Brevir za 22. junij 2011

Iz prve Samuelove knjige (19, 8-10; 20, 1-17)

Tiste dni se je zopet vnela vojska; David je šel in se bojeval zoper Filistejce. Pobil jih je in tako hudo potolkel, da so zbežali pred njim. Prišel je pa zli duh od Gospoda na Savla. Sedel je v svoji palači in držal sulico v roki, medtem ko je David z roko brenkal. Tedaj je Savel hotel Davida s sulico pribosti k steni. Pa se je umaknil Savlu, ki je zapičil sulico v steno. David pa je zbežal in utekel tisto noč.

David je nato zbežal iz preroške hiše v Ramati, se vrnil in rekel Jonatanu: »Kaj sem storil? Kaj je moja krivda in kaj je moj greh zoper tvojega očeta, da mi streže po življenju?« Odgovoril mu je: »Nikakor ne, ne boš umrl. Glej, moj oče ničesar ne stori, ne velikega ne majhnega, ne da bi mi razodel. Zakaj bi mi oče to stvar prikril? Nič se ne bo zgodilo.« David pa je še prisegel: »Tvoj oče dobro ve, da sem milost našel v tvojih očeh. Zato misli: ,Tega Jonatan ne sme zvedeti, da se ne užalosti.' Toda kakor resnično Gospod živi in ti živiš, le en korak je med menoj in smrtjo!«

Jonatan je odgovoril Davidu: »Kar želiš, ti bom storil.« Tedaj je David rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj. Moral bi sedeti s kraljem pri jedi. Ali odpusti me, da se skrijem na polju do tretjega večera! Ako me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ,David me je silno prosil, da bi smel pohiteti v Betlehem, svoje mesto, ker je ondi letna daritev za vso rodovino.' Če poreče: ,Dobro,' bo tvoj služabnik v miru. Ako pa se razsrdi, vedi, da je zlo pri njem sklenjeno. Izkaži pa milost svojemu služabniku, saj si svojemu služabniku dovolil, da je sklenil Gospodovo zavezo s teboj: ako pa je krivda na meni, ubij me ti! Zakaj bi me izročal svojemu očetu?«

Jonatan pa je odgovoril: »Nikakor ne! Kajti, če bom za gotovo zvedel, da je oče sklenil, da pride zlo nadte, ali ti tega ne bom povedal?« David je odvrnil Jonatanu: »Kdo mi bo sporočil, ako tvoj oče trdo odgovori?«

Jonatan pa je rekel Davidu: »Pridi, pojdiva na polje!« in šla sta oba na polje. Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri Gospodu, Izraelovem Bogu! Jutri ali pojutrišnjem ob tem času bom preskusil očeta. Če bo dobro za Davida in ne pošljem k tebi in ti ne razodenem, naj Gospod stori to in to Jonatanu. Če pa bo hotel oče zlo spraviti nadte, ti bom tudi razodel in te odpustil, da boš šel v miru. Gospod bodi s teboj, kakor je bil z mojim očetom! Če bom potem še pri življenju, mi izkazuj Gospodovo usmiljenje! Če pa bom že mrtev, nikdar ne odteguj moji hiši svojega usmiljenja, tudi takrat ne, ko bo Gospod potrebil Davidove sovražnike do zadnjega s površja zemlje! Naj ima tedaj Jonatan zavezo z Davidovo hišo. Gospod naj se pa maščuje nad Davidovimi sovražniki!«

In Jonatan je še enkrat Davidu prisegel pri svoji ljubezni do njega; kajti ljubil ga je kakor sam sebe.

Iz razprave bl. Aelreda, opata, o duhovnem prijateljstvu (3 knj.)

Pravo in večno prijateljstvo

Jonatan je mladenič, ki je vreden posebnega spoštovanja. Ne da bi čakal na kraljevsko čast in oblast, je sklenil prijateljstvo z Davidom: služabnik in gospodar sta se izenačila. Bolj kot sebe je ljubil tistega, ki je bežal daleč proč od njegovega očeta in se skrival po puščavi, ker mu je grozila smrt ali zahrbtni napad. Sebe je poniževal, poviševal pa je Davida, kateremu je rekel: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj.

Kako lepa podoba pravega prijateljstva! Kako je vse to čudovito! Kralj Savel je besnel zoper svojega služabnika Davida. K obrambi je vzdignil vso deželo, kakor da jo mora braniti pred človekom, ki mu hoče vzeti kraljestvo. Duhovnike obtoži izdaje, pobija jih samo zaradi suma. Brska po goščavah, preiskuje po dolinah, z vojsko osvaja skalnato gorovje: vsi naj bi mu pomagali pri maščevanju za žalitev kralja. Le Jonatan, ki bi imel največ razlogov za zavist proti Davidu, misli, da se mora očetu zoperstaviti, omogočiti beg svojemu prijatelju in mu v stiski pomagati z nasveti. Za prijateljstvo mu je bilo več kot za kraljevsko krono. Dejal mu je: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj. In glej! Kako si oče mladega človeka prizadeva, da bi mu zbudil zavist zoper prijatelja s tem, da mu očita krivice in mu grozi, da ga bo oropal nasledstva na prestolu in mu, vzel častni kraljevski naslov.

Jonatan svojega prijatelja Davida ni zapustil niti tedaj, ko je bil ta obsojen na smrt. »Zakaj bi David moral umreti? V čem se je pregrešil? Kaj je storil? Svoje življenje je izpostavil v boju s Filistejci. Tebe je to razveselilo. Zakaj naj bi sedaj moral umreti?« Ob teh besedah je kralj pobesnel. Zavihtel je sulico, da bi Jonatana pribil na steno, zraven pa je krivično vpil: Sin pokvarjene matere, vem, da ljubiš Davida. To pa je v tvojo sramoto in v sramoto tvoje prešuštne matere. Izbljuval je v srce mladega človeka ves strup, ki ga je premogel. Zraven pa je rabil besede, ki bi mogle spodbuditi častihlepje, roditi zavist, priklicati ljubosumnost in bridkost: Dokler bo Isajev sin živel, bo tvoje kraljestvo v nevarnosti.

Kdo ob takih besedah ne bi bil ganjen in ga ne bi zgrabila zavist? Čigava ljubezen se ob tem ne bi sprevrgla, prijaznost ne zmanjšala in prijateljstvo ne zadušilo? In vendar je ta ljubki mladi človek tako poln ljubezni, da ostaja zvest prijateljski prisegi, pogumen sredi groženj in potrpežljiv sredi plohe psovk. Spričo prijateljstva prezira kraljestvo in pozablja na lastno slavo. Spominja se le blagosti. Ti boš kralj, je rekel Davidu, jaz pa bom na drugem mestu za teboj!

Glejte vsega spoštovanja vredno pravo, popolno, trdno in večno prijateljstvo! Zavist ga ne more sprevreči, sum ne pomanjšati, želja po oblasti in časti ne razdreti. Četudi je skušnjava še tako velika, prijateljstvo stoji trdno. Naj so psovke še tako hude, prijateljstva ne morejo zadeti. Naj bodo sramotenja še tako silna, prijateljstvo se ne da streti. Naj bodo krivice še tako boleče, prijateljstvo ne klone. Pojdi in tudi ti tako stori!