti služili s telesom in dušo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.