Brevir za 18. maj 2018

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Pesem
O večni in najvišji kralj
in vseh ljudi odrešenik,
raztrgal smrti si vezi
in milost zmago spet slavi.

 

V Očetovo se dvigaš čast,
ki vso izroča ti oblast,
deliš si z njim jo kakor Bog,
ker ni ti dana od ljudi.

 

Pred tabo upogibajo 
vsa bitja se, kar jih živi
na širni zemlji in pod njo
in kar obsega jih nebo.

 

Ko na oblaku kakor blisk
prikažeš k sodbi se svetá,
odpusti nam še zadnji greh
in sprejmi k sebi nas v nebo.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki zmagovit v nebesa greš,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 68,2–22.30–37   Gorečnost za tvojo hišo me razjeda

 

Potapljam se, o Bog, ti me reši, *

saj mi voda sega že do grla.

Pogrezam se v globoko močvirje, *

ne čutim več trdnih tal pod sabo.

Zašel sem v vodno globino *

in valovi me zagrinjajo.

Utrujen sem od prošenj, ves sem že hripav; *

oči mi pešajo, ko iščem Gospoda.

Takih, ki me sovražijo brez vzroka, *

je več kot las na moji glavi.

Močnejši od mene mi krivično nasprotujejo; *

kako naj vrnem, česar nisem ugrabil? —

 

O Bog, ti poznaš mojo nespamet *

in moje pregrehe ti niso prikrite.

Naj se ne spotikajo zaradi mene *

tisti, ki zaupajo vate, Gospod, Bog vsemogočni.

Naj ne zardevajo zaradi mene *

tisti, ki te ljubijo. —

 

Zaradi tebe sem se dal zasramovati, *

izgubil sem dobro ime pred vsemi.

Tujec sem postal svojim bratom, *

sinovi moje matere me nočejo poznati. —

 

Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, *

zato me zasmehujejo tisti, ki sramotijo tebe.

Pokorim se s postom, *

oni pa se norčujejo iz mene. —

 

Oblačim se v raševino, *

pa me zaničujejo.

Opravljajo me na cestah in trgih, *

še pijanci se norčujejo iz mene. —

Gospod, ob pravem času se v molitvah obračam k tebi, *

pomagaj mi po svoji veliki dobroti.

Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, *

iz vodnih globin me reši.

Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, *

naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. —

 

Usliši me, Gospod, neizmerna je tvoja dobrota; *

pomagaj mi, tvoja ljubezen je neskončna.

Svojemu ljubljencu izkaži svojo ljubezen, *

hitro me usliši, ker sem v stiski. —

 

Bodi mi blizu in me reši, *

osvobodi me mojih sovražnikov.

Ti veš, kako me zasramujejo, *

dobro poznaš moje zatiralce. —

 

Zasramovanje me je potrlo, *

bolečina me stiska pri srcu.

Pričakoval sem, da me bo kdo tolažil, *

a nikjer nisem našel sočutja.

V jed so mi dali strupenega žolča *

in žejnega so me napajali s kisom. —

Siromak sem ves v bolečinah, *

o Bog, podpiraj me v svoji dobroti.

Tvoje ime bom slavil s pesmijo, *

poveličeval te bom s hvalnico.

Tebi je to bolj všeč kot vsi obredi *

in bolj kot vse daritve. —

 

Vsi potrti naj to spoznajo in se razveselijo, *

naj bodo pogumni vsi, ki iščejo Gospoda.

Gospod uslišuje siromaka, *

ne pozablja tistih, ki v stiskah vanj zaupajo.

Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, *

morje in vse, kar v njem prebiva. —

 

Bog bo rešil svoje ljudstvo in mu pozidal mesta, *

njegovi izvoljenci bodo deželo posedli.

Njihovi potomci jo bodo podedovali za njimi, *

prebivali bodo v njej vsi, ki ljubijo Gospoda. —

- Ob tvojem vstajenju, Kristus, aleluja,

- se veselita nebo in zemlja, aleluja.

 

Starešina izvoljeni gospe in njenim otrokom, ki jih v resnici ljubim, in ne samo jaz, marveč tudi vsi, kateri so resnico spoznali, zaradi resnice, ki je v nas in bo z nami vekomaj. Z nami bo milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Jezusa Kristusa, Sina Očetovega, v resnici in ljubezni.

Zelo sem se razveselil, ker sem našel med tvojimi otroki take, ki žive po resnici, kakor smo zapoved prejeli od Očeta. In zdaj te prosim, gospa, ne, kakor bi ti hotel pisati novo zapoved, ampak tisto, ki smo jo imeli od začetka: da se ljubimo med seboj. In v tem je ljubezen, da živimo po njegovih zapovedih.

To je namreč zapoved, kakor ste slišali od začetka, da živite v njej. Kajti šlo je med svet mnogo zapeljivcev, ki ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v telesu. Tak je zapeljivec in antikrist.

Glejte nase, da ne izgubite sadov svojega dela, ampak prejmete polno plačilo. Kdorkoli gre dalje in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga. Kdor pa ostane v nauku, ta ima Očeta in Sina. Če kdo k vam prihaja in ne prinaša tega nauka, ga ne sprejemajte v hišo in ga tudi ne pozdravljajte. Kdor ga namreč pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del.

Veliko bi vam imel pisati, pa nisem hotel na papir s črnilom, ampak upam, da pridem k vam in povem ustno, da bo vaše veselje popolno. Pozdravljajo te otroci tvoje izvoljene sestre.

SPEV (Prim. 2 Jan 5.3; 5 Mojz 5, 33)

To je zapoved, ki smo jo prejeli od Očeta ne kakor novo, ampak kakršno smo imeli od začetka. * Živite po resnici in ljubezni, aleluja.

Hodite po poti, ki vam jo je Gospod, vaš Bog, zapovedal, da ostanete pri življenju. * Živite po resnici in ljubezni, aleluja.

Sv. Hilarij (ok. 315-367), škof v Poitiersu v Franciji, zaradi nasprotovanja arijanstvu pregnan, pisec dogmatično-polemičnih in eksegetičnih spisov

 

Gospod je zapovedal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To pomeni, da je katehumen krščen, ker izpoveduje vero v Stvarnika, v Odrešenika in v Dar.

Stvarnik vseh je eden. Eden je namreč Bog Oče, iz katerega je vse. Eden je tudi Edinorojeni, naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse. In eden je Sveti Duh, ki je dan vsem kot Dar.

Vse je urejeno po svojih krepostih in zaslugah: ena oblast, iz katere izhaja vse, eno sinovstvo, po katerem je vse nastalo, in en dar, ki daje popolno upanje.

Ničesar ne boš našel, kar bi manjkalo tej neskončni popolnosti. V območju presvete Trojice, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu je vse najpopolnejše: neskončnost v večnosti, razodevanje v podobi, uživanje v daru.

Kakšna pa je njegova naloga v nas, poslušajmo Gospoda samega. Takole pravi: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Za vas je dobro, da grem. Če grem, vam bom poslal Tolažnika. In spet: Prosil bom Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice. On vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega.

Poleg tolikih drugih obljub so te omenjene, da bi nam nekako odprle pot k umevanju visokih reči. Razodevajo voljo darovalca, pa tudi naravo in način samega daru. Naša omejenost namreč ni zmožna razumeti niti Očeta niti Sina. Zato dar Svetega Duha vzpostavlja neki stik med nami in Bogom in tako razsvetljuje našo vero v težavni resnici božjega učlovečenja.

Duha prejemamo torej zaradi spoznanja. Človeški čuti bi bili brez koristi za telo, če bi ne bilo dražljajev, ki jih spodbude k delovanju. Oči ne koristijo nič, če ni luči ali dneva. Ušesa ne morejo izvrševati svoje naloge, če ni besed ali zvoka. Nos bi ne vedel, čemu je, če bi ne izhajali razni vonji iz stvari. Vzrok za takšno stanje ni v tem, ker bi čuti ne imeli naravnih zmožnosti, marveč ker so za njihovo delovanje potrebne še druge prvine. Na podoben način ima človeška duša sicer tudi brez daru Svetega Duha naravno zmožnost spoznati Boga, toda manjkala bi ji luč, da bi ga res spoznala.

Dar, ki je v Kristusu, pa je ves dan vsem. Na razpolago nam je in daje se nam v takšni meri, v kakršni ga hočemo sprejeti. Prebival bo v nas v tisti meri, v kakršni ga bo vsak hotel zaslužiti.

Ta dar ostane z nami do konca sveta. Je tolažba v našem pričakovanju, je zagotovilo prihodnjega upanja, ko se bodo uresničili njegovi darovi, je luč našega srca in sijaj naših duš.

SPEV (Prim. Jan 14, l, 27; 16, 7)

Čas je, da se vrnem k njemu, ki me je poslal, govori Gospod. Ne žalostite se in vaše srce naj se ne vznemirja. * Prosim Očeta za vas, naj vas varuje, aleluja.

Če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel; če pa odidem, vam ga bom poslal. * Prosim Očeta za vas, naj vas varuje, aleluja.

Sklepna prošnja
Molimo. Bog, naš Oče, s poveličanjem svojega Sina in prihodom Svetega Duha si nam omogočil, da bi pri tebi večno živeli. Naj s tolikimi darovi tako sodelujemo, da bomo zvesti tvoji službi napredovali v veri.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Srčnó si vsakdo je želél,
da bi današnji dan prišel,
ko Kristus, Bog in up sveta,
se v sveto dvignil je nebo.

 

Končal je zmagovito boj,
premagal kneza je temè,
Očetu kaže ran sijaj,
ki dajejo mu slavo, čast.

 

Svetál zakrije ga oblak,
vse verne z upanjem navda,
odslej je raj nam spet odprt,
ki bil predolgo je zaprt.

 

Kako se veselimo vsi,
da čisti je Device Sin
do Božjih dvignil se višin,
potem ko smrt je pretrpel.

 

Naj k tebi dviga se srce,
o Kristus, ki si šel v nebo,
in pošlji Svetega Duha,
ki tvoj je in Očetov dar. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Jer 14,17–21 Ljudstvo žaluje ob času lakote in vojske

 

Noč in dan pretakam solze, *

jokati ne preneham.

Silna nesreča je zadela svéto mesto, *

moje ljudstvo neizrečeno velika nadloga.

Če grem na polje, glej, z mečem pobite, *

če pridem v mesto, glej, od lakote oslabljene.

Tudi preroke in duhovnike so odpeljali *

v deželo, ki je ne poznajo. —

 

Ali si popolnoma zavrgel svoje ljudstvo, *

ali se ti sveto mesto studi?

Zakaj nas tepeš, *

ali ni upanja, da ozdravímo?

Upali smo na mir, pa ne pride nič dobrega, *

čakali, da ozdravímo, pa glej sama groza! —

 

Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, *

priznavamo krivdo svojih očetov.

Grešili smo zoper tebe, *

zaradi tvojega imena naj ne bomo osramočeni.

Ne onečasti svetišča svoje slave, *

spomni se in ne prelomi svoje zaveze z nami. —

Ps 99   Veselje prihajajočih v svetišče

 

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče. —

 

Vedite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce. —

 

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase. —

Kratko berilo  (Ef 3,14–19)
Poklekujem pred Očetom našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem biva vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se z njegovim Duhom krepko utrdite v notranjem človeku, da se po veri v vaših srcih naseli Kristus in boste mogli, ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni, z vsemi svetimi razumeti, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati vse spoznanje presegajočo Kristusovo ljubezen, da se boste izpopolnili do vse Božje polnosti.

Napolni svojo Cerkev z veseljem Svetega Duha, aleluja, aleluja.
— Napolni svojo Cerkev z veseljem Svetega Duha, aleluja, aleluja.

Naj raste v tvoji ljubezni in se širi, aleluja, aleluja.
— Napolni svojo Cerkev z veseljem Svetega Duha, aleluja, aleluja.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Napolni svojo Cerkev z veseljem Svetega Duha, aleluja, aleluja.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Gospod, ki mu gre čast in slava na veke, naj nam dá, da bomo v moči Svetega Duha imeli obilno upanje. Molimo:

Vsemogočni Oče, ti veš, kako uboga je naša molitev,

– daj nam Svetega Duha, da bo prosil za nas.

Pošlji svojega Duha, nad vse osrečujočo luč,

– da napolni globine naših src.

Delo tvojih rok smo,

– ne dopusti, da bi nam gospodovali naši grehi.

Naj z razumevanjem sprejemamo v veri slabotne in onemogle,

– naj se jim ne bližamo z nevoljo in nepotrpežljivostjo, ampak z ljubeznijo.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Zberimo se v molitvi zdaj,
naj sveti spev se oglasi,
Najvišjemu prepevajmo,
slavimo s pesmijo Boga.

 

To uro zloba je ljudi
poslala v smrt Nedolžnega.
Sodnika večnega, Boga,
po krivem obsodila je.

 

O koliko hvaležnosti
dolgujemo vsi Jezusu,
v skušnjavah on je naša moč,
od nas odvrne vsako zlo.

 

Naj slava, Jezus, ti doni,
od mrtvih vstal si in živiš,
Očetu, Duhu Svetemu,
enako zdaj in vekomaj. Amen.

Ps 21   Trpljenje pravičnega in uslišanje

Jezus je z močnim glasom zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, *

zakaj si se oddaljil od mene?

Zakaj mi ne pomagaš, *

ali ne slišiš, ko vpijem od bolečine?

Moj Bog, ves dan te kličem in me ne uslišiš; *

še ponoči vpijem, a ni nobenega odmeva. —

 

Ti si Sveti, ti kraljuješ na veke, *

tebe hvali Božje ljudstvo.

V tebe so upali naši očetje, *

upali so in si jih osvobodil.

K tebi so klicali in si jih rešil, *

v tebe so upali in niso bili osramočeni. —

 

Jaz pa sem kakor črv in ne človek, *

ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.

Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo, *

z glavo majejo in govorijo:

»Zaupal je v Gospoda, naj ga reši, *

naj ga otme, če mu dobro hoče.« —

 

Vate zaupam že od rojstva, *

ti si moje upanje od detinstva.

Tebi sem bil posvečen, še preden sem bil rojen, *

ti si bil moj Bog že v materinem naročju.

Ne oddaljuj se od mene v stiskah in bodi mi blizu, *

nihče drug mi ne bo pomagal.  —

Mnogo zveri me obdaja, *

obkrožajo me divje živali.

Pred menoj odpirajo svoja žrela *

in rjovejo kakor grabežljivi levi.

Moje moči so se razlile kakor voda, *

moje kosti so se razklenile.

Srce mi je postalo kakor vosek, *

raztaplja se v mojih prsih.

Kakor črepinja je suho moje grlo, *

jezik se neba prijemlje, do smrti sem izčrpan. —

 

Mnogo nasprotnikov me je obdalo, *

drhal hudobnežev preži okoli mene.

Roke in noge so mi prebodli, *

vse svoje kosti bi mogel prešteti.

Oni me pa gledajo, *

pasejo oči na mojih mukah.

Razdeljujejo si moja oblačila *

in žrebajo za mojo suknjo. —

 

Gospod, ne oddalji se od mene, *

moja moč si, hiti mi pomagat.

Reši moje življenje smrti, *

da me zveri ne raztrgajo.

Iz levjega žrela me reši, *

varuj me pred krvoločnimi volkovi.

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, *

sredi zbora pravičnih te bom hvalil. —

Hvalite Gospoda vsi, ki se ga bojite, *

slavite ga vi, ki ste njegovo ljudstvo.

Služite mu v svetem strahu *

vsi, ki ste njegovi sinovi in hčere.

Gospod ni preziral revnega v bedi, *

svojega obličja ni odvračal od njega.

Vedno je uslišal njegove prošnje, *

ko se je s klici obračal k njemu. —

 

Hvalil ga bom v velikem zboru, *

spolnil bom svoje obljube vpričo teh, ki ga ljubijo.

Ubogi bodo jedli in se nasitili; *

vsi, ki ga iščejo, bodo hvalili Gospoda.

Veselili se bodo in vzklikali: *

»Naj vaša srca živijo na veke!«

Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, *

vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. —

 

Gospodovo je kraljestvo, *

on vlada nad narodi.

Samo njega bodo molili vsi, ki živijo na zemlji, *

njemu se bodo klanjali vsi umrljivi. —

 

Tudi jaz bom živel samo njemu, *

moji potomci mu bodo služili.

Prihodnjim rodovom bodo pripovedovali o njegovi svetosti *

in oznanjali bodo njegova mogočna dela. —

Odpev dopoldne, opoldne in popoldne pred psalmi vedno samo enkrat: Aleluja, aleluja, aleluja.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

 

Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

 

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

 

Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.

 

Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina Božjega,
in v tebe trdno vérujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.

Ps 134 Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Gospod, tvoje ime ostane večno *

tvoj spomin od roda do roda.

Gospod namreč varuje svoje ljudstvo *

in je usmiljen do vseh, ki ga častijo. —

 

Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, *

človeške roke so jih izdelale.

Usta imajo, pa ne govorijo, *

oči imajo, pa ne vidijo.

Ušesa imajo, pa ne slišijo, *

ni diha v njihovih ustih.

Nespametni so tisti, ki jih delajo, *

nespametni vsi, ki vanje zaupajo. —

 

Božje ljudstvo, slavite Gospoda, *

Božji duhovniki, slavite Gospoda.

Božji služabniki, slavite Gospoda, *

vsi, ki vanj verujete, slavite Gospoda. —

 

Gospodu na Sionu slava, *

slava njemu, ki prebiva v svetem mestu. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (Gal 5,16.22a.25)
Živite po duhu in ne strezite poželenju mesa. Sad duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. Ako živimo po Duhu, po duhu tudi ravnajmo.

Gospod bo razlil svojega Duha na vse človeštvo, aleluja, aleluja.
— Gospod bo razlil svojega Duha na vse človeštvo, aleluja, aleluja.

Delal bo čudovita dela v nebesih in na zemlji, aleluja, aleluja.
— Gospod bo razlil svojega Duha na vse človeštvo, aleluja, aleluja.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospod bo razlil svojega Duha na vse človeštvo, aleluja, aleluja.

Odpev k Moja duša Učenci so enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo, aleluja.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Učenci so enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo, aleluja.

Slavimo Očeta v nebesih, ki je razlil na vse narode milost Svetega Duha, in ga prosimo:

Gospod Bog, svojega Izvoljenca si postavil za luč narodom,

– odpri slepim oči in reši jetnike iz duhovne ječe in teme.

Z močjo Svetega Duha si svojega Sina mazilil za delo odrešenja,

– naj gre znova prek svetá, deli dobrote in vse ozdravlja.

Pošlji svojega Duha, ki razsvetljuje srca,

– da vse, ki dvomijo, utrdi v veri.

Po svojem Duhu daješ mir in počitek v naporih,

– naj krepi utrujene in duhovno potrte.

Izpolni pričakovanje in upanje umrlih,

– da bodo ob Kristusovem prihodu vstali od mrtvih.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog, naš Oče, s poveličanjem svojega Sina in prihodom Svetega Duha si nam omogočil, da bi pri tebi večno živeli. Naj s tolikimi darovi tako sodelujemo, da bomo zvesti tvoji službi napredovali v veri.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Jezus, rešenik sveta,

Beseda učlovečena,

neskončne Luči si odsvit,

naš varuh bodi in naš ščit.

 

Ti si ustvaril vse stvari

in ti določaš naše dni,

daj, da utrujeno telo

počitek nočni poživi.

 

Premagal zlobo si pekla,

obvaruj nas sovražnika,

da ne zapeljal bi nas v greh,

ko si odrešil nas s krvjo.

 

Prehitro bo minila noč,

ki vlila nam bo novo moč;

ko bo telo počivalo,

naš duh pri tebi naj bedi.

 

Naj slava, Jezus, ti doni,

od mrtvih vstal si in živiš,

Očetu, Duhu Svetemu,

enako zdaj in vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Vel. noč. Aleluja, aleluja, aleluja.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Vel. noč.  Aleluja, aleluja, aleluja.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam, aleluja, aleluja.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam, aleluja, aleluja.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog, aleluja, aleluja.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam, aleluja, aleluja.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam, aleluja, aleluja.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru, aleluja.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu. —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru, aleluja.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

 

 

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,

zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,

je vstal, kakor je rekel, aleluja;

prosi za nas Boga, aleluja.