Brevir za 20. julij 2018

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O sveti, troedini Bog,
ki z močno roko vodiš svet,
poslušaj našo hvalnico,
s katero te pozdravljamo.

 

Iz spanja se prebujamo,
v spokojni noči vstajamo,
da te zdravila prosimo,
ki naj zaceli rane vse.

 

Če zli nas duh prevaral je,
da smo čez noč žalili te,
naj moč nebeške milosti
dobrótljivo izbriše vse.

 

Zaupno te še prosimo,
napolni s svojo lučjo nas,
da srečno bo minil ta dan
brez krivih potov in dejanj.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

 

Napolni, Kristus, nam srce,
da tvoja ga ljubezen vžge:
ko križ je tvoj nam pred očmi,
res žal nam je vse mlačnosti.

 

Iz dna skesanega srca
te odpuščanja prosimo:
veliko res grešili smo,
a vendar v tebe upamo.

 

S telesom svojim hrani nas
in s križem svojim brani nas,
saj bratje, sestre, tvoji smo,
z dragó krvjo odrešeni.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 68,2–22.30–37   Gorečnost za tvojo hišo me razjeda

 

Potapljam se, o Bog, ti me reši, *

saj mi voda sega že do grla.

Pogrezam se v globoko močvirje, *

ne čutim več trdnih tal pod sabo.

Zašel sem v vodno globino *

in valovi me zagrinjajo.

Utrujen sem od prošenj, ves sem že hripav; *

oči mi pešajo, ko iščem Gospoda.

Takih, ki me sovražijo brez vzroka, *

je več kot las na moji glavi.

Močnejši od mene mi krivično nasprotujejo; *

kako naj vrnem, česar nisem ugrabil? —

 

O Bog, ti poznaš mojo nespamet *

in moje pregrehe ti niso prikrite.

Naj se ne spotikajo zaradi mene *

tisti, ki zaupajo vate, Gospod, Bog vsemogočni.

Naj ne zardevajo zaradi mene *

tisti, ki te ljubijo. —

 

Zaradi tebe sem se dal zasramovati, *

izgubil sem dobro ime pred vsemi.

Tujec sem postal svojim bratom, *

sinovi moje matere me nočejo poznati. —

 

Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, *

zato me zasmehujejo tisti, ki sramotijo tebe.

Pokorim se s postom, *

oni pa se norčujejo iz mene. —

 

Oblačim se v raševino, *

pa me zaničujejo.

Opravljajo me na cestah in trgih, *

še pijanci se norčujejo iz mene. —

Gospod, ob pravem času se v molitvah obračam k tebi, *

pomagaj mi po svoji veliki dobroti.

Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, *

iz vodnih globin me reši.

Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, *

naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. —

 

Usliši me, Gospod, neizmerna je tvoja dobrota; *

pomagaj mi, tvoja ljubezen je neskončna.

Svojemu ljubljencu izkaži svojo ljubezen, *

hitro me usliši, ker sem v stiski. —

 

Bodi mi blizu in me reši, *

osvobodi me mojih sovražnikov.

Ti veš, kako me zasramujejo, *

dobro poznaš moje zatiralce. —

 

Zasramovanje me je potrlo, *

bolečina me stiska pri srcu.

Pričakoval sem, da me bo kdo tolažil, *

a nikjer nisem našel sočutja.

V jed so mi dali strupenega žolča *

in žejnega so me napajali s kisom. —

Siromak sem ves v bolečinah, *

o Bog, podpiraj me v svoji dobroti.

Tvoje ime bom slavil s pesmijo, *

poveličeval te bom s hvalnico.

Tebi je to bolj všeč kot vsi obredi *

in bolj kot vse daritve. —

 

Vsi potrti naj to spoznajo in se razveselijo, *

naj bodo pogumni vsi, ki iščejo Gospoda.

Gospod uslišuje siromaka, *

ne pozablja tistih, ki v stiskah vanj zaupajo.

Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, *

morje in vse, kar v njem prebiva. —

 

Bog bo rešil svoje ljudstvo in mu pozidal mesta, *

njegovi izvoljenci bodo deželo posedli.

Njihovi potomci jo bodo podedovali za njimi, *

prebivali bodo v njej vsi, ki ljubijo Gospoda. —

– Gospod nas bo učil svojih potov.
– Hodili bomo po njegovih stezah.

 

Tiste dni so prišli Moabci in Amonci in z njimi Meunci v boj zoper Josafata. In prišlo je Josafatu sporočilo: »Velika množica prihaja zoper tebe od one strani Mrtvega morja, od Edoma, glej, že so v Asasontamaru, ki je Engadi.« Josafat se je prestrašil, se zatekel h Gospodu in razglasil post po vsem Judu. Judovci so se zbrali, da bi prosili Gospoda; tudi iz vseh Judovih mest so prišli, da bi prosili Gospoda. Josafat se je ustopil v zboru Judovcev in Jeruzalemcev v hiši Gospodovi pred novim dvorom in je molil: »Gospod, Bog naših očetov! Nisi li ti Bog v nebesih in ti vladar vsem kraljestvom narodov? V tvoji roki je jakost in moč in nihče se ti ne more ustaviti. Nisi li ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom ter jo dal zarodu svojega prijatelja Abrahama na veke? Prebivali so v njej in ti v njej sezidali svetišče za tvoje ime in dejali: 'Če pride nad nas nesreča, vojska, kazenska sodba, kuga ali lakota, se ustopimo pred ta tempelj in pred tebe - saj prebiva tvoje ime v tem templju - ter iz svoje stiske kličemo k tebi, da nas uslišiš in rešiš.'«

Tako je ves Juda stal pred Gospodom z otroki, ženami in sinovi. In sredi zbora je prišel Gospodov duh nad levita izmed Asafovih sinov, Jahaziela, sina Zaharija, sinu Banaja, sinu Jehiela, sinu Matanijevega, in ta je rekel: »Poslušajte, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in ti, kralj Josafat! Tako vam govori Gospod: Ne bojte se in se ne plašite spričo te velike množice; kajti boj ni vaš, ampak božji! Jutri pojdite proti njim; glejte, prihajali bodo po klancu Sisu in našli jih boste ob koncu doline pred Jeruelsko puščavo! Pri tem se vam ne bo treba bojevati, samo postavite se tja in stojte ter si oglejte, Juda in Jeruzalem, rešenje, ki vam ga bo Gospod naklonil! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim, Gospod bo z vami!« Nato se je Josafat priklonil z obrazom do tal, in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom in so molili Gospoda. Potem so vstali leviti izmed Kaatovcev in izmed Korejevcev ter so hvalili Gospoda, Izraelovega Boga, s silno močnim glasom. Drugo jutro so zgodaj vstali in šli v puščavo Tekuo. Ko so odhajali, se je ustopil Josafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zaupajte v Gospoda, svojega Boga, in boste varni! Zaupajte v njegove preroke in boste imeli srečo!« Potem se je posvetoval z ljudstvom in postavil pevce, ki naj bi oblečeni v sveto okrasje gredoč pred oboroženo vojsko slavili Gospoda z besedami: »Hvalite Gospoda, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje!«

Ko pa so začeli radostno vzklikati in hvalo peti, je Gospod obrnil zasednike nad Amonce, Moabce in one z gorovja Seira, ki so bili prišli nad Juda, da so se med seboj pobili. Amonci in Moabci so se dvignili zoper prebivalce Seirskega gorovja, da so jih potolkli in uničili. Ko pa so opravili s seirskimi prebivalci, so pripomogli, da so se med seboj pokončali. Ko so Judovci prišli na višino nad puščavo in se ozrli po množici, glej, so ležala mrtva trupla na zemlji in nihče ni utekel.

SPEV (Ef 6,12.14; 2 Kron 20,17)

Ni se nam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva in oblasti, zoper hudobne duhove pod nebom. * Stojte torej, opasani okoli svojega ledja z resnico!

Trdno stojte ter si oglejte rešenje, ki vam ga bo Gospod naklonil. * Stojte torej, opasani okoli svojega ledja z resnico!

Sv. Ambrož (ok. 330-397), škof v Milanu, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

To očiščeno ljudstvo, bogato obdarovano, se nato poda h Kristusovemu oltarju, in poje: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje mladosti. Potem ko je odložilo obleko stare zmote in se mu je kot orlu obnovila mladost, hiti k tej nebeški gostiji. Ko pride in zagleda pripravljen presveti oltar, vzklikne: Svojo mizo pred mano pogrinjaš. O tem ljudstvu pravi David, da govori: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi. Ob mirnih vodah počivam. In dalje: Ne bojim se, dokler si ti ob meni, čeprav bi hodil po temnih dolinah. S pastirsko palico in gorjačo me spremljaš. Svojo mizo pred mano pogrinjaš, častiš me vpričo mojih nasprotnikov. Venčaš me in mi glavo maziliš, srce mi prekipeva od sreče.

Čudovito je, kako je Bog pošiljal mano očetom in jih vsak dan hranil s hrano iz nebes. Zato je rečeno: angelski kruh je jedel človek. Pa vendar so vsi tisti, ki so jedli oni kruh, umrli v puščavi, ta jed, ki jo ti prejemaš, ta živi kruh, ki je prišel iz nebes, pa je v hrano za večno življenje; kdorkoli bo to užival, vekomaj ne bo umrl, ker je to Kristusovo telo.

Premisli zdaj, ali je odličnejša mana; angelski kruh, ali Kristusovo telo, ki je telo za življenje. Tista mana je prišla iz nebes, ta pa iznad nebes; tista je nebeška, ta pa mana Gospoda nebes; tista podvržena razpadanju, če jo je kdo shranil za prihodnji dan, ta pa popolnoma varna pred pokvarljivostjo, tako da se tistega, ki jo spoštljivo užije, ne more lotiti razpadanje. Hebrejcem je tekla voda iz skale, tebi kri iz Kristusa; nje je nekaj časa napajala voda, tebi pa teče kri za večnost. Jud je pil, pa je bil še žejen; ko piješ ti, ne moreš biti več žejen. Nekoč je bila senca, zdaj pa je resničnost.

Če je tisto, kar občuduješ, samo senca, kako nekaj velikega je ta resničnost, da se čudiš že zgolj njeni senci. Poslušaj: samo senca je, kar se je zgodilo z očeti: Pili so, pravi, iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ali večina izmed njih Bogu ni bila po volji, popadali so namreč v puščavi. To pa je postalo zgled za nas. Spoznaj, kaj je bolj vzvišeno: odličnejša je luč od sence, resnica od podobe, telo Stvarnika od mane iz nebes.

SPEV (1 Kor 10, 1-2, 11. 3-4)

Naši očetje so šli vsi skozi morje in so bili vsi krščeni v oblaku in morju. * Vse to se je pa z njimi zgodilo kot zgled.

Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo. * Vse to se je pa z njimi zgodilo kot zgled.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Očeta večnega si Sin,
nebeških slava si višin,
brezmadežne Device sad,
edino upanje sveta.

 

Podaj mogočno nam rokó,
da s tvojo vstanemo močjo,
naj duh v ljubezni zagori
in te dostojno počasti.

 

Pokaži našim čutom pot,
posvetnosti odganjaj noč,
ohrani čisto nam srce
trenutek vsak, do konca dne.

 

Dobrótljivo nakloni nam
globoke, žive vere dar,
utrdi naše upanje,
ljubezen pravo v nas vžgi.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Jer 14,17–21 Ljudstvo žaluje ob času lakote in vojske

 

Noč in dan pretakam solze, *

jokati ne preneham.

Silna nesreča je zadela svéto mesto, *

moje ljudstvo neizrečeno velika nadloga.

Če grem na polje, glej, z mečem pobite, *

če pridem v mesto, glej, od lakote oslabljene.

Tudi preroke in duhovnike so odpeljali *

v deželo, ki je ne poznajo. —

 

Ali si popolnoma zavrgel svoje ljudstvo, *

ali se ti sveto mesto studi?

Zakaj nas tepeš, *

ali ni upanja, da ozdravímo?

Upali smo na mir, pa ne pride nič dobrega, *

čakali, da ozdravímo, pa glej sama groza! —

 

Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, *

priznavamo krivdo svojih očetov.

Grešili smo zoper tebe, *

zaradi tvojega imena naj ne bomo osramočeni.

Ne onečasti svetišča svoje slave, *

spomni se in ne prelomi svoje zaveze z nami. —

Ps 99   Veselje prihajajočih v svetišče

 

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče. —

 

Vedite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce. —

 

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase. —

Kratko berilo  (2 Kor 12,9b–10)
Z veseljem se bom rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč. Zato so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Odpev k Hvaljen Gospod je obiskal svoje ljudstvo in ga odrešil.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Gospod je obiskal svoje ljudstvo in ga odrešil.

Pomislimo na Kristusa, ki je bil za nas rojen, je za nas umrl in vstal. Zaupno ga prosimo:

Hvala ti, Jezus, naš odrešenik, ker se nisi branil vzeti nase trpljenja na križu

– in si nas s svojo dragoceno krvjo odrešil.

Obljubil si nam svojo milost kakor vodo, ki teče v večno življenje,

– razlij svojega Duha na vse ljudi.

Poslal si učence oznanjat evangelij vsemu svetu,

– pomagaj jim povsod do zmage svojega križa.

Bolne in trpeče si pridružil svojemu trpljenju,

– daj jim moč in potrpljenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, razvnemi nam srce in duha, da bomo v luči tvojih zapovedi vedno hodili za teboj, svojim vodnikom in vladarjem.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 21   Trpljenje pravičnega in uslišanje

Jezus je z močnim glasom zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, *

zakaj si se oddaljil od mene?

Zakaj mi ne pomagaš, *

ali ne slišiš, ko vpijem od bolečine?

Moj Bog, ves dan te kličem in me ne uslišiš; *

še ponoči vpijem, a ni nobenega odmeva. —

 

Ti si Sveti, ti kraljuješ na veke, *

tebe hvali Božje ljudstvo.

V tebe so upali naši očetje, *

upali so in si jih osvobodil.

K tebi so klicali in si jih rešil, *

v tebe so upali in niso bili osramočeni. —

 

Jaz pa sem kakor črv in ne človek, *

ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.

Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo, *

z glavo majejo in govorijo:

»Zaupal je v Gospoda, naj ga reši, *

naj ga otme, če mu dobro hoče.« —

 

Vate zaupam že od rojstva, *

ti si moje upanje od detinstva.

Tebi sem bil posvečen, še preden sem bil rojen, *

ti si bil moj Bog že v materinem naročju.

Ne oddaljuj se od mene v stiskah in bodi mi blizu, *

nihče drug mi ne bo pomagal.  —

Mnogo zveri me obdaja, *

obkrožajo me divje živali.

Pred menoj odpirajo svoja žrela *

in rjovejo kakor grabežljivi levi.

Moje moči so se razlile kakor voda, *

moje kosti so se razklenile.

Srce mi je postalo kakor vosek, *

raztaplja se v mojih prsih.

Kakor črepinja je suho moje grlo, *

jezik se neba prijemlje, do smrti sem izčrpan. —

 

Mnogo nasprotnikov me je obdalo, *

drhal hudobnežev preži okoli mene.

Roke in noge so mi prebodli, *

vse svoje kosti bi mogel prešteti.

Oni me pa gledajo, *

pasejo oči na mojih mukah.

Razdeljujejo si moja oblačila *

in žrebajo za mojo suknjo. —

 

Gospod, ne oddalji se od mene, *

moja moč si, hiti mi pomagat.

Reši moje življenje smrti, *

da me zveri ne raztrgajo.

Iz levjega žrela me reši, *

varuj me pred krvoločnimi volkovi.

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, *

sredi zbora pravičnih te bom hvalil. —

Hvalite Gospoda vsi, ki se ga bojite, *

slavite ga vi, ki ste njegovo ljudstvo.

Služite mu v svetem strahu *

vsi, ki ste njegovi sinovi in hčere.

Gospod ni preziral revnega v bedi, *

svojega obličja ni odvračal od njega.

Vedno je uslišal njegove prošnje, *

ko se je s klici obračal k njemu. —

 

Hvalil ga bom v velikem zboru, *

spolnil bom svoje obljube vpričo teh, ki ga ljubijo.

Ubogi bodo jedli in se nasitili; *

vsi, ki ga iščejo, bodo hvalili Gospoda.

Veselili se bodo in vzklikali: *

»Naj vaša srca živijo na veke!«

Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, *

vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. —

 

Gospodovo je kraljestvo, *

on vlada nad narodi.

Samo njega bodo molili vsi, ki živijo na zemlji, *

njemu se bodo klanjali vsi umrljivi. —

 

Tudi jaz bom živel samo njemu, *

moji potomci mu bodo služili.

Prihodnjim rodovom bodo pripovedovali o njegovi svetosti *

in oznanjali bodo njegova mogočna dela. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Človeka ustvaril si, o Bog,
in modro vodiš vso zemljo,
z živalmi in rastlinami
obilno jo napolnil si.

 

V načrtu tvojem vse stvari,
kar tvoja volja jih rodi,
človeku služijo zvesto,
saj njemu jih podvrgel si.

 

Preženi ti nam iz srca,
karkoli je nečistega,
kar vtihotapi se v nravi,
v dejanjih svoj dobi izraz.

 

Daj milost svojo nam sedaj,
nakloni nam plačilo kdaj,
pomiri v svetu ves prepir,
veselja večni vir odpri.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 134 Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Gospod, tvoje ime ostane večno *

tvoj spomin od roda do roda.

Gospod namreč varuje svoje ljudstvo *

in je usmiljen do vseh, ki ga častijo. —

 

Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, *

človeške roke so jih izdelale.

Usta imajo, pa ne govorijo, *

oči imajo, pa ne vidijo.

Ušesa imajo, pa ne slišijo, *

ni diha v njihovih ustih.

Nespametni so tisti, ki jih delajo, *

nespametni vsi, ki vanje zaupajo. —

 

Božje ljudstvo, slavite Gospoda, *

Božji duhovniki, slavite Gospoda.

Božji služabniki, slavite Gospoda, *

vsi, ki vanj verujete, slavite Gospoda. —

 

Gospodu na Sionu slava, *

slava njemu, ki prebiva v svetem mestu. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (Jak 1,2–4)
Samo v veselje si štejte, bratje moji, če pridete v razne preizkušnje, ker veste, da preskušnja vaše vere rodi stanovitnost. Stanovitnost pa naj vrši popolno delo, da boste popolni in dovršeni in ne boste v ničemer zaostajali.

Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

In nas naredil Bogu za kraljestvo in duhovnike.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

Odpev k Moja duša Gospod se je spomnil svoje dobrote in nas sprejel za svoje ljudstvo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Gospod se je spomnil svoje dobrote in nas sprejel za svoje ljudstvo.

Nebeški Oče je svojega edinorojenega Sina izročil v smrt zaradi naših grehov in ga obudil od mrtvih, da bi nas opravičil. Prosimo Jezusa Kristusa:

Usliši naše ponižne prošnje in nam odpusti grehe,

– z oproščenjem nam podeli tudi mir.

Po apostolu si rekel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost,«

– velikodušno nam odpusti naše številne žalitve in malomarnosti.

Veliko smo grešili, vendar zaupamo v tvoje neskončno usmiljenje,

– spreobrni nas, da postanemo boljši.

Reši svoje ljudstvo njegovih grehov, 

– naj živi po tvoji volji.

Razbojniku, ki te je z zaupanjem priznal za odrešenika, si odprl raj,

– ne zapiraj nebeških vrat našim rajnim bratom in sestram.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Sveti Oče, hotel si, da je tvoj Sin postal cena za naše odrešenje. Pomagaj nam tako živeti, da bomo z njim voljno trpeli in dosegli slavo njegovega vstajenja, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.