Brevir za 23. februar 2017

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Mučenec blaženi, ta dan
prinesel ti je zmago, čast,
ko za Boga prelil si kri,
prejel si venec večnosti.

 

Zaman krivičen se sodnik,
zaman krvnik se trudil je,
močnejša kakor vsa tema
je milost Božja zmagala.

 

Zdaj z angeli se veseliš,
v obleki svetli se bleščiš,
ki jo je Jagnjetova kri
oprala madežev strasti.

 

Prihíti in pomagaj nam,
da se usmili Kristus sam,
slabosti naše in vse zlo
od nas odvrne milostno.

 

Očeta, Sina in Duha
naj vdano moli zemlja vsa,
Boga, ki v rajski slavi zdaj
mučence venča z vso častjo. Amen.

Ps 88,39–53   Žalostinka nad razvalino Davidove hiše

O Bog, odklonil si svojega maziljenca in ga zavrgel, *

hudo si se nanj razsrdil.

Ovrgel si zavezo s svojim služabnikom, *

v prah si poteptal njegovo krono.

Porušil si vsa njegova mesta, *

njegove utrdbe spremenil v razvaline.

Vsi, ki hodijo mimo, plenijo njegove hiše, *

sramota je postal svojim sosedom.  —

 

Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, *

z veseljem napolnil vse njegove sovražnike.

Skrhal si ostrino njegovega meča *

in ga v boju nisi podpiral.

Naredil si konec njegovemu sijaju, *

na tla si treščil njegov prestol.

Skrajšal si dneve njegovega kraljestva, *

pokril si ga s sramoto. —

Gospod, ali se boš vedno skrival, *

ali bo tvoja nevolja gorela kot ogenj?

Spomni se, kako kratko je naše življenje, *

kako si vse ljudi ustvaril minljive.

Kdo je med živimi, ki ne bo okusil smrti, *

kdo bo ušel njeni neizprosni roki? —

 

Gospod, kje so tvoje nekdanje obljube, *

ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi?

Spomni se sramote svojih služabnikov, *

na sebi nosimo sovraštvo vseh narodov.

Gospod, glej, kako nas napadajo, *

kako žalijo tvoje izvoljeno ljudstvo.

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

zdaj in vselej. Tako se zgodi, amen. —

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

– V tebi, Gospod, je vir vsega življenja.
– V tvoji luči nam vse postaja svetlo.

 

Kdo ve, kaj je dobro za človeka v življenju, med dnevi njegovega ničevega življenja, ki jih preživi kot senca? Kdo vendar razodene človeku, kaj bo z njim pod soncem?

Dober glas je boljši ko dišavno mazilo, in dan smrti je boljši ko dan rojstva. Bolje je iti v hišo žalosti, kakor iti v hišo gostije; kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu. Boljša je resnoba ko smeh, zakaj pri resnobnem obličju je vendar srce lahko veselo. Srce modrih je v hiši žalosti, srce bedakov pa v hiši veselja.

Bolje je poslušati grajo modrega, kakor da kdo posluša pesem bedakov. Zakaj kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh bedaka. Tudi to je nečimrnost. Zakaj prevara znori modrega in podkupovanje pokvari srce. Boljši je konec reči ko njen začetek, boljša je potrpežljivost kot domišljavost.

Ne prenagli se v svojem duhu k nevolji, ker nevolja počiva v prsih bedakov. Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?« ker tega ne vprašuješ iz modrosti. Dobra je modrost z dediščino, in je prednost za te, ki gledajo sonce; zakaj senco daje modrost in senco daje denar, toda prednost ima znanje: modrost daje življenje temu, kdor jo ima.

Glej božje delo: kdo more zravnati, kar je on upognil? Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob dnevu nesreče pomisli: tudi to kakor ono je Bog naredil, da človek nič ne dožene, kaj ga čaka.

Marsikaj sem videl v svojih ničevih dneh: je pravičnik, ki gine kljub svoji pravičnosti, pa je hudobnež, ki dolgo živi kljub svoji hudobiji. Ne bodi preveč pravičen in ne kaži se čez mero modrega; zakaj bi se ugonabljal? Ne bodi preveč hudoben, in ne bodi bedak; zakaj bi umrl pred svojim časom? Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz rok. Kajti kdor se Boga boji, uide obema.

Modrost daje modremu več moči, kakor je ima v mestu deset mogotcev. Ni na zemlji pravičnega, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil. Tudi si ne jemlji k srcu vseh govoric, ki se govore; sicer bi slišal, kako te sramoti tvoj hlapec. Zakaj večkrat, ti to veš, si tudi ti druge zasramoval.

Vse to sem modro preskusil; dejal sem: modrost hočem doseči! Ona pa je ostala daleč od mene. Daleč je, kar je bilo daleč, in globoko, pregloboko: kdo more to doseči?

Obrnil sem svojega duha v to, da bi razglabljal in zasledoval ter iskal modrost in razsodnost, in da bi spoznal, ali je hudobija neumnost in nespamet norost. In sem našel: grenkejša ko smrt je ženska; ona je mreža, njeno srce past, njene roke okovi: kdor je Bogu všeč, ji ubeži, grešnika pa ujame.

Glej, to sem našel, govori Pridigar, ko sem opazoval reč za rečjo, da bi prišel do spoznanja.

Kar še iščem in nisem našel: enega moža sem našel med tisoči, ali žene med vsemi ženskami nisem našel.

SPEV (Preg 20, 9; Prid 7, 20; 1 Jan 1, 8.9)

Kdo more reči: čisto srce imam, prost sem greha? * Ni človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne grešil.

Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo; ako pa svoje grehe priznamo, nam jih bo Bog v svoji zvestobi odpustil. * Ni človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne grešil.

Sv. Polikarp (+ 155), škof v Smirni v Mali Aziji, kjer so očividci popisali njegovo mučeništvo

 

Ko so bili gorivo nanosili, je Polikarp slekel vso gornjo obleko, odpel pas in poskusil sezuti obuvalo; tega prej ni delal, ker so se zmeraj verniki kosali, kdo bi se ga prej dotaknil. Zaradi njegovega lepega življenja so ga namreč že pred mučeništvom krasile vse kreposti.

Takoj so okoli njega naložili drva, pripravljena za grmado. Ko so ga hoteli še z žeblji pribiti, je dejal: »Pustite me tako! On, ki mi je dal, da pretrpim smrt v ognju, mi bo tudi dal, da bom mirno in trdno stal na grmadi, četudi me ne držijo vaši žeblji.« Niso ga pribili, marveč privezali.

On pa je z rokami, zvezanimi na hrbtu, kakor oven iz velike črede, izbran za daritev, pripravljen za Bogu prijeten dar, pogledal proti nebu in rekel: »Gospod, Bog vsemogočni, Oče tvojega ljubljenega in blagoslovljenega Sina Jezusa Kristusa, ki smo po njem spoznali tebe, Boga angelov, moči in vsega stvarstva in vesoljnega rodu pravičnih, ki živijo pred tvojim obličjem! Poveličujem te, da si me vrednega storil tega dneva in te ure, da dobim v številu tvojih mučencev delež keliha tvojega Kristusa za vstajenje v večno življenje duše in telesa v neminljivosti Svetega Duha. Danes me sprejmi mednje v tebi bogati in prijetni daritvi, kakor si me zanjo pripravil, mi jo vnaprej razodel in jo sedaj izpolnjuješ, nevarljivi in resnični Bog. Za to in za vse te hvalim, poveličujem, slavim po večnem in nebeškem velikem duhovniku Jezusu Kristusu, tvojem ljubljenem Sinu, po katerem tebi in njemu in Svetemu Duhu slava zdaj in na vse veke. Amen.« Ko je bil izgovoril »Amen« in končal molitev, so kurjači zažgali grmado. Zaplapolal je mogočen plamen, in mi, ki nam je bilo dano, smo videli čudo, mi smo tudi določeni, da drugim naznanimo, kar se je zgodilo. Plamen je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.

SPEV (Raz 2, 8-9.10)

Angelu Cerkve v Smirni piši: To govori Prvi in Poslednji, ki je bil umrl in oživel. Poznam tvojo stisko in tvoje uboštvo, si pa bogat. * Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja.

Nič se ne boj tega, kar boš trpel. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da boste preskušeni. * Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja.

Sklepna prošnja
Molimo. Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Mučenec Božji, svoje dni
izpolnil s pričevanjem si:
premagal si sovražnike,
v nebesih zdaj raduješ se.

 

S priprošnjo nam dobrotljivo
operi z duše madeže,
od nas odvrni kugo zla,
preženi mlačnost nam duha.

 

Nič več telo te ne teži,
minljivih rešen si vezi
daj, da vzljubili tudi mi
bi Kristusa v vsej polnosti.

 

Očetu slava večnemu
in Sinu, Duhu Svetemu,
ki te na veke venčajo
z nebeško slavo in častjo. Amen.

Ps 86   Jeruzalem, mati vseh narodov

 

Gospod ljubi svoje mesto na svoji sveti gori, *

Sion ima rajši kot vsa druga bivališča.  —

 

Veličastne reči so napovedane o tebi, *

o Božje mesto.

Razna ljudstva imajo zveze s tabo, *

različni narodi pridejo k tebi.

O Sionu se bo reklo: »Vsi po vrsti so bili tu rojeni, *

on sam, Najvišji, ga je uteméljil.« —

 

Gospod zapiše v knjigo narodov: *

»Vse sem posinovil na Sionu.«

Rajali bodo in peli: *

»Ti si začetek našega veselja.« —

Iz 40,10–17  Dobri pastir, najvišji in najmodrejši Bog Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj (Raz 22,12).

 

Glejte, Gospod Bog prihaja kot zmagovalec, *

s svojo vsemogočnostjo si je priboril zmago.

Prihaja v zmagoslavnem sprevodu, *

kar si je pridobil, ga spremlja.

Kakor pastir pase svojo čredo, *

s svojo roko zbira jagnjeta.

Dviga jih v svoje naročje, *

ovce pa ljubeznivo vodi. —

 

Kdo je s svojim prgiščem izmeril morje *

in mejo neba s svojo dlanjo določil?

Kdo je zajel vso zemljo v svojo roko, *

kdo pretehtal gore in griče s svojo tehtnico?

Kdo je pomagal Božjemu duhu, *

kdo mu je svetoval ali ga poučil?

S kom se je posvetoval ali ga vprašal, *

da bi ga naučil poti pravice?

Kdo ga je učil spoznanja *

in mu pokazal stezo modrosti? —

 

Glej, narodi so kot kaplje v vedru, *

neznatni kot prašek na tehtnici.

Glej, zemlja je pred Gospodom *

kakor zrno peska.

Vaši gozdovi niso dovolj za daritveni ogenj, *

vse živali niso dovolj za žgalno daritev.

Vsi narodi so kakor nič pred Bogom, *

prav nič pred njim ne veljajo. —

Ps 98   Svet je Gospod, naš Bog

 

Gospod je svet vladar, ljudstva trepetajo, *

med angeli prebiva, zemlja se mu klanja.

Velik je v svojem svetišču na Sionu *

in vzvišen nad vsa ljudstva. —

 

Naj slavé tvoje ime, veliko in strašno, *

sveto in mogočno.

Ti si kralj, ki ljubiš in poznaš pravico, *

pravično vladaš svojemu ljudstvu. —

 

Gospoda, našega Boga, poveličujte, *

počastite ga zaradi njegove svetosti.

 

Mojzes in Aron sta bila med njegovimi duhovniki *

in Samuel je bil med njimi, ki so ga klicali.

Klicali so Gospoda in jih je uslišal, *

iz oblačnega stebra jim je govoril.

Dajal jim je zavezo in postavo, *

spolnjevali so, kar jim je zapovedal.

Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal, ker si usmiljen, *

vendar si kaznoval njihove grehe. —

 

Poveličujte Gospoda in ga slavite, *

častite Svetega v njegovem svetišču. —

Kratko berilo  (2 Kor 1,3–5)
Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži. Zakaj kakor je Kristusovo trpljenje v nas obilno, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba.

Gospod je moja moč in moja pesem.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Moj rešitelj je in moja hvala.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Bratje in sestre, počastimo našega Odrešenika, za katerega pričujejo mučenci, umorjeni zaradi Božje besede. Prosimo ga:

Tvoji mučenci so radovoljno pretrpeli smrt, da izpričajo resničnost vere,

– daj nam resnično duhovno svobodo.

Tvoji mučenci so izpoved vere zapečatili s svojo krvjo,

– daj tudi nam iskreno in stanovitno vero.

Tvoji mučenci so vzeli križ na svoje rame in hodili za teboj,

– daj tudi nam vzdržati v težavah življenja.

Tvoji mučenci so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi,

– daj nam premagati vse skušnjave počutnosti in posvetnosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,113–120  (XV)  Hvala Božji postavi

 

Gospod, sovražim omahljivost, *

ljubim pa zvestobo tvoji postavi.

Ti si moj varuh in zavetnik, *

upam v tvojo besedo. —

 

Proč od mene, kdor dela hudo, *

Božjo voljo hočem spolnjevati.

Podpiraj me v življenju, kakor si obljubil; *

ne osramôti mojega upanja. —

 

Pomagaj mi in me reši, *

tvoja postava mi bo vedno v veselje.

Zametuješ vse, ki od tvojih zakonov odstopajo, *

kajti lažnivo je njih mišljenje. —

 

Kot smeti boš zavrgel vso grdobijo zemlje, *

zato ljubim tvojo zavezo.

Vse moje telo od strahu trepeče, *

v tesnobi mislim na tvojo sodbo. —

Ps 78,1–5.8–11.13  Žalostinka nad razdejanim Jeruzalemom

 

O Bog, tujci so vdrli v tvojo deželo, *

oskrunili so tvoje svetišče.

Jeruzalem so porušili, *

spremenili so ga v same razvaline.

Trupla tvojih služabnikov so vrgli pticam, *

zverem so zmetali telesa tebi posvečenih.

Njihovo kri so prelivali kakor vodo, *

ni ga bilo, ki bi jih pokopal. —

 

V zasmeh smo postali svojim sosedom *

in v pregovor ljudstvom, ki nas obdajajo.

Gospod, doklej bo trajala tvoja jeza, *

ali bo kot ogenj gorela tvoja nevolja? —

 

Ne prištevaj nam krivic očetov, *

hitro se nas usmili, zelo smo ponižani.

Pomagaj nam zaradi slave svojega imena, *

odpusti nam grehe zaradi svoje ljubezni. —

 

Zakaj bi govorili neverni, *

da naš Bog ne biva?

Dokler smo še živi, pokaži sovražnikom, *

da kri tebi zvestih ni bila zaman prelita.

Ne presliši joka in stoka izgnancev, *

s svojo močjo reši na smrt obsojene. —

 

Mi smo tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše *

in te bomo slavili na veke,

v vseh rodovih te bomo opevali *

in oznanjali tvojo hvalo. —

Ps 79   Gospod, obišči svoj vinograd

 

Dobri pastir, poslušaj, *

ti vodiš svoje ljudstvo kot čredo.

V Najsvetejšem prestoluješ, *

razodeni svoje veličastvo.

Zbudi svojo moč pred nami *

in pridi, da nas rešiš. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Gospod, Bog vsemogočni, *

doklej boš odklanjal molitev svojega ljudstva?

Jok nam je vsakdanja hrana, *

s solzami je napolnjena življenja čaša.

Zaradi nas se prepirajo naši sosedje, *

nasprotniki nas zasramujejo. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Svoj vinograd, naše očete, si prestavil iz Egipta, *

zasadil si jih v svoji deželi.

Prostor si jim pripravil, *

ukoreninili so se in napolnili zemljo.

Tvoj vinograd je pokril gore s svojo senco, *

njegove veje so prekrile najvišja drevesa.

Gospod, tvoj vinograd je segal do morja, *

do velike reke je pognal svoje mladike. —

 

Zakaj si pustil, da so podrli njegovo ograjo, *

da ga obirajo vsi, ki hodijo mimo?

Razruje ga merjasec iz gozda, *

popase ga poljska divjačina. —

 

Bog vsemogočni, pridi, *

ozri se z nebes in obišči ta vinograd.

 

Varuj, kar je zasadila tvoja desnica, *

kar poganja tebi v slavo.

Tvoj vinograd so požgali in posekali, *

naj jih zadene pravična sodba.

Naj tvoja ljubezen spremlja tvoje ljubljence, *

tvoje sinove, ki si jih vzredil zase.

Ne bomo več odstopili od tebe, *

poživi nas, da bomo tvoje ime slavili. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

V mučencih, Bog, ti sam trpiš
in tudi zmago jim deliš:
mučencu slavo pojemo,
odpusti, kar grešili smo.

 

Iskal sladkosti ni sveta,
veselja kratkotrajnega;
iskal povsod je le Boga,
veselja neminljivega.

 

V trpljenje brez strahu hiti,
prelije zate drago kri,
ko pa življenje izgubi,
nagrado daš mu v večnosti.

 

Zaupno prosimo zato,
izbriši, Bog, nam krivdo vso,
ko je mučenca rojstni dan,
naj tudi naš bo greh opran.

 

Po tvoji Božji milosti
naj trudimo se tudi mi,
da se jim kdaj pridružimo
in z njimi raj uživamo.

 

Očeta, Sina in Duha
naj hvali, moli zemlja vsa,
do konca dni naj se glasi
Trojici sveti slava, čast. Amen.

Ps 131 Božje obljube Davidovi hiši

 Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida (Lk 1,32).

 I

Spomni se, Gospod, Davida, *

in vseh njegovih skrbi in načrtov.

Naredil je obljubo tebi, Vsemogočni, *

in ti tako prisegel: —

 

»Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, *

ne ležem v svojo posteljo;

svojim očem ne dovolim spanja, *

svojim trepalnicam ne počitka,

dokler ne najdem mesta za Gospoda, *

bivališča za Vsemogočnega.« —

 

Slišali smo, da je skrinja zaveze v Betlehemu, *

našli smo jo zunaj na poljanah.

Vstopimo zdaj v Gospodovo bivališče *

in se priklonimo pred Bogom. —

 

Dvigni se, Gospod, na svoje mesto, *

ti in skrinja tvojega veličastva!

Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost, *

tvoji sveti naj radostno vzklikajo.

Ne zavrzi svojega maziljenca *

zaradi Davida, svojega služabnika. —

Gospod je prisegel Davidu, *

svoje prisege ne bo prelomil:

»Na tvoj prestol bom postavil *

potomca tvoje rodovine.

Če ohranijo tvoji sinovi mojo zavezo in zapovedi, *

bodo njihovi sinovi vedno sedeli na tvojem prestolu.« —

 

Gospod je namreč izvolil Sion, *

tako si ga je izbral za svoje bivališče:

»Tu bom počival za vselej, *

tako sem želel in tu bom prebival. —

 

Letine tega kraja bom obilno blagoslavljal, *

njegove prebivalce nasičeval s kruhom.

Njegove duhovnike bom oblačil v pravičnost, *

njegovi sveti bodo radostno vzklikali. —

 

Davidu zbudim mogočnega potomca, *

svojemu maziljencu pripravim nasledstvo.

Njegove sovražnike ogrnem v sramoto, *

na njegovi glavi pa bo blestela moja krona.« —

Raz 11,17–18;12,10b–12a  O Božji sodbi

 

Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog vsemogočni, *

ti si in si bil in prideš.

Prevzel si svoje mogočno vladarstvo *

in začel kraljevati. —

 

Narodi so se razjezili, *

a prišla je tvoja jeza in dan, da se sodijo mrtvi,

da prejmejo plačilo tvoji služabniki, preroki in sveti *

in vsi, ki se bojijo tvojega imena, mali in veliki. —

 

Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje *

našega Boga in oblast njegovega Kristusa.

Premagan je bil tožnik naših bratov, *

ki jih je noč in dan tožil pred našim Bogom. —

 

Premagali so ga s krvjo Jagnjeta *

in z besedo svojega pričevanja.

Niso tako ljubili svojega življenja, *

da bi se bali umreti.

Zato se radujte, nebesa *

in vsi, ki v njih prebivate. —

Kratko berilo  (1 Pt 4,13–14)
Preljubi, kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali. Ako vas zasramujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in moči, Duh Božji, počiva nad vami.

Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Kakor srebro v ognju si nas preizkušal.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Ob tej uri je Jezus, kralj mučencev, daroval svoje življenje pri zadnji večerji in v krvavi daritvi na križu. Zahvaljujmo se mu in recimo:

Gospod, slavimo te, ker si nas ljubil do zadnjega diha, naš rešitelj, vir in zgled slehernega mučeništva.

Vse spokorjene grešnike si nagradil z večnim življenjem.

Naročil si, naj darujemo sveto kri nove in večne zaveze, prelito v odpuščanje grehov.

Po tvoji milosti smo danes mogli vztrajati v veri.

Mnoge brate in sestre si tudi danes pridružil svoji smrti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog vseh stvari, svetega škofa Polikarpa si pridružil svojim mučencem. Ko smo tudi mi deležni Kristusovega keliha, naj zorimo za večno življenje.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe. —

 

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

 

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

 

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,23)

Sam Bog miru naj vas popolnoma posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in vaše telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Gospod, naš Bog, utrujeni smo od dela današnjega dneva. Okrepčaj nas z mirnim spanjem, da se bomo s tvojo pomočjo spočili in ti služili s telesom in dušo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela je od Svetega Duha.
Zdrava, Marija …
Glej, dekla sem Gospodova – zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava, Marija …
In Beseda je meso postala – in med nami prebivala. Zdrava, Marija …
Prosi za nas, sveta Božja Porodnica. – Da postanemo vredni obljub Kristusovih.
Molimo. Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.