Brevir za 18. junij 2021

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O sveti, troedini Bog,
ki z močno roko vodiš svet,
poslušaj našo hvalnico,
s katero te pozdravljamo.

 

Iz spanja se prebujamo,
v spokojni noči vstajamo,
da te zdravila prosimo,
ki naj zaceli rane vse.

 

Če zli nas duh prevaral je,
da smo čez noč žalili te,
naj moč nebeške milosti
dobrótljivo izbriše vse.

 

Zaupno te še prosimo,
napolni s svojo lučjo nas,
da srečno bo minil ta dan
brez krivih potov in dejanj.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

 

Napolni, Kristus, nam srce,
da tvoja ga ljubezen vžge:
ko križ je tvoj nam pred očmi,
res žal nam je vse mlačnosti.

 

Iz dna skesanega srca
te odpuščanja prosimo:
veliko res grešili smo,
a vendar v tebe upamo.

 

S telesom svojim hrani nas
in s križem svojim brani nas,
saj bratje, sestre, tvoji smo,
z dragó krvjo odrešeni.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 68,2–22.30–37   Gorečnost za tvojo hišo me razjeda

 

Potapljam se, o Bog, ti me reši, *

saj mi voda sega že do grla.

Pogrezam se v globoko močvirje, *

ne čutim več trdnih tal pod sabo.

Zašel sem v vodno globino *

in valovi me zagrinjajo.

Utrujen sem od prošenj, ves sem že hripav; *

oči mi pešajo, ko iščem Gospoda.

Takih, ki me sovražijo brez vzroka, *

je več kot las na moji glavi.

Močnejši od mene mi krivično nasprotujejo; *

kako naj vrnem, česar nisem ugrabil? —

 

O Bog, ti poznaš mojo nespamet *

in moje pregrehe ti niso prikrite.

Naj se ne spotikajo zaradi mene *

tisti, ki zaupajo vate, Gospod, Bog vsemogočni.

Naj ne zardevajo zaradi mene *

tisti, ki te ljubijo. —

 

Zaradi tebe sem se dal zasramovati, *

izgubil sem dobro ime pred vsemi.

Tujec sem postal svojim bratom, *

sinovi moje matere me nočejo poznati. —

 

Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, *

zato me zasmehujejo tisti, ki sramotijo tebe.

Pokorim se s postom, *

oni pa se norčujejo iz mene. —

 

Oblačim se v raševino, *

pa me zaničujejo.

Opravljajo me na cestah in trgih, *

še pijanci se norčujejo iz mene. —

Gospod, ob pravem času se v molitvah obračam k tebi, *

pomagaj mi po svoji veliki dobroti.

Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, *

iz vodnih globin me reši.

Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, *

naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. —

 

Usliši me, Gospod, neizmerna je tvoja dobrota; *

pomagaj mi, tvoja ljubezen je neskončna.

Svojemu ljubljencu izkaži svojo ljubezen, *

hitro me usliši, ker sem v stiski. —

 

Bodi mi blizu in me reši, *

osvobodi me mojih sovražnikov.

Ti veš, kako me zasramujejo, *

dobro poznaš moje zatiralce. —

 

Zasramovanje me je potrlo, *

bolečina me stiska pri srcu.

Pričakoval sem, da me bo kdo tolažil, *

a nikjer nisem našel sočutja.

V jed so mi dali strupenega žolča *

in žejnega so me napajali s kisom. —

Siromak sem ves v bolečinah, *

o Bog, podpiraj me v svoji dobroti.

Tvoje ime bom slavil s pesmijo, *

poveličeval te bom s hvalnico.

Tebi je to bolj všeč kot vsi obredi *

in bolj kot vse daritve. —

 

Vsi potrti naj to spoznajo in se razveselijo, *

naj bodo pogumni vsi, ki iščejo Gospoda.

Gospod uslišuje siromaka, *

ne pozablja tistih, ki v stiskah vanj zaupajo.

Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, *

morje in vse, kar v njem prebiva. —

 

Bog bo rešil svoje ljudstvo in mu pozidal mesta, *

njegovi izvoljenci bodo deželo posedli.

Njihovi potomci jo bodo podedovali za njimi, *

prebivali bodo v njej vsi, ki ljubijo Gospoda. —

– Gospod nas bo učil svojih potov.
– Hodili bomo po njegovih stezah.

 

Tiste dni so Izraelovi sinovi zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je dal Filistejcem v roke štirideset let. Bil pa je neki mož iz Sarae iz Danovega rodu. Ime mu je bilo Manue. Njegova žena je bila nerodovitna in ni rodila. Prikazal pa se je ženi Gospodov angel in ji rekel: »Glej, nerodovitna si in nisi rodila. Pa boš spočela in rodila sina. Zdaj pa se le varuj! Ne pij ne vina ne opojne pijače in ne jej nič nečistega! Kajti glej, spočela boš in rodila sina. Kajti deček naj bo božji nazirec od materinega telesa. On bo začel reševati Izraela iz rok Filistejcev.«

Žena je šla in povedala svojemu možu: »Božji mož je prišel k meni. Bil je videti kakor božji angel, silno častitljiv. Nisem ga vprašala, odkod je. Tudi svojega imena mi ni razodel. Rekel pa mi je: ,Glej, spočela boš in rodila sina. Zdaj pa ne pij ne vina ne opojne pijače in ne jej nič nečistega! Kajti deček naj bo božji nazirec od materinega telesa do dneva svoje smrti.'« Tedaj je Manue molil h Gospodu in rekel: »Prosim, Gospod, naj pride vendar božji mož, ki si ga poslal, zopet k nama ter naju pouči, kaj naj storiva z dečkom, ki se bo rodil.«

In Bog je slišal Manuetov glas. Božji angel je zopet prišel k ženi, ko je bila na polju; Manue, njen mož, pa ni bil pri njej. In žena je hitro tekla in naznanila svojemu možu ter mu rekla: »Glej, prikazal se mi je mož, ki je takrat prišel k meni.« Manue je vstal in šel za svojo ženo. Ko je prišel k možu, ga je vprašal: »Ali si ti tisti mož, ki si govoril z ženo?« Odgovoril je: »Sem.« Potem je Manue vprašal: »Ko se torej spolnijo tvoje besede, katero navodilo velja za dečka in kako je treba z njim ravnati?« Gospodov angel je Manuetu odgovoril: »Vsega, kar sem povedal ženi, naj se varuje. Ničesar, kar pride od vinske trte, naj ne uživa. Vina in opojne pijače naj ne pije in nič nečistega naj ne je. Vse, kar sem ji zapovedal, naj spolnjuje.«

Nato je Manue rekel Gospodovemu angelu: »Naj te, prosim, zadrživa in ti pripraviva kozliča.« Angel pa je Manuetu odgovoril: »Čeprav me zadržiš, ne bom jedel od tvoje jedi. Če pa hočeš pripraviti žgalno daritev, jo daruj Gospodu!« Manue namreč ni vedel, da je bil angel Gospodov. Nato je Manue vprašal angela: »Kako ti je ime? Če se namreč spolnijo tvoje besede, bi se ti rada zahvalila.« Gospodov angel pa mu je odgovoril: »Čemu vprašuješ po mojem imenu? Je namreč čudovito«. Tedaj je Manue vzel kozliča z jedilno daritvijo in ga daroval na skali Gospodu, ki je storil čudovito reč; Manue in njegova žena sta gledala.

Ko se je namreč dvignil plamen iznad oltarja proti nebu, se je tudi Gospodov angel dvignil v plamenu oltarja. Ko sta Manue in njegova žena to videla, sta padla z obrazom na zemljo. Ker se Gospodov angel ni več prikazal Manuetu in njegovi ženi, je Manue spoznal, da je bil angel Gospodov. In Manue je rekel svoji ženi: »Gotovo bova umrla, ker sva videla Boga.« Njegova žena pa mu je odgovorila: »Ko bi naju Gospod hotel usmrtiti, ne bi bil sprejel iz najinih rok žgalne in jedilne daritve, tudi bi nama ne bil vsega tega pokazal, ne nama zdaj dal kaj takega slišati.«

Žena pa je rodila sina in mu dala ime Samson. Deček je rastel in Gospod ga je blagoslovil. Gospodov duh pa ga je začel spodbujati v Danovem taboru, med Sarao in Estaolom.

SPEV (Lk 1;13. 15; Sod 13, 5)

Angel je rekel Zahariju: Tvoja žena ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. * Posvečen bo Bogu.

Tudi Manuetovi ženi se je prikazal Gospodov angel in ji rekel: Spočela in rodila boš sina. Na njegovo glavo naj ne pride britev. * Posvečen bo Bogu.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

Jezus je besedi o molitvi dodal pravilo in nas s trdnim pogojem in zaobljubo zavezal, da prosimo, naj se nam dolgovi odpuste v isti meri, kakor tudi mi svojim dolžnikom odpuščamo. Vedimo, da ne moremo doseči, česar glede grehov prosimo, če tudi sami s svojimi dolžniki tako ne ravnamo. Zato pravi tudi na drugem mestu: S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. In hlapec, ki svojemu sohlapcu ni hotel odpustiti, ko je bil Gospod njemu ves dolg odpustil, pride v ječo: ker ni hotel odpustiti svojemu sohlapcu, je izgubil, kar mu je bil gospod odpustil.

Še krepkeje in z večjo močjo in strogostjo nam to pravi Kristus v svojih zapovedih: In kadar se ustopite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov. Nobenega izgovora nimaš več na sodni dan, ker boš sojen s svojo lastno sodbo, in kakor boš z drugimi ravnal, tako se bo ravnalo tudi s teboj.

Bog nam zapoveduje, da bodimo v njegovi hiši miroljubni in složni in enodušni, in hoče, da ostanimo po prerojenju taki, kakršne nas je z drugim rojstvom naredil: ko smo postali božji otroci, ostanimo v božjem miru, in ko imamo enega duha, imejmo tudi eno srce in usmiljenje. Bog daru sprtega človeka niti ne sprejme, ampak mu veleva, naj se od oltarja vrne domov in se prej s svojim bratom spravi, da bo z miroljubno molitvijo mogel tudi Boga potolažiti. Večja daritev Bogu je, če živimo v miru in bratski slogi in če je ljudstvo edino v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

Zakaj tudi pri prvih daritvah, ki sta jih opravila Abel in Kajn, je Bog gledal ne na njune darove, marveč na srce: dar tistega mu je bil všeč, katerega srce mu je bilo všeč. Ko je miroljubni in pravični Abel Bogu nedolžno daroval, je tudi drugim dal nauk, naj pridejo, kadar darujejo, k oltarju kakor on z božjim strahom, s preprostim srcem, po postavi pravice, s slogo in z mirom. Po pravici je ta, ki je tako opravil Bogu daritev, kasneje sam postal Bogu daritev; dal je prvi zgled mučeništva in bil s svojo slavno krvjo prva podoba Gospodovega trpljenja, ker je imel pravičnost Gospoda in mir. Takšne Gospod venča, takšni bodo na sodni dan z Gospodom sodili.

Kdor pa ruši slogo in hodi svoja pota in ne drži miru z brati, ne bo mogel uiti krivdi bratske nesloge, čeprav bi zaradi Kristusovega imena smrt pretrpel; tako spričuje sveti apostol in Sveto pismo. Kajti, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec, kakor je pisano, in ubijalec ne pride v nebeško kraljestvo in ne živi z Bogom. Ne more biti s Kristusom, saj rajši posnema Juda kot pa Kristusa.

SPEV (Ef 4,1.3.4; Rimlj 15, 5.6)

Opominjam vas, živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani. Trudite se, da ohranite edinost duha z vezjo miru. * Kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica.

Bog vam daj, da bi bili med seboj istih misli, da bi tako enodušno slavili Boga. * Kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Očeta večnega si Sin,
nebeških slava si višin,
brezmadežne Device sad,
edino upanje sveta.

 

Podaj mogočno nam rokó,
da s tvojo vstanemo močjo,
naj duh v ljubezni zagori
in te dostojno počasti.

 

Pokaži našim čutom pot,
posvetnosti odganjaj noč,
ohrani čisto nam srce
trenutek vsak, do konca dne.

 

Dobrótljivo nakloni nam
globoke, žive vere dar,
utrdi naše upanje,
ljubezen pravo v nas vžgi.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Jer 14,17–21 Ljudstvo žaluje ob času lakote in vojske

 

Noč in dan pretakam solze, *

jokati ne preneham.

Silna nesreča je zadela svéto mesto, *

moje ljudstvo neizrečeno velika nadloga.

Če grem na polje, glej, z mečem pobite, *

če pridem v mesto, glej, od lakote oslabljene.

Tudi preroke in duhovnike so odpeljali *

v deželo, ki je ne poznajo. —

 

Ali si popolnoma zavrgel svoje ljudstvo, *

ali se ti sveto mesto studi?

Zakaj nas tepeš, *

ali ni upanja, da ozdravímo?

Upali smo na mir, pa ne pride nič dobrega, *

čakali, da ozdravímo, pa glej sama groza! —

 

Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, *

priznavamo krivdo svojih očetov.

Grešili smo zoper tebe, *

zaradi tvojega imena naj ne bomo osramočeni.

Ne onečasti svetišča svoje slave, *

spomni se in ne prelomi svoje zaveze z nami. —

Ps 99   Veselje prihajajočih v svetišče

 

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče. —

 

Vedite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce. —

 

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase. —

Kratko berilo  (2 Kor 12,9b–10)
Z veseljem se bom rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč. Zato so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Nakloni mi, Gospod, to jutro svoje usmiljenje.

Odpev k Hvaljen Gospod je obiskal svoje ljudstvo in ga odrešil.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Gospod je obiskal svoje ljudstvo in ga odrešil.

Pomislimo na Kristusa, ki je bil za nas rojen, je za nas umrl in vstal. Zaupno ga prosimo:

Hvala ti, Jezus, naš odrešenik, ker se nisi branil vzeti nase trpljenja na križu

– in si nas s svojo dragoceno krvjo odrešil.

Obljubil si nam svojo milost kakor vodo, ki teče v večno življenje,

– razlij svojega Duha na vse ljudi.

Poslal si učence oznanjat evangelij vsemu svetu,

– pomagaj jim povsod do zmage svojega križa.

Bolne in trpeče si pridružil svojemu trpljenju,

– daj jim moč in potrpljenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, razvnemi nam srce in duha, da bomo v luči tvojih zapovedi vedno hodili za teboj, svojim vodnikom in vladarjem.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 21   Trpljenje pravičnega in uslišanje

Jezus je z močnim glasom zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, *

zakaj si se oddaljil od mene?

Zakaj mi ne pomagaš, *

ali ne slišiš, ko vpijem od bolečine?

Moj Bog, ves dan te kličem in me ne uslišiš; *

še ponoči vpijem, a ni nobenega odmeva. —

 

Ti si Sveti, ti kraljuješ na veke, *

tebe hvali Božje ljudstvo.

V tebe so upali naši očetje, *

upali so in si jih osvobodil.

K tebi so klicali in si jih rešil, *

v tebe so upali in niso bili osramočeni. —

 

Jaz pa sem kakor črv in ne človek, *

ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.

Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo, *

z glavo majejo in govorijo:

»Zaupal je v Gospoda, naj ga reši, *

naj ga otme, če mu dobro hoče.« —

 

Vate zaupam že od rojstva, *

ti si moje upanje od detinstva.

Tebi sem bil posvečen, še preden sem bil rojen, *

ti si bil moj Bog že v materinem naročju.

Ne oddaljuj se od mene v stiskah in bodi mi blizu, *

nihče drug mi ne bo pomagal.  —

Mnogo zveri me obdaja, *

obkrožajo me divje živali.

Pred menoj odpirajo svoja žrela *

in rjovejo kakor grabežljivi levi.

Moje moči so se razlile kakor voda, *

moje kosti so se razklenile.

Srce mi je postalo kakor vosek, *

raztaplja se v mojih prsih.

Kakor črepinja je suho moje grlo, *

jezik se neba prijemlje, do smrti sem izčrpan. —

 

Mnogo nasprotnikov me je obdalo, *

drhal hudobnežev preži okoli mene.

Roke in noge so mi prebodli, *

vse svoje kosti bi mogel prešteti.

Oni me pa gledajo, *

pasejo oči na mojih mukah.

Razdeljujejo si moja oblačila *

in žrebajo za mojo suknjo. —

 

Gospod, ne oddalji se od mene, *

moja moč si, hiti mi pomagat.

Reši moje življenje smrti, *

da me zveri ne raztrgajo.

Iz levjega žrela me reši, *

varuj me pred krvoločnimi volkovi.

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, *

sredi zbora pravičnih te bom hvalil. —

Hvalite Gospoda vsi, ki se ga bojite, *

slavite ga vi, ki ste njegovo ljudstvo.

Služite mu v svetem strahu *

vsi, ki ste njegovi sinovi in hčere.

Gospod ni preziral revnega v bedi, *

svojega obličja ni odvračal od njega.

Vedno je uslišal njegove prošnje, *

ko se je s klici obračal k njemu. —

 

Hvalil ga bom v velikem zboru, *

spolnil bom svoje obljube vpričo teh, ki ga ljubijo.

Ubogi bodo jedli in se nasitili; *

vsi, ki ga iščejo, bodo hvalili Gospoda.

Veselili se bodo in vzklikali: *

»Naj vaša srca živijo na veke!«

Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, *

vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. —

 

Gospodovo je kraljestvo, *

on vlada nad narodi.

Samo njega bodo molili vsi, ki živijo na zemlji, *

njemu se bodo klanjali vsi umrljivi. —

 

Tudi jaz bom živel samo njemu, *

moji potomci mu bodo služili.

Prihodnjim rodovom bodo pripovedovali o njegovi svetosti *

in oznanjali bodo njegova mogočna dela. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Človeka ustvaril si, o Bog,
in modro vodiš vso zemljo,
z živalmi in rastlinami
obilno jo napolnil si.

 

V načrtu tvojem vse stvari,
kar tvoja volja jih rodi,
človeku služijo zvesto,
saj njemu jih podvrgel si.

 

Preženi ti nam iz srca,
karkoli je nečistega,
kar vtihotapi se v nravi,
v dejanjih svoj dobi izraz.

 

Daj milost svojo nam sedaj,
nakloni nam plačilo kdaj,
pomiri v svetu ves prepir,
veselja večni vir odpri.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 134 Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Gospod, tvoje ime ostane večno *

tvoj spomin od roda do roda.

Gospod namreč varuje svoje ljudstvo *

in je usmiljen do vseh, ki ga častijo. —

 

Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, *

človeške roke so jih izdelale.

Usta imajo, pa ne govorijo, *

oči imajo, pa ne vidijo.

Ušesa imajo, pa ne slišijo, *

ni diha v njihovih ustih.

Nespametni so tisti, ki jih delajo, *

nespametni vsi, ki vanje zaupajo. —

 

Božje ljudstvo, slavite Gospoda, *

Božji duhovniki, slavite Gospoda.

Božji služabniki, slavite Gospoda, *

vsi, ki vanj verujete, slavite Gospoda. —

 

Gospodu na Sionu slava, *

slava njemu, ki prebiva v svetem mestu. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (Jak 1,2–4)
Samo v veselje si štejte, bratje moji, če pridete v razne preizkušnje, ker veste, da preskušnja vaše vere rodi stanovitnost. Stanovitnost pa naj vrši popolno delo, da boste popolni in dovršeni in ne boste v ničemer zaostajali.

Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

In nas naredil Bogu za kraljestvo in duhovnike.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus nas je ljubil in nas opral s svojo krvjo.

Odpev k Moja duša Gospod se je spomnil svoje dobrote in nas sprejel za svoje ljudstvo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Gospod se je spomnil svoje dobrote in nas sprejel za svoje ljudstvo.

Nebeški Oče je svojega edinorojenega Sina izročil v smrt zaradi naših grehov in ga obudil od mrtvih, da bi nas opravičil. Prosimo Jezusa Kristusa:

Usliši naše ponižne prošnje in nam odpusti grehe,

– z oproščenjem nam podeli tudi mir.

Po apostolu si rekel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost,«

– velikodušno nam odpusti naše številne žalitve in malomarnosti.

Veliko smo grešili, vendar zaupamo v tvoje neskončno usmiljenje,

– spreobrni nas, da postanemo boljši.

Reši svoje ljudstvo njegovih grehov, 

– naj živi po tvoji volji.

Razbojniku, ki te je z zaupanjem priznal za odrešenika, si odprl raj,

– ne zapiraj nebeških vrat našim rajnim bratom in sestram.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Sveti Oče, hotel si, da je tvoj Sin postal cena za naše odrešenje. Pomagaj nam tako živeti, da bomo z njim voljno trpeli in dosegli slavo njegovega vstajenja, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela je od Svetega Duha.
Zdrava, Marija …
Glej, dekla sem Gospodova – zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava, Marija …
In Beseda je meso postala – in med nami prebivala. Zdrava, Marija …
Prosi za nas, sveta Božja Porodnica. – Da postanemo vredni obljub Kristusovih.
Molimo. Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.