Brevir za 22. junij 2017

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Izginja zdaj že temna noč,
ki svet zavila je v temo,
in mi te, Kristus, prosimo,
da bi nas sodil milostno.

 

Odvzemi nam pregrehe vse,
srce očisti madežev;
podéli, Kristus, milost nam,
da várujemo se grehov zla.

 

Naš duh slaboten je, ječi,
nespamet greha ga mori,
temo bi svojo rad pregnal
in tebe, Rešenik, iskal.

 

Preženi sence in temo,
da svôbodno zadihamo
in duh bo srečen, ves vesel
prebival v luči blaženi.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

 

Iskreno, Kristus, prosimo,
usliši nas usmiljeno,
da nam nevera naših dni
nikdar ne zamegli oči.

 

Srce naj te ne zataji,
naj ne preplavi ga zavist;
naj hudo z dobrim vračamo,
nikdar se ne maščujemo.

 

Sovraštvo, jeza in napuh
naj se nas ne dotaknejo,
naj tuja nam bo lakomnost,
ki je studenec vsega zla.

 

Ljubimo brez hinavščine,
naj v nas edinost bo in mir
in v naši trdni vernosti
se čistost nikdar ne skali.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 88,39–53   Žalostinka nad razvalino Davidove hiše

O Bog, odklonil si svojega maziljenca in ga zavrgel, *

hudo si se nanj razsrdil.

Ovrgel si zavezo s svojim služabnikom, *

v prah si poteptal njegovo krono.

Porušil si vsa njegova mesta, *

njegove utrdbe spremenil v razvaline.

Vsi, ki hodijo mimo, plenijo njegove hiše, *

sramota je postal svojim sosedom.  —

 

Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, *

z veseljem napolnil vse njegove sovražnike.

Skrhal si ostrino njegovega meča *

in ga v boju nisi podpiral.

Naredil si konec njegovemu sijaju, *

na tla si treščil njegov prestol.

Skrajšal si dneve njegovega kraljestva, *

pokril si ga s sramoto. —

Gospod, ali se boš vedno skrival, *

ali bo tvoja nevolja gorela kot ogenj?

Spomni se, kako kratko je naše življenje, *

kako si vse ljudi ustvaril minljive.

Kdo je med živimi, ki ne bo okusil smrti, *

kdo bo ušel njeni neizprosni roki? —

 

Gospod, kje so tvoje nekdanje obljube, *

ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi?

Spomni se sramote svojih služabnikov, *

na sebi nosimo sovraštvo vseh narodov.

Gospod, glej, kako nas napadajo, *

kako žalijo tvoje izvoljeno ljudstvo.

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

zdaj in vselej. Tako se zgodi, amen. —

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

– V tebi, Gospod, je vir vsega življenja.
– V tvoji luči nam vse postaja svetlo.

 

Tiste dni so Izraelci rekli Gedeonu: »Vladaj nam ti in tvoj sin in sin tvojega sina! Kajti rešil si nas iz rok Madiancev.« Gedeon pa jim je odgovoril: »Ne bom vam vladal jaz. Tudi moj sin vam ne bo vladal, Gospod vam bo vladal.«

Gedeon je imel sedemdeset sinov, ki so izhajali iz njegovih ledij, ker je imel mnogo žen. Njegova stranska žena, ki je bila v Sihemu, mu je tudi rodila sina in dal mu je ime Abimelek. Joasov sin Gedeon je umrl v lepi starosti; pokopali so ga v grobu njegovega očeta Joasa v Efri Abiezrijevcev.

Jerobaalov sin Abimelek pa je šel v Sihean k bratom svoje matere in govoril njim in vsej rodovini očetove hiše svoje matere: »Recite vendar jasno vsem sihemskim meščanom: Kaj je boljše za vas, da vam vlada sedemdeset mož, vsi Jerobaalovi sinovi, ali da vam vlada le en mož? Spomnite se tudi, da sem vaša kost in vaše meso!« Ko so bratje njegove matere jasno povedali o njem vsem sihemskim meščanom vse te besede, se je nagnilo njih srce k Abimeleku, ker so rekli: »Naš brat je.« In dali so mu sedemdeset srebrnih seklov iz templja Baala zaveze. S tem si je Abimelek najel ubožnih in drznih mož, da so šli za njim.

Potem je prišel v hišo svojega očeta v Efro in pomoril svoje brate, Jerobaalove sinove, sedemdeset mož, na enem kamnu. Samo najmlajši Jerobaalov sin Joatam je ostal, ker se je bil skril. Nato so se zbrali vsi sihemski meščani in vsa hiša Mela, ter šli in postavili Abimeleka za kralja pri hrastu, ki je bil v Sihemu.

Ko so Joatamu to sporočili, je šel, se postavil na vrh gore Garizima, povzdignil svoj glas, zavpil in jim rekel: »Poslušajte me, sihemski meščani, da vas bo Bog poslušal! Šla so, šla drevesa, da si mazilijo kralja. In so dejala oljki: ,Kraljuj nad nami!' Odgovorila jim je oljka: ,Naj li pustim svojo maščobo, ki z njo časti se Bog in človek, pa se grem poviševat nad drevesa?'

In drevesa so dejala smokvi: ,Pridi, kraljuj nad nami!' Odgovorila jim je smokva: ,Naj li pustim svojo sladkobo in svoje dobro sadje, pa se grem poviševat nad drevesa?'

In drevesa so dejala vinski trti: ,Pridi, kraljuj nad nami!' Odgovorila jim je vinska trta: ,Naj pustim li svoje vino, ki Boga razveseljuje in človeka, pa se grem poviševat nad drevesa?'

In vsa drevesa so dejala trnovemu grmu: ,Pridi, kraljuj nad nami!' Odgovoril je trnov grm drevesom: ,Če si me res hočete maziliti za kralja, pridite, počivajte v moji senci! Če ne, naj pride s trnja ogenj in naj použije libanonske cedre.'

Če ste torej ta dan zvesto in pošteno ravnali z Jerobaalom in z njegovo hišo, tedaj se veselite Abimeleka in tudi on naj se vas veseli! Če pa ne, naj pride ogenj od Abimeleka in naj použije sihemske meščane in hišo Melo. In naj pride ogenj od sihemskih meščanov in od hiše Mela in naj použije Abimeleka.«

SPEV (Sod 8, 23; Raz 5, 13)

Ne bom vam vladal jaz, tudi moj sin vam ne bo vladal, * Gospod vam bo vladal.

Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast in slava in oblast na vekov veke. * Gospod vam bo vladal.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

Ko molimo dalje, prosimo in pravimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. To moremo ali duhovno ali preprosto umeti, ker je ta in oni pomen z božjo pomočjo za zveličanje koristen. Kajti kruh življenja je Kristus; ta kruh pa ni vseh, marveč je naš. In kakor pravimo Oče naš, ker je oče tistih, ki ga poznajo in ki verujejo, tako pravimo tudi naš kruh, ker je Kristus kruh tistih, ki uživajo njegovo telo. Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: Jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.

Pravi, da bo vekomaj živel, kdor je od tega kruha. Kakor je torej jasno, da živijo tisti, ki so združeni v njegovem telesu in imajo pravico prejemati evharistijo, tako se je treba bati in je treba moliti, da ne bi ostal daleč od zveličanja, kdor je izobčen in ločen od Kristusovega telesa. Saj je on sam zapretil in rekel: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Zato pa prosimo, naj nam vsak dan daje naš kruh, to je, Kristusa, da se, ko ostanemo in živimo v Kristusu, ne ločimo od njegovega posvečenja in telesa.

Nato molimo še za svoje grehe takole: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Za krepilno hrano prosimo še za odpuščanje grehov.

Kako potrebno, kako modro in zveličavno pa nas opominja, da smo grešniki, ko nas priganja, naj za odpuščanje grehov molimo. Ko prosimo Boga odpuščanja, naj se duh ove svoje (grešne) vesti! Da ne bi bil kdo samemu sebi všeč in da ne bi, prevzemajoč se, še globlje padel, ga opominja in uči, da vsak dan greši, ker mu veleva za odpuščanje grehov vsak dan moliti.

Tako tudi Janez v svojem pismu opominja in pravi: Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Ako pa svoje grehe priznavamo, je Gospod zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti: V svojem pismu je oboje zajel: da moramo odpuščanja grehov prositi in da odpuščanje dosežemo, če prosimo. Zato je tudi Gospoda imenoval zvestega, ki dano obljubo zvesto drži in nam grehe odpusti; kajti on, ki nas je učil moliti za dolge in grehe, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje.

SPEV (Ps 30, 2, 4; Ps 24, 19)

Gospod, vate zaupam, naj ne bom osramočen nikoli. Ti si moja trdnjava in moje zatočišče. * Zaradi svoje dobrote me vodi.

Poglej mojo bedo in nadlogo, odpusti vse moje pregrehe. * Zaradi svoje dobrote me vodi.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Ognjeno sonce že žari

in vest nam kliče, govori:

Kdo mogel bi v svetlobi tej
ostati v grehu še naprej?

 

Slepote vendar konec je,
ki nam je dolgo vladala,
na krivo pot krenili smo
in žrtve zmote smo bili.

 

Sedaj se v duši nam jasni
in čisti radi bi bili:
nič več zvijač, nič več laži,
nobenih skrivnih del v temi.

 

Ti, Bog, med nami vidiš vse,
kar človek misli in počne;
zato naj duša in telo
v nas danes sveto, čisto bo.

 

Bogu Očetu, slava, čast
in njemu, ki je Sin njegov,
enako Duhu Svetemu,
tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 86   Jeruzalem, mati vseh narodov

 

Gospod ljubi svoje mesto na svoji sveti gori, *

Sion ima rajši kot vsa druga bivališča.  —

 

Veličastne reči so napovedane o tebi, *

o Božje mesto.

Razna ljudstva imajo zveze s tabo, *

različni narodi pridejo k tebi.

O Sionu se bo reklo: »Vsi po vrsti so bili tu rojeni, *

on sam, Najvišji, ga je uteméljil.« —

 

Gospod zapiše v knjigo narodov: *

»Vse sem posinovil na Sionu.«

Rajali bodo in peli: *

»Ti si začetek našega veselja.« —

Iz 40,10–17  Dobri pastir, najvišji in najmodrejši Bog Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj (Raz 22,12).

 

Glejte, Gospod Bog prihaja kot zmagovalec, *

s svojo vsemogočnostjo si je priboril zmago.

Prihaja v zmagoslavnem sprevodu, *

kar si je pridobil, ga spremlja.

Kakor pastir pase svojo čredo, *

s svojo roko zbira jagnjeta.

Dviga jih v svoje naročje, *

ovce pa ljubeznivo vodi. —

 

Kdo je s svojim prgiščem izmeril morje *

in mejo neba s svojo dlanjo določil?

Kdo je zajel vso zemljo v svojo roko, *

kdo pretehtal gore in griče s svojo tehtnico?

Kdo je pomagal Božjemu duhu, *

kdo mu je svetoval ali ga poučil?

S kom se je posvetoval ali ga vprašal, *

da bi ga naučil poti pravice?

Kdo ga je učil spoznanja *

in mu pokazal stezo modrosti? —

 

Glej, narodi so kot kaplje v vedru, *

neznatni kot prašek na tehtnici.

Glej, zemlja je pred Gospodom *

kakor zrno peska.

Vaši gozdovi niso dovolj za daritveni ogenj, *

vse živali niso dovolj za žgalno daritev.

Vsi narodi so kakor nič pred Bogom, *

prav nič pred njim ne veljajo. —

Ps 98   Svet je Gospod, naš Bog

 

Gospod je svet vladar, ljudstva trepetajo, *

med angeli prebiva, zemlja se mu klanja.

Velik je v svojem svetišču na Sionu *

in vzvišen nad vsa ljudstva. —

 

Naj slavé tvoje ime, veliko in strašno, *

sveto in mogočno.

Ti si kralj, ki ljubiš in poznaš pravico, *

pravično vladaš svojemu ljudstvu. —

 

Gospoda, našega Boga, poveličujte, *

počastite ga zaradi njegove svetosti.

 

Mojzes in Aron sta bila med njegovimi duhovniki *

in Samuel je bil med njimi, ki so ga klicali.

Klicali so Gospoda in jih je uslišal, *

iz oblačnega stebra jim je govoril.

Dajal jim je zavezo in postavo, *

spolnjevali so, kar jim je zapovedal.

Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal, ker si usmiljen, *

vendar si kaznoval njihove grehe. —

 

Poveličujte Gospoda in ga slavite, *

častite Svetega v njegovem svetišču. —

Kratko berilo  (1 Pt 4,10–11)
Služite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti, vsak z darom, kakor ga je prejel. Če kdo govorí, govôri kakor Božje besede. Če kdo služi, služi kakor z močjo, ki jo daje Bog, da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu.

Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Tvoje zapovedi hočem spolnjevati.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Odpev k Hvaljen Gospodu služímo v svetosti in rešil nas bo naših sovražnikov.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Gospodu služímo v svetosti in rešil nas bo naših sovražnikov.

Zahvaljujmo se Bogu Očetu, ki v svoji ljubezni vodi in ohranja svoje ljudstvo. Veseli mu kličimo:

Dobri Oče, hválimo te in slavimo zaradi tvoje ljubezni,

– čudovito si nas ustvaril in še čudoviteje prenovil.

Že ob začetku tega dneva nam vlij hrepenenje, da bi ti vedno služili,

– mislili in delali, kar je tebi všeč.

Očisti nam srca vseh hudih željá,

– da bomo vedno hoteli spolnjevati le tvojo voljo.

Daj nam razumevanje za potrebe bratov in sester,

– da ne bodo pogrešali bratske ljubezni.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Večni Bog, tvoj Sin nas je obiskal kakor sonce, ki vzhaja z višave. Vse narode v smrtni senci naj razsvetli z lučjo tvoje slave, v kateri s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,113–120  (XV)  Hvala Božji postavi

 

Gospod, sovražim omahljivost, *

ljubim pa zvestobo tvoji postavi.

Ti si moj varuh in zavetnik, *

upam v tvojo besedo. —

 

Proč od mene, kdor dela hudo, *

Božjo voljo hočem spolnjevati.

Podpiraj me v življenju, kakor si obljubil; *

ne osramôti mojega upanja. —

 

Pomagaj mi in me reši, *

tvoja postava mi bo vedno v veselje.

Zametuješ vse, ki od tvojih zakonov odstopajo, *

kajti lažnivo je njih mišljenje. —

 

Kot smeti boš zavrgel vso grdobijo zemlje, *

zato ljubim tvojo zavezo.

Vse moje telo od strahu trepeče, *

v tesnobi mislim na tvojo sodbo. —

Ps 78,1–5.8–11.13  Žalostinka nad razdejanim Jeruzalemom

 

O Bog, tujci so vdrli v tvojo deželo, *

oskrunili so tvoje svetišče.

Jeruzalem so porušili, *

spremenili so ga v same razvaline.

Trupla tvojih služabnikov so vrgli pticam, *

zverem so zmetali telesa tebi posvečenih.

Njihovo kri so prelivali kakor vodo, *

ni ga bilo, ki bi jih pokopal. —

 

V zasmeh smo postali svojim sosedom *

in v pregovor ljudstvom, ki nas obdajajo.

Gospod, doklej bo trajala tvoja jeza, *

ali bo kot ogenj gorela tvoja nevolja? —

 

Ne prištevaj nam krivic očetov, *

hitro se nas usmili, zelo smo ponižani.

Pomagaj nam zaradi slave svojega imena, *

odpusti nam grehe zaradi svoje ljubezni. —

 

Zakaj bi govorili neverni, *

da naš Bog ne biva?

Dokler smo še živi, pokaži sovražnikom, *

da kri tebi zvestih ni bila zaman prelita.

Ne presliši joka in stoka izgnancev, *

s svojo močjo reši na smrt obsojene. —

 

Mi smo tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše *

in te bomo slavili na veke,

v vseh rodovih te bomo opevali *

in oznanjali tvojo hvalo. —

Ps 79   Gospod, obišči svoj vinograd

 

Dobri pastir, poslušaj, *

ti vodiš svoje ljudstvo kot čredo.

V Najsvetejšem prestoluješ, *

razodeni svoje veličastvo.

Zbudi svojo moč pred nami *

in pridi, da nas rešiš. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Gospod, Bog vsemogočni, *

doklej boš odklanjal molitev svojega ljudstva?

Jok nam je vsakdanja hrana, *

s solzami je napolnjena življenja čaša.

Zaradi nas se prepirajo naši sosedje, *

nasprotniki nas zasramujejo. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Svoj vinograd, naše očete, si prestavil iz Egipta, *

zasadil si jih v svoji deželi.

Prostor si jim pripravil, *

ukoreninili so se in napolnili zemljo.

Tvoj vinograd je pokril gore s svojo senco, *

njegove veje so prekrile najvišja drevesa.

Gospod, tvoj vinograd je segal do morja, *

do velike reke je pognal svoje mladike. —

 

Zakaj si pustil, da so podrli njegovo ograjo, *

da ga obirajo vsi, ki hodijo mimo?

Razruje ga merjasec iz gozda, *

popase ga poljska divjačina. —

 

Bog vsemogočni, pridi, *

ozri se z nebes in obišči ta vinograd.

 

Varuj, kar je zasadila tvoja desnica, *

kar poganja tebi v slavo.

Tvoj vinograd so požgali in posekali, *

naj jih zadene pravična sodba.

Naj tvoja ljubezen spremlja tvoje ljubljence, *

tvoje sinove, ki si jih vzredil zase.

Ne bomo več odstopili od tebe, *

poživi nas, da bomo tvoje ime slavili. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Ljubezen te nagnila je,
umrljivo si telo privzel,
da novi Adam vrnil bi,
kar prvi nam zapravil je.

 

O da nikdar bi ne prešla
ljubezen tvojega srca
in da bi vsi zajemali
pri tebi odpuščanja vir!

 

Zato si rane nase vzel,
zato prebosti dal Srce,
da z vodo in s krvjo izmil
gnusobo greha bi z ljudi.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki milost iz srca deliš,
Očeta tudi in Duha
naj hvali zemlja vekomaj. Amen.

Ps 112 Gospodovo ime je hvale vredno

 

Hvalite Gospoda vsi, ki mu služite, *

hvalite ga in slavite.

Gospodovo ime naj bo slavljeno *

zdaj in na veke. —

 

Gospodovo ime naj bo hvaljeno *

od sončnega vzhoda do zahoda.

Gospod je vzvišen nad narodi, *

njegovo veličastvo se dviga nad nebesa.

Kdo je enak Gospodu, našemu Bogu? *

Vzvišen je nad nebo in zemljo. —

 

Iz prahu dviga siromaka, *

iz blata povišuje ubožca.

Sprejme ga med izvoljene, *

med kneze svojega ljudstva.

Nerodovitni daje, da ima družino *

in je vesela mati med svojimi otroki. —

Ps 145 Zaupanje v Boga prinaša srečo

 

Hvali, moja duša Gospoda! *

Slavil bom Gospoda vse svoje življenje.

Prepeval bom svojemu Bogu, *

vse dokler bom živel. —

 

Ne zanašajte se na zemeljske veljake, *

na ljudi, ker pri njih ni rešitve.

Ko izdihnejo, se povrnejo v zemljo, *

tisti dan propadejo vsi njih načrti. —

 

Blagor mu, komur pomaga Bog naših očetov, *

blagor mu, ki v Gospoda zaupa.

Bog je ustvaril nebo in zemljo, *

morje in vse, kar v njem prebiva.

Bog je zvest na veke, *

zatiranim vrača pravico. —

 

Gospod daje kruha lačnim, *

Gospod osvobaja jetnike.

Gospod odpira oči slepim, *

Gospod dviga potrte.

Gospod varuje tujce, *

Gospod podpira sirote in vdove.

Gospod ljubi pravične, *

hudobnim razdira naklepe. —

 

Gospod bo kraljeval na veke: *

tvoj Bog bo od roda do roda. —

Raz 4,11;5,9.10.12  Pesem odrešenih

 

Gospod, naš Bog, zares si vreden, *

da prejmeš moč in čast in slavo.

Ti si vse ustvaril, *

po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno. —

 

Vreden si, Gospod, da vzameš knjigo *

in odpreš njene pečate.

Žrtvovan si bil in nas s svojo krvjo Bogu odkupil *

iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva.

Napravil si nas za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu, *

kraljevali bomo na zemlji. —

 

Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno, *

da prejme moč in modrost in božanstvo.

Njemu čast in vsemogočnost, *

njemu slava in hvala. —

Kratko berilo  (Ef 5,25b–27)

Kristus je Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil; da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna.

Kristus nas je ljubil in nas očistil s svojo krvjo.
— Kristus nas je ljubil in nas očistil s svojo krvjo.

In nas napravil Bogu Očetu za kraljestvo in duhovnike.
— Kristus nas je ljubil in nas očistil s svojo krvjo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus nas je ljubil in nas očistil s svojo krvjo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Prosímo Jezusa, v katerem najdemo mir svojim dušam:

Jezus, iz tvojega prebodenega srca sta pritekli kri in voda, da se je rodila tvoja nevesta Cerkev,

– posveti jo in očisti vseh madežev.

Jezus, sveti Božji tempelj, ki so ga ljudje podrli, pa ga je Oče znova postavil,

– naredi svojo Cerkev za šotor Najvišjega.

Jezus, kralj in središče vseh src, ljubiš nas z večno ljubeznijo in usmiljeno vabiš k sebi,

– obnovi z vsemi svojo zavezo.

Jezus, naš mir in naša sprava, vse ljudi združuješ v eno in s svojim križem uničuješ sovraštvo,

– privedi nas k nebeškemu Očetu.

Jezus, naše življenje in vstajenje, obteženi najdejo v tebi mir svojim dušam,

– pritegni k sebi vse grešnike.

Jezus, zaradi svoje nad vse velike ljubezni si bil pokoren do smrti na križu,

– obudi vse, ki počivajo v tvojem miru.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Vsemogočni Bog, obišči nas to noč in odženi od tega bivališča vsa zalezovanja hudega duha. Tvoji sveti angeli naj bodo pri nas in nas varujejo v miru in tvoj blagoslov naj bo vedno z nami.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem;
in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim:
svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce, sebe popolnoma vsega.
Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest. Amen.