Brevir za 20. junij 2012

[D]

1 Odpev Pred teboj, Gospod, hodita milost in zvestoba.

2 Odpev Božji Sin je po telesu iz Davidovega rodu.

3 Odpev Nekoč sem prisegel svojemu služabniku Davidu: Tvoj zarod bo ostal na veke.

 

Tiste dni, ko so se vsi Madianci in Amalečani in sinovi vzhoda združili, čez prišli in se utaborili v Jezraelski ravnini, je duh Gospodov navdal Gedeona. Zatrobil je na trombo. In pozvani so bili Abiezrijevci, da bi mu sledili. Po vsem Manaseju je poslal sle; tako je bil tudi ta pozvan, da bi mu sledil. Dalje je poslal sle v Aser in Zabulon in Neftali. In šli so jim naproti.

Gedeon je rekel Bogu: »Ako res hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si dejal, glej, položim ovčje runo na gumno. Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj bom vedel, da boš rešil Izraela po moji roki, kakor si dejal.« In zgodilo se je tako. Ko je drugo jutro zgodaj vstal in izžel runo, je iztisnil roso iz runa, polno čašo vode. Potem je Gedeon rekel Bogu: »Naj se ne vname tvoj srd zoper mene, če samo še to pot govorim.

Naj poskusim, prosim, samo še enkrat z runom. Naj bo, prosim, suho samo na runu, a po vsej zemlji naj bo rosa.« In Bog je storil tako tisto noč. Bilo je suho samo na runu, a po vsej zemlji je bila rosa.

Jerobaal, to je Gedeon, se je zgodaj odpravil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim. Utaborili so se pri studencu Haradu. Tabor Madiancev pa mu je bil na severni strani pri griču Moreju v ravnini.

Gospod je rekel Gedeonu: »Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roke. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: ,Z lastno močjo sem se rešil!' Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: ,Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada!'« In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo jih je deset tisoč. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: ,Ta pojde s teboj; ta naj gre s teboj. O katerem koli pa ti porečem: ,Ta ne pojde s teboj,' ta naj ne gre.« In peljal je ljudstvo k vodi. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Vsakega, ki bo srebal vodo s svojim jezikom, kakor pes loče, postavi posebej! In vsakega, ki bo pokleknil, da bi pil, postavi posebej!« In bilo je število tistih, ki so z roko nosili vodo v usta in jo tako srebali, tristo mož. Vse drugo ljudstvo pa je pokleknilo, da je pilo vodo.

Nato je Gospod rekel Gedeonu: »S tristo možmi, ki so vodo srebali, vas bom rešil in ti dal Madiance v roke; vse drugo ljudstvo pa naj gre vsak na svoj dom.« Ko so vzeli živež ljudstva in njih trombe v svoje roke, je odpustil vse izraelske može, vsakega k njegovemu šotoru. Le tristo mož je obdržal. Tabor Madiancev pa je bil pod njim v ravnini.

Nato je razdelil tristo mož v tri krdela in dal vsem v roke trombe in prazne vrče in plamenice v vrčih. Potem jim je rekel: »Glejte name in delajte enako! In glejte, stopil bom do prvega dela tabora in, kakor bom jaz storil, tako storite! Zatrobil bom jaz na trombo in vsi, ki bodo z menoj. Tedaj zatrobite na trombe tudi vi povsod okoli tabora in kličite: Za Gospoda in Gedeona!«

Ko je torej Gedeon prišel s sto možmi, ki so bili z njim, do prvega dela tabora, ko se je začela srednja straža - ravno so postavili straže - so zatrobili na trombe in razbili vrče v rokah. In zatrobila so tri krdela na trombe in razbila vrče. V levici so držali plamenice, v desnici pa trombe, da so trobili, ter so vpili: »Meč za Gospoda in Gedeona!« Obstali so vsak na svojem mestu okoli tabora. In ves tabor je bil zbegan; kričali so in bežali. Medtem ko so trobili na tristo tromb, je Gospod po vsem taboru obrnil meč enega zoper drugega.

 

SPEV (1 Kor 1, 27-29; Lk 1, 52)

Kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega in to, kar ni nič, da uniči to, kar je, * da se noben človek ne bo hvalil pred njim.

Mogočne je Gospod vrgel s prestola in povišal je nizke, * da se noben človek ne bo hvalil pred njim.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

 

V molitvi nato rečemo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. Za uresničenje božjega kraljestva molimo tako, kakor prosimo, naj se božje ime v nas posvečuje. Kdaj namreč Bog ne kraljuje? Ali kdaj se pri njem začne, kar je zmeraj bilo in biti ne neha? Prosimo za prihod našega kraljestva, namreč tistega, ki ga nam je Bog obljubil in Kristus s svojo krvjo in svojim trpljenjem pridobil; mi, ki smo bili prej na svetu sužnji, naj pod Kristusovim gospostvom kraljujemo, kakor sam obeta: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.

Božje kraljestvo, preljubi bratje, pa utegne biti tudi Kristus sam, po katerem vsak dan hrepenimo, naj pride, in želimo, da se nam kmalu prikaže. Kajti on je naše vstajenje, ker bomo v njem vstali, tako smemo misliti, da je on tudi božje kraljestvo, ker bomo v njem kraljevali. Prav je, da prosimo za božje kraljestvo, to je, nebeško kraljestvo, ker obstoji tudi zemeljsko kraljestvo. Toda kdor se je odpovedal svetu, je vzvišen nad časti in kraljestvo sveta.

Dodajamo še in pravimo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, ne, naj Bog stori, kar hoče, marveč da bi mi mogli storiti, kar Bog hoče. Kajti kdo se bo ustavil Bogu, da stori, kar hoče? Ker pa se hudič nam ustavlja, da ne bi naše srce in dejanje v vsem Bogu ustrezalo, molimo in prosimo, naj se v nas zgodi božja volja; da se v nas zgodi, je potrebna božja volja, to je božja pomoč in božje varstvo; kajti nihče ni močan s svojimi močmi, z božjo milostjo in milosrčnostjo pa je varen. Saj je tudi Gospod pokazal nemoč, ki jo je kot človek čutil v sebi ter rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Dal pa je svojim učencem zgled, naj vršijo ne svojo, marveč božjo voljo, ter dostavil: Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.

Božja volja, katero je Kristus vršil in učil, pa je: v vedenju ponižnost, v veri stanovitnost, v besedah skromnost, v dejanjih pravičnost, v delih milosrčnost, v nraveh urejenost; krivice ne delati, storjeno prenašati, z brati v miru živeti; Boga z vsem srcem ljubiti, ljubiti ga, ker je Oče, bati se ga, ker je Bog; ničemur ne dajati mesta pred Kristusom, ker tudi on ni dal ničemur mesta pred nami; z njim v ljubezni neločljivo združen biti, ob njegovem križu pogumno in zaupljivo stati; kadar gre za njegovo ime in njegovo čast, pokazati v besedah stanovitnost, s katero ga izpovemo, v mučenju zaupanje, s katerim se borimo, v smrti potrpežljivost, s katero dosežemo venec. To se pravi hoteti biti Kristusov dedič, to pomeni spolnjevati božjo zapoved, to se pravi vršiti Očetovo voljo.

 

SPEV (Mt 7, 21; Mr 3, 35)

Kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, * pojde v nebeško kraljestvo.

Kdor spolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati, * pojde v nebeško kraljestvo.

Sklepna prošnja
Molimo. O Bog, ti si naše upanje in moč. V svoji nebogljenosti ne moremo brez tebe ničesar storiti. Pomagaj nam s svojo milostjo, da bomo vedno spolnjevali tvoje zapovedi in z veseljem delali, kar ti je všeč.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[D]

1 Odpev Razvesêli, Gospod, svojega služabnika, k tebi se obračam.

2 Odpev Blagor človeku, ki živi pravično in govori resnico.

3 Odpev Vzklikajte Gospodu, kralju vsega stvarstva.

Spev z odpevom

[D]

Opoldne 2 

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (1 Kor 13,8–9.13)
Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo prenehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla. Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen.

– Tvoja dobrota, Gospod, naj nas spremlja,
– saj zaupamo vate.

Molimo. Vsemogočni in usmiljeni Bog, po tvoji dobroti se smemo opoldne odpočiti. Ozri se dobrotno na delo, ki smo ga opravili, popravi v njem, kar je zgrešeno, in pomagaj nam, da ga bomo končali, kot je tebi všeč.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

1 Odpev Tisti, ki sejejo v trpljenju, žanjejo v veselju.

2 Odpev Gospod nam zida hišo in varuje naše mesto.

3 Odpev Kristus je prvorojenec vsega stvarstva, med vsemi zavzema prvo mesto.