Brevir za 19. junij 2019

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O Stvarnik naš dobrótljivi,
po tebi stvarstvo vse živi,
predrami duše nam iz sna
in reši nas iz mlačnosti.

 

Ko vstali smo, Gospod, poglej,
svoj greh priznavamo najprej;
duha zdaj k tebi dvigamo
in odpuščanja prosimo.

 

V molitvi sklepamo roké,
pobožno dvigamo srce,
prav kot nam prerok je velel
in kot uči nas Pavlov zgled.

 

Kar smo storili slabega,
pred tabo nič ne skrivamo;
edino to te prosimo,
da nam izbrišeš krivdo vso.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

 

Gospod, ti kralj vse vednosti,
veseli naj te hvalimo;
globine skrite nam srca
oživljaš s svojo milostjo.

 

Ohranjaš, kar je dobrega,
rešuješ izgubljenega.
Privedi nas izvoljene
na svoje sočne pašnike.

 

Ne pošlji, strogi, nas, sodnik,
med vekomaj zavržene,
pokliči k sebi nas v nebo
med svete in izvoljene.

 

Slavimo te, Odrešenik,
te molimo in hvalimo;
vladar si, plemeniti kralj
vesoljstva vsega vekomaj. Amen.

Ps 88,2–38  Gospodovo usmiljenje do Davidove hiše

Gospod, tvojo ljubezen bom na veke opeval, *

tvojo zvestobo bom oznanjal vsem rodovom.

Tvoja zvestoba je zasidrana v nebesih, *

rekel si: »Moje usmiljenje ima večne temelje. —

 

Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem; *

Davidu, svojemu služabniku, sem prisegel.

Za zmeraj utrdim tvoje potomstvo, *

za vse rodove utemeljim tvoj prestol.« —

 

Gospod, nebesa slavijo tvoja čuda, *

tvojo zvestobo opevajo angelski zbori.

Kdo se more v nebesih primerjati Gospodu, *

kdo mu je podoben med angeli?

Bog je vzvišen nad vsemi svetimi, *

velik in čudovit, bolj kot vsi okoli njega. —

 

Kdo ti je enak, Gospod, Bog vsemogočni? *

Mogočen si, venča te tvoja zvestoba.

Ti gospoduješ viharnemu morju, *

ti krotiš besneče valovje.

S hudimi šibami si kaznoval Egipčane, *

s svojo močno roko si razkropil sovražnike. —

 

Tvoja so nebesa, zemlja in vesolje, *

kar je v njih, si ti naredil.

Sever in jug si ti ustvaril, *

zahod in vzhod se radujeta tvojega imena.

Ti si mogočna obramba in varno zavetje, *

ti si moja trdna opora.

Pravičnost in pravica sta temelj tvojega kraljestva, *

pred teboj hodita milost in zvestoba. —

 

Blagor ljudstvu, ki te proslavlja, *

povsod ga spremljaš z ljubečim pogledom.

V tvojem imenu se bodo vedno veselili, *

se tolažili s tvojo pravičnostjo.

Vsa njihova moč prihaja od tebe, *

vse premorejo s pomočjo tvoje milosti.

Gospod nas zvesto varuje, *

sam sveti Bog nas vlada. —

Nekdaj si govoril: »Nadel sem krono junaku, *

povzdignil sem izvoljenca izmed svojega ljudstva.

Našel sem Davida, svojega služabnika; *

da bi mi bil posvečen, sem ga mazilil.

Zato bo z njim vedno moja močna roka, *

podpirala ga bo moja desnica. —

 

Ne bo ga premagal sovražnik, *

ne bo ga stiskal hudobnež.

 

Njegove nasprotnike bom ponižal, *

kaznoval njegove sovražnike.

Moja zvestoba in milost ga bosta spremljali, *

njegova moč se bo dvignila v mojem imenu.

Njegovo oblast razširim do morja, *

do velike reke njegovo pravico. —

 

Klical me bo: ‚Ti si moj oče, *

moj Bog, moje zavetje in moja rešitev.‘

Postavim ga za prvorojenca, *

za najvišjega med vladarji zemlje.

Na veke mu ohranim svojo naklonjenost *

in moja zaveza z njim ostane trdna.

Njegov rod bo trajal na veke, *

njegov prestol ostane vekomaj.« —

»Če moji otroci zapustijo mojo postavo *

in ne hodijo po mojih potih,

če oskrunijo moje zakone *

in se ne držijo mojih zapovedi,

bom s šibo kaznoval njih pregrehe *

in z udarci njihovo krivdo. —

 

Ne bom jim pa odtegnil svoje naklonjenosti *

in svoje zvestobe ne bom prelomil.

Ne bom oskrunil svoje zaveze, *

kar sem obljubil, ne bom preklical.

Kako bi mogel Davidu lagati, *

ko sem mu prisegel pri svoji svetosti.

Njegov zarod bo ostal na veke *

in njegov prestol bo pred menoj kot sonce.

Na veke ostane kot luna, *

zvesta priča na nebu.« —

– Tvoje besede, Gospod, človeka razsvetljujejo.
– Preprostim in malim daješ, da jih razumejo.

 

Tiste dni, ko so se vsi Madianci in Amalečani in sinovi vzhoda združili, čez prišli in se utaborili v Jezraelski ravnini, je duh Gospodov navdal Gedeona. Zatrobil je na trombo. In pozvani so bili Abiezrijevci, da bi mu sledili. Po vsem Manaseju je poslal sle; tako je bil tudi ta pozvan, da bi mu sledil. Dalje je poslal sle v Aser in Zabulon in Neftali. In šli so jim naproti.

Gedeon je rekel Bogu: »Ako res hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si dejal, glej, položim ovčje runo na gumno. Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj bom vedel, da boš rešil Izraela po moji roki, kakor si dejal.« In zgodilo se je tako. Ko je drugo jutro zgodaj vstal in izžel runo, je iztisnil roso iz runa, polno čašo vode. Potem je Gedeon rekel Bogu: »Naj se ne vname tvoj srd zoper mene, če samo še to pot govorim.

Naj poskusim, prosim, samo še enkrat z runom. Naj bo, prosim, suho samo na runu, a po vsej zemlji naj bo rosa.« In Bog je storil tako tisto noč. Bilo je suho samo na runu, a po vsej zemlji je bila rosa.

Jerobaal, to je Gedeon, se je zgodaj odpravil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim. Utaborili so se pri studencu Haradu. Tabor Madiancev pa mu je bil na severni strani pri griču Moreju v ravnini.

Gospod je rekel Gedeonu: »Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roke. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: ,Z lastno močjo sem se rešil!' Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: ,Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada!'« In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo jih je deset tisoč. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: ,Ta pojde s teboj; ta naj gre s teboj. O katerem koli pa ti porečem: ,Ta ne pojde s teboj,' ta naj ne gre.« In peljal je ljudstvo k vodi. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Vsakega, ki bo srebal vodo s svojim jezikom, kakor pes loče, postavi posebej! In vsakega, ki bo pokleknil, da bi pil, postavi posebej!« In bilo je število tistih, ki so z roko nosili vodo v usta in jo tako srebali, tristo mož. Vse drugo ljudstvo pa je pokleknilo, da je pilo vodo.

Nato je Gospod rekel Gedeonu: »S tristo možmi, ki so vodo srebali, vas bom rešil in ti dal Madiance v roke; vse drugo ljudstvo pa naj gre vsak na svoj dom.« Ko so vzeli živež ljudstva in njih trombe v svoje roke, je odpustil vse izraelske može, vsakega k njegovemu šotoru. Le tristo mož je obdržal. Tabor Madiancev pa je bil pod njim v ravnini.

Nato je razdelil tristo mož v tri krdela in dal vsem v roke trombe in prazne vrče in plamenice v vrčih. Potem jim je rekel: »Glejte name in delajte enako! In glejte, stopil bom do prvega dela tabora in, kakor bom jaz storil, tako storite! Zatrobil bom jaz na trombo in vsi, ki bodo z menoj. Tedaj zatrobite na trombe tudi vi povsod okoli tabora in kličite: Za Gospoda in Gedeona!«

Ko je torej Gedeon prišel s sto možmi, ki so bili z njim, do prvega dela tabora, ko se je začela srednja straža - ravno so postavili straže - so zatrobili na trombe in razbili vrče v rokah. In zatrobila so tri krdela na trombe in razbila vrče. V levici so držali plamenice, v desnici pa trombe, da so trobili, ter so vpili: »Meč za Gospoda in Gedeona!« Obstali so vsak na svojem mestu okoli tabora. In ves tabor je bil zbegan; kričali so in bežali. Medtem ko so trobili na tristo tromb, je Gospod po vsem taboru obrnil meč enega zoper drugega.

SPEV (1 Kor 1, 27-29; Lk 1, 52)

Kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega in to, kar ni nič, da uniči to, kar je, * da se noben človek ne bo hvalil pred njim.

Mogočne je Gospod vrgel s prestola in povišal je nizke, * da se noben človek ne bo hvalil pred njim.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

 

V molitvi nato rečemo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. Za uresničenje božjega kraljestva molimo tako, kakor prosimo, naj se božje ime v nas posvečuje. Kdaj namreč Bog ne kraljuje? Ali kdaj se pri njem začne, kar je zmeraj bilo in biti ne neha? Prosimo za prihod našega kraljestva, namreč tistega, ki ga nam je Bog obljubil in Kristus s svojo krvjo in svojim trpljenjem pridobil; mi, ki smo bili prej na svetu sužnji, naj pod Kristusovim gospostvom kraljujemo, kakor sam obeta: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.

Božje kraljestvo, preljubi bratje, pa utegne biti tudi Kristus sam, po katerem vsak dan hrepenimo, naj pride, in želimo, da se nam kmalu prikaže. Kajti on je naše vstajenje, ker bomo v njem vstali, tako smemo misliti, da je on tudi božje kraljestvo, ker bomo v njem kraljevali. Prav je, da prosimo za božje kraljestvo, to je, nebeško kraljestvo, ker obstoji tudi zemeljsko kraljestvo. Toda kdor se je odpovedal svetu, je vzvišen nad časti in kraljestvo sveta.

Dodajamo še in pravimo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, ne, naj Bog stori, kar hoče, marveč da bi mi mogli storiti, kar Bog hoče. Kajti kdo se bo ustavil Bogu, da stori, kar hoče? Ker pa se hudič nam ustavlja, da ne bi naše srce in dejanje v vsem Bogu ustrezalo, molimo in prosimo, naj se v nas zgodi božja volja; da se v nas zgodi, je potrebna božja volja, to je božja pomoč in božje varstvo; kajti nihče ni močan s svojimi močmi, z božjo milostjo in milosrčnostjo pa je varen. Saj je tudi Gospod pokazal nemoč, ki jo je kot človek čutil v sebi ter rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Dal pa je svojim učencem zgled, naj vršijo ne svojo, marveč božjo voljo, ter dostavil: Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.

Božja volja, katero je Kristus vršil in učil, pa je: v vedenju ponižnost, v veri stanovitnost, v besedah skromnost, v dejanjih pravičnost, v delih milosrčnost, v nraveh urejenost; krivice ne delati, storjeno prenašati, z brati v miru živeti; Boga z vsem srcem ljubiti, ljubiti ga, ker je Oče, bati se ga, ker je Bog; ničemur ne dajati mesta pred Kristusom, ker tudi on ni dal ničemur mesta pred nami; z njim v ljubezni neločljivo združen biti, ob njegovem križu pogumno in zaupljivo stati; kadar gre za njegovo ime in njegovo čast, pokazati v besedah stanovitnost, s katero ga izpovemo, v mučenju zaupanje, s katerim se borimo, v smrti potrpežljivost, s katero dosežemo venec. To se pravi hoteti biti Kristusov dedič, to pomeni spolnjevati božjo zapoved, to se pravi vršiti Očetovo voljo.

SPEV (Mt 7, 21; Mr 3, 35)

Kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, * pojde v nebeško kraljestvo.

Kdor spolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati, * pojde v nebeško kraljestvo.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Ko sončni se razlije žar,
razblini v svetu se tema
in v barvah zaživé stvari,
ogrne ljubezniv jih svit.

 

Iz duš naj se tako zgubé
slabosti naše in naš greh,
naj razsvetli nas Bog navzoč,
ljubezen Božjo vname v nas.

 

Pozdravljen, Kristus, Božji Sin,
zaupno spet te prosimo,
da bi spoznali te še bolj,
služili vselej ti zvestó.

 

Ti vodi, kar začenjamo,
naj prav svoj čas porabljamo,
kar napačno storili smo,
naj tvoja milost poravna.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 85   Molitev ubogega v nesreči

 

Gospod, nagni se k meni in me usliši, *

zakaj ubog sem in nesrečen.

Ker sem ti zvest, me varuj, *

reši svojega služabnika. —

 

Ti si moj Bog, moje edino upanje, *

usmili se me, Gospod, neprestano te kličem.

Razvesêli, Gospod, svojega služabnika, *

k tebi se obračam.

Dober si in odpuščaš, *

poln usmiljenja do vseh, ki te kličejo.   —

 

Čuj mojo molitev, *

poslušaj mojo prošnjo.

V svoji stiski te kličem, *

saj me boš uslišal. —

 

Gospod, ni tebi enakega, *

tvoja dela so neprekosljiva.

Prišli bodo vsi narodi, ki si jih ustvaril, *

molili te bodo in slavili.

Ti si mogočen in delaš čudeže, *

resnični Bog si ti edini. —

 

Svojo pot mi pokaži, *

da bom zvest tvoji resnici.

Naj bo moje srce iskreno, *

da ti bom v spoštovanju služil.

Slavil te bom z vsem svojim srcem, *

poveličeval tvoje ime na veke. 

Velika je tvoja ljubezen do mene, *

rešil si me večne pogube. —

 

Zoper mene so se vzdignili sovražniki, *

ne ozirajo se na Boga in mi strežejo po življenju.

Ti, Gospod, si milostljiv in usmiljen, *

potrpežljiv in poln ljubezni.

Ozri se name in usmili se svojega služabnika, *

daj svojo moč sinu svoje dekle. —

 

Izkaži mi ljubezen, nasprotnike pa ponižaj, *

naj vidijo, da mi ti pomagaš in me tolažiš. —

Iz 33,13–16  Gospod bo sodil po pravici

 

Čujte vi, ki ste daleč, kaj sem storil, *

spoznajte mojo moč vi, ki ste blizu.

V svetem mestu trepetajo tudi grešniki, *

brezbožnih se je polastila groza.

Kdo od vas more vztrajati ob očiščujočem ognju, *

kdo izmed vas obstati pri večnem plamenu? —

 

Le kdor živi pravično *

in govori resnico.

Kdor zametuje pohlepnost in izsiljevanje *

in ne sprejema podkupnine.

Kdor niti slišati noče o sodelovanju pri ubojih *

in noče niti videti hudobije. —

 

Temu je Bog pripravil varno zavetje *

in mu preskrbel vse potrebno za življenje. —

Ps 97   Vladar sveta prihaja k sodbi

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

ker je storil čudovita dela.

Zmagala je njegova ljubezen *

in njegova vsemogočnost.

Gospod je naznanil, da prihaja odrešenje; *

narodom je razodel svojo pravičnost.

Dokazal je svojo dobroto in zvestobo *

v blagor svojega ljudstva.

Vsi kraji zemeljske oble so videli, *

kako naš Bog rešuje. —

 

Radujte se v Gospodu vse dežele, *

veselite se s petjem in godbo.

Pojte Gospodu ob spremljavi na strune, *

s harfo in glasnim petjem.

Rog naj trobi, donijo naj trobente, *

vzklikajte Gospodu, kralju vsega stvarstva. —

 

Buči naj morje in kar ga napolnjuje, *

vriskaj vesoljni svet in njegovi prebivalci.

Reke naj veselo pljuskajo z valovi, *

tudi gore naj se radujejo.

Naš Gospod prihaja vladat zemljo, *

ves svet in vsa ljudstva bo sodil pravično. —

Kratko berilo  (Job 1,21;2,10b)
Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se povrnem v zemljo. Gospod je dal in Gospod je vzel, bodi češčeno Gospodovo ime! Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli.

Spodbudi me, o Bog, da bom spolnjeval tvoje zapovedi.
— Spodbudi me, o Bog, da bom spolnjeval tvoje zapovedi.

Poživi me na svoji poti.
— Spodbudi me, o Bog, da bom spolnjeval tvoje zapovedi.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Spodbudi me, o Bog, da bom spolnjeval tvoje zapovedi.

Odpev k Hvaljen Izkaži nam svoje usmiljenje, Gospod, in spomni se svoje svete zaveze.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Izkaži nam svoje usmiljenje, Gospod, in spomni se svoje svete zaveze.

Kristus hrani in neguje Cerkev, za katero se je daroval. Prosímo ga:

Dobri pastir svoje Cerkve, hvala ti, ker nam danes daješ luč in življenje,

– naj ti bomo hvaležni za tvoje darove.

S svojo ljubeznijo varuj svojo čredo, zbrano v tvojem imenu,

– naj se ne pogubi nihče od tistih, ki ti jih je izročil nebeški Oče.

Vodi svojo Cerkev po poti svojih zapovedi,

– naj jo Sveti Duh ohranja v zvestobi do tebe.

Poživljaj Cerkev pri mizi svoje besede in svojega kruha,

– v moči te hrane naj veselo hodimo za teboj.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Sveti Bog, s svojo modrostjo si nas ustvaril in s previdnostjo nas vodiš. Dobrotno nas razsvetljuj, da ti bomo vedno zvesti v življenju.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,105–112   (XIV)   Hvala Božji postavi

 

Tvoja beseda mi je kakor svetilka, *

je kakor luč na moji poti.

Prisegam in hočem prisego držati, *

da bom spolnjeval tvoje pravične odloke. —

 

Silno sem potrt in ponižan, *

ohrani me pri življenju po svoji besedi.

Sprejmi, Gospod, mojo molitev, *

daj mi spoznati svoje sklepe. —

 

Moje življenje je zmeraj v nevarnosti, *

vendar tvoje postave ne pozabljam.

Grešniki mi nastavljajo zanke, *

vendar od tvojih zapovedi ne odstopam. —

 

Tvojo postavo sem prejel od svojih očetov, *

vse življenje mi bo v veselje.

Z vsem srcem si bom prizadeval, *

da jo bom spolnjeval vedno in natančno. —

Ps 69   O Bog, pridi mi na pomoč

 

O Bog, ozri se name in me poslušaj, *

Gospod, pridi in mi pomagaj.

Osramočeni naj bodo in naj zardijo, *

tisti, ki mi strežejo po življenju.

S sramoto naj se umaknejo *

vsi, ki mi hudo želijo.

Naj odidejo osramočeni, *

tisti, ki se mi posmehujejo. —

 

V tebi naj se veselijo in radujejo *

vsi, ki te iščejo.

Tisti, ki čakajo pomoči od tebe, *

naj vedno govorijo: »Gospod, moj Bog, kako si velik!«  —

 

Jaz pa sem siromak in beden, *

toda Gospod skrbi za mene.

Ti si moj pomočnik in rešitelj, *

moj Bog, nikar se ne mudi. —

Ps 74   Gospod je naš najvišji sodnik

 

Slavimo te, Gospod, in častimo, *

hvalimo te in oznanjamo tvoja čudovita dela. —

 

Gospod govori: »Moja pravičnost bo slavila zmago *

ob času, ki ga jaz določim.

Naj se trese zemlja s svojimi prebivalci, *

jaz trdno držim njene temelje. —

 

Prevzetnim govorim: ,Nikar se ne bahajte!‘ *

Hudobnim pravim: ,Ne bodite predrzni!‘

Ne postavljajte se s svojo močjo proti Najvišjemu, *

ne govorite drzno proti Bogu. —

 

Pravica ne pride ne od vzhoda ne od zahoda, *

ne od severa ne od juga.

Le Gospod je tisti, ki pravično sodi, *

enega poniža, drugega poviša. —

 

Čaša Božjega srda je pripravljena, *

vsi hudobni na zemlji bodo okusili Božjo jezo.«

 

Jaz pa bom poveličeval Gospoda vekomaj, *

prepeval bom hvalnice živemu Bogu.

Zlomil bom moč hudobnih, *

le pravični bodo slavili zmago. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Iz brezmadežne Device
se v rešenje nam rodi,
seme Božje blagovesti
seje vse življenja dni:
z delom čudežne modrosti
tek življenja dovrši.

 

Z brati pri večerji zadnji
spolni zakoniti red;
po obredu sam postane
jagnje, ki rešuje svet;
z lastnimi rokami daje
dvanajsterim sebe v jed.

 

On, ki večna je Beseda,
nov obred nam podeli,
ko z besedo kruh in vino
spremeni v Telo in Kri.
Ne zaznajo tega čuti,
vera nas dovolj uči.

 

V Zakramentu vse svetosti
počastimo Jezusa,
v novi daje nam skrivnosti
Kruh življenja večnega;
v naših čutov pa slabosti
živa vera luč nam da.

 

Tebi, Oče, z ljubim Sinom,
čast pojo naj vse stvari;
Svetega Duha enako
naj slavé jeziki vsi.
Troedinemu naj Bogu,
slava vekomaj doni. Amen.

Ps 110 Velika so Gospodova dela

 

Slavil bom Gospoda z vsem srcem v zboru svetih *

in ga hvalil v skupni molitvi. —

 

Res velika so Gospodova dela, *

vredna, da jih premišljujejo vsi, ki jih ljubijo.

Veličastno in sijajno je njegovo stvarstvo, *

vekomaj je zvest svojemu delu.

Njegova čudovita dela so nepozabna, *

ves dober je Gospod in usmiljen.

Hrani in poživlja vse, ki ga ljubijo, *

svoje zaveze nikoli ne prelomi. —

 

Svojemu ljudstvu je pokazal, da je vsemogočen, *

ko mu je dal obljubljeno deželo.

Skrbi za pravičnost in zvestobo, *

svojih zapovedi ne spreminja.

Postavil jih je za vselej, na veke, *

odsevajo njegovo modrost in resničnost.

Osvobodil je svoje ljudstvo, *

za večno potrdil svojo zavezo. —

 

Njegovo ime je sveto in vsega spoštovanja vredno, *

priznati Boga je začetek modrosti.

Pametno ravnajo vsi, ki ga častijo, *

njegova slava traja vse čase. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Raz 11,17–18;12,10b–12a  O Božji sodbi

 

Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog vsemogočni, *

ti si in si bil in prideš.

Prevzel si svoje mogočno vladarstvo *

in začel kraljevati. —

 

Narodi so se razjezili, *

a prišla je tvoja jeza in dan, da se sodijo mrtvi,

da prejmejo plačilo tvoji služabniki, preroki in sveti *

in vsi, ki se bojijo tvojega imena, mali in veliki. —

 

Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje *

našega Boga in oblast njegovega Kristusa.

Premagan je bil tožnik naših bratov, *

ki jih je noč in dan tožil pred našim Bogom. —

 

Premagali so ga s krvjo Jagnjeta *

in z besedo svojega pričevanja.

Niso tako ljubili svojega življenja, *

da bi se bali umreti.

Zato se radujte, nebesa *

in vsi, ki v njih prebivate. —

Kratko berilo  (1 Kor 10,16–17)
Kelih zahvale, ki ga blagoslavljamo, ali ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo; vsi smo namreč deležni enega kruha.

Kruh iz nebes jim je dal jesti, aleluja, aleluja.
— Kruh iz nebes jim je dal jesti, aleluja, aleluja.

Človek je užival angelski kruh, aleluja, aleluja.
— Kruh iz nebes jim je dal jesti, aleluja, aleluja.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kruh iz nebes jim je dal jesti, aleluja, aleluja.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristus vabi vse na sveto gostijo, pri kateri daje svoje telo in kri za življenje sveta. Ponižno ga prosimo:

Kristus, Sin živega Boga, naročil si nam opravljati v svoj spomin evharistično gostijo,

– naj tvoja Cerkev zvesto obhaja svete skrivnosti.

Kristus, edini duhovnik Najvišjega, duhovnikom si naročil deliti zakramente,

– naj živijo v skladu s tem, kar obhajajo v svetih znamenjih.

Kristus, kruh iz nebes, združi v eno telo vse, ki so deležni istega Božjega kruha,

– utrdi v miru in edinosti vse, ki verujejo v tebe.

Kristus, nebeški zdravnik, tvoj kruh nam je zdravilo nesmrtnosti in poroštvo vstajenja,

– vrni bolnikom zdravje in grešnikom živo upanje.

Kristus, kralj večnosti, po tvojem naročilu obhajamo svete skrivnosti in oznanjamo tvojo smrt, dokler ne prideš v slavi,

– naj postanejo deležni tvojega vstajenja vsi, ki so umrli v tebi.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pozdravljena, Kraljica,

mati usmiljenja,

življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!

K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,

k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini.

Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas

in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.

O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!