Brevir za 22. november 2018

Za eno devico
Prijeten spev naj se glasi,
z njim Božje ljudstvo naj časti
devico, ki jo na ta dan
sprejelo sveto je nebo.

 

Slavila v svetu Kristusa
je vselej vdanega srca,
zdaj tisočeren je odmev
med svetimi rodil njen spev.

 

S krepostjo svete čistosti
slabost telesa zmagala,
prezirala varljivi svet,
zvestó za Kristusom je šla.

 

Kot njo, o Kristus, vodi nas,
odganjaj vse sovražnike,
izbriši grehov madeže,
v kreposti vse utrdi nas.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 17,31–51   Hvalnica Bogu za zmago

Bog je popoln in zvest v svojih obljubah, *

rešuje vse, ki vanj zaupajo.

Kdo je Bog razen Gospoda, *

kdo razen njega naše zavetje?

Bog me je okrepil in utrdil; *

on mi daje, da živim brez graje.

Mojim nogam daje hitrost jelenov, *

da v nevarnosti zbežim v višine.

Roke mi vadi za bojevanje *

in mišice, da napenjajo lok iz medenine. —

Ščiti in rešuje me tvoja desnica, *

zmagujem po tvoji dobroti.

Dal si prosto pot mojim korakom *

in moje noge niso opešale.

Zasledoval sem svoje sovražnike in jih dohitel; *

nisem se vrnil, dokler jih nisem premagal.

Premagal sem jih, da niso mogli več vstati, *

ko so pred menoj na tla popadali.

Za boj si me usposobil, *

uklonil si moje nasprotnike. —

 

V beg si pognal moje sovražnike, *

razpršil si vse, ki me mrzijo.

Klicali so na pomoč, a jim nihče ni pomagal; *

vpili so h Gospodu, a jih ni uslišal.

Kakor prah jih je odnesel veter, *

pohojeni so bili kot blato na cesti.

Otel si me ob uporu mojega ljudstva, *

postavil si me za poglavarja drugih narodov.

Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi, *

na prvo besedo mi je pokorno.

Tujci se mi kažejo prijazne, pogum jim upada, *

ne zanašajo se več na svoje utrdbe. —

– Odpri mi, Gospod, oči za svoje načrte,
– da spoznam, kako čudovito si vse uredil.

 

Tako mi je govoril Gospod, moj Bog: »Pasi drobnico, namenjeno v zakol. Njeni kupci jo koljejo, ne da bi se za to pokorili; tisti, ki jo prodajajo, govore: ,Hvaljen bodi, Gospod! Obogatel sem!' In njeni pastirji ji ne prizanašajo. Zato ne bom več imel sočutja s prebivalci dežele, govori Gospod, temveč izročim vsakega v pest njegovega bližnjega in v pest njegovega kralja; ti bodo deželo uničili, in jih ne bom rešil iz njihovih rok.«

Tako sem pasel klavne ovce za ovčje mešetarje. Vzel sem dve palici; eno sem imenoval »Dobrohotnost« in drugo »Edinost«. In pasel sem svoje ovce. Odslovil sem tri pastirje v enem mesecu. Potem sem se črede naveličal, ker tudi one niso marale zame. In sem rekel: »Ne bom vas več pasel! Kar umira, naj umre, in kar propada, naj propade! Ostale pa naj žro meso druga druge!«

In vzel sem svojo palico »Dobrohotnost« in jo zlomil, da razderem zavezo, ki sem jo sklenil z vsemi ljudstvi. Tisti dan je bila zaveza pretrgana in ovčji mešetarji, ki so me opazovali, so razumeli, da je bila to Gospodova beseda. Nato sem jim rekel: »Če vam je prav, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov.

Gospod pa mi je rekel: »Vrzi jo v zakladnico, krasno ceno, za katero so me ocenili!« Vzel sem torej trideset srebrnikov in sem jih vrgel v Gospodovo hišo, v zakladnico. Nato sem zlomil svojo drugo palico, »Edinost«, da razderem bratovsko edinost med Judom in Izraelom. Tedaj mi je Gospod rekel: »Vzemi si še enkrat opremo pastirja, ničvrednega pastirja. Zakaj glej, obudil bom v tej deželi pastirja: kar v čredi propada, za to ga ne bo skrb, kar se izgubi, tega ne bo šel iskat; kar je ranjeno, tega ne bo zdravil, kar je lačno, temu ne bo dal jesti. Pač pa bo jedel meso pitanih živali in trgal njihove parklje.

Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapusti čredo! Meč naj pride nad njegovo roko in nad njegovo desno oko! Njegova roka naj se do kraja posuši, njegovo desno oko naj oslepi!«

Prerokovanje: Gospodova beseda o Izraelu. Tako govori Gospod, ki je razprostrl nebo in utemeljil zemljo in človeku oblikoval duha v njem: Glej, naredim Jeruzalem za opojno čašo vsem ljudstvom okrog. Tudi Juda zadene stiska pri obleganju Jeruzalema.

Tisti dan postavim Jeruzalem kakor težko skalo za vsa ljudstva. Vsi, ki jo bodo skušali vzdigniti, se bodo hudo poškodovali. In zbrali se bodo zoper njo vsi narodi zemlje. Tisti dan, govori Gospod, udarim vse konje, da se splaše, in njihove jezdece, da zbesne. Toda nad hišo Judovo bom imel odprte oči. Udaril bom s slepoto vse konje narodov. Tedaj poreko judovski poglavarji v svojem srcu: »Moč prebivalcev Jeruzalema je v njihovem Bogu, Gospodu nad vojskami.«

Tisti dan naredim, da bodo judovski poglavarji kakor žerjavica v kupu lesa in kakor goreča plamenica med snopjem, da požro ob desni in ob levi vsa ljudstva okrog. Toda Jeruzalem ostane, kjer je, v popolnem miru. Gospod bo rešil najprej Judove šotore, da slava Davidove hiše in jeruzalemskih prebivalcev ne postane prevelika nasproti Judu.

Tisti dan bo Gospod ščit jeruzalemskim prebivalcem; najslabotnejši med njimi bo kakor David, in Davidova hiša bo kakor božje bitje, kakor Gospodov angel pred njimi.

SPEV (Zah 11,12.13; Mt 26, 15)

Odtehtali so mi moje plačilo: trideset srebrnikov. * Krasna cena, za katero so me ocenili!

Juda je rekel: Kaj mi hočete dati in jaz vam ga izdam? Ti pa so mu določili trideset srebrnikov. * Krasna cena, za katero so me ocenili!

Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

Slavite Gospoda s citrami, igrajte mu na harfo z deseterimi strunami. Pojte mu novo pesem. Slecite starega človeka! Poznate novo pesem: novega človeka, novo zavezo, novo pesem. Nova pesem nima nobene zveze s starim človekom. Ne doumeš je, če nisi novi človek, po milosti rešen ostarelosti in odslej prištet k novi zavezi nebeškega kraljestva. K njemu koprni naše srce in poje novo pesem. Toda te nove pesmi ne pojmo z grlom ali z jezikom, marveč z življenjem.

Pojte mu novo pesem, glasno mu pojte! Pa se sprašuje vsakdo, kako neki naj poje. Poj mu, a nikar slabo! Nima rad, če žalimo njegov posluh. Zato le dobro pojte, bratje! Če ti, recimo, naročijo peti pred kakim glasbeno izobraženim poslušalcem, češ, poj, da se izkažeš pred njim, se bojiš zameriti umetniku, če ti manjka glasbene vzgoje. Veščak bo namreč opazil tvoje napake, ki jih neizvedenec niti ne sluti. Kdo bi se potem upal izkazati z dobrim petjem pred Bogom, ki tako strogo sodi glede pevca, tako globoko vidi v vse okoliščine in tako tenko prisluškuje. Kdaj se ti bo posrečil tako izvrsten pevski nastop, da se v nobeni točki ne boš zameril tako popolnemu posluhu?

Poslušaj me, pokazal ti bom neki način petja: Ne vbadaj se s težavami zaradi besed, kot da naj bi z njimi očaral Boga. Poj radostno! Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno. Kaj pa se pravi radovati se? Razumi me! Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. Glej te, ki pojo med žetvijo, trgatvijo ali pri kakem drugem delu, ki jih docela zaposli: komaj so začeli izražati veselje s pesmijo, že jih sila prekipevajočega veselja žene, da puščajo ob strani izgovarjavo besed ter začno vriskati od veselja.

Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje kot neizrekljivi Bog? Neizrekljivo je tisto bitje, ki ga ne moreš opredeliti, opisati z besedo. Če pa ga torej ne moreš opisati in ne smeš zamolčati, kaj ti pa še ostane razen radosti, tako da radost srca prikipi na dan brez pomoči besed in da neizmerno veselje preskoči ozke meje besedi? Glasno mu pojte, da bo donelo!

 

SPEV (Ps 70, 8.23; 9, 3)

Na ves glas te hvalim, ves dan ti pojem slavo. * Vesel ti bom prepeval hvalo.

Radoval se bom nad teboj in vriskal od veselja, opeval bom tvoje ime, Najvišji. * Vesel ti bom prepeval hvalo.