Brevir za 17. oktober 2017

SV. IGNACIJ ANTIOHIJSKI, ŠKOF IN MUČENEC
Obvezni god
Sv. Ignacij Antiohijski je bil drugi naslednik sv. Petra v Antiohiji, učenec sv. Janeza in prijatelj sv. Polikarpa. Leta 107 so ga ob preganjanju kristjanov v Rimu vrgli pred divje zveri.
Skupne molitve v čast enemu mučencu ali svetim pastirjem.

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 101 Izseljenčeve želje in prošnje

Gospod, usliši mojo molitev, *

moj klic naj pride k tebi.

Ne skrivaj zdaj pred menoj svojega obličja, *

ko me gorje tako stiska.

Skloni se k meni; *

ko te kličem, me naglo usliši.  —

 

Kot dim se izgubljajo moji dnevi, *

moje telo izgoreva kakor v ognju.

Volja mi gine, kot se suši trava, *

še jesti se mi ne ljubi.

Od svojega silnega trpljenja *

sem postal kost in koža. —

 

Podoben sem osamljeni ptici, *

postal sem kot skovir v razvalinah.

Brez sna sem in vzdihujem *

kakor zapuščen vrabec na strehi.

Neprestano se mi rogajo sovražniki, *

nasprotniki me obkladajo z žalitvami. —

 

Moj kruh ima okus po pepelu, *

moja pijača se meša s solzami.

Kakor me je prej tvoja milost povzdignila visoko, *

tako me je zdaj moj greh globoko ponižal.

Moji dnevi se nagibajo k zatonu, *

venem kakor pokošena trava. —

Gospod, ti ostaneš na veke, *

tvoja slava traja vekomaj.

Bodi milostljiv svojemu svetemu mestu, *

prišla je ura, da se ga usmiliš.

Tvoji zvesti ljubijo še njegove kamne, *

smilijo se jim njegove razvaline. —

 

Tvoje ime bodo častili tuji narodi, *

vsi vladarji zemlje tvojo vsemogočnost,

ker bo Gospod spet pozidal Sion *

in se prikazal v svojem veličastvu.

Tedaj bo uslišal molitev siromakov, *

ne bo zavrgel njihovih prošenj. —

 

Naj se zapiše za prihodnje rodove, *

naj ljudstvo, ki bo šele rojeno, hvali Gospoda:

Gospod se je ozrl s svojega vzvišenega svetišča, *

z nebes je pogledal na zemljo.

Slišal je zdihovanje jetnikov, *

na smrt obsojene je rešil.

Naj odmeva Gospodovo ime na Síonu, *

njegovo veličastvo naj hvalijo v Jeruzalemu,

ko se bodo zbrala ljudstva in kraljestva, *

da bi služila Gospodu. —

Gospod je moje moči zlomil sredi pota, *

skrajšal je moje dneve.

Moj Bog, ne daj, da bi umrl v najlepših letih, *

saj ti preživiš vse rodove.

V začetku si ustvaril zemljo, *

tudi nebo je tvoje delo.

Oba bosta prešla, ti pa ostaneš, *

kakor oblačilo se vse postara.

Kakor obleko, ki se menja, boš vse zamenjal, *

vse bo preminilo.

Ti pa si vedno isti *

in tvoja leta nimajo konca.

Naši potomci bodo prebivali tukaj, *

tudi njihovi otroci bodo srečni v tvojem varstvu. —

– Ljudstvo moje, poslušaj moj nauk.
– Prisluhni mojim besedam.

 

V osmem mesecu, drugo leto kralja Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, rekoč: Gospod se je zelo srdil nad vašimi očeti. Reci torej ljudem! Tako govori Gospod nad vojskami: Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Ne bodite kakor vaši očetje, ki so jih prejšnji preroki pozivali: »Tako govori Gospod nad vojskami: Zapustite vendar svoja hudobna pota in svoja hudobna dejanja!« Toda niso me poslušali in niso me ubogali, govori Gospod. Vaši očetje, kje so? In preroki, ali žive vekomaj? Toda moje besede in moje naredbe, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom, ali niso dosegle vaših očetov? Tedaj so bili osramočeni in so morali priznati: »Kakor je Gospod nad vojskami odločil, da nam stori po našem vedenju in naših delih, tako je storil.«

Štiriindvajseti dan enajstega meseca (to je mesec šebat), v drugem letu Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, takole: Imel sem videnja ponoči. Glej, mož je sedel na rdečem konju, bil je med mirtami v dolini, in za njim so stali rdeči, svetlorjavi in beli konji. Rekel sem: »Kdo so ti, gospod?« Angel, ki je z menoj govoril, mi je rekel: »Hočem ti pokazati, kdo so.« Mož, ki je bil med mirtami, se oglasi, rekoč: »To so ti, ki jih je Gospod poslal, da pogledajo po zemlji.« Oni se obrnejo h Gospodovemu angelu, ki je bil med mirtami, in rečejo: »Prepotovali smo zemljo in glej, vsa zemlja je v miru.« Gospodov angel je spregovoril in rekel: »Gospod nad vojskami, doklej boš odlašal s svojim usmiljenjem do Jeruzalema in do judovskih mest, na katera se srdiš že sedemdeset let?« In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre, tolažilne besede.

Nato mi reče angel, ki je z menoj govoril: »Oznani, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami. Goreče ljubim Jeruzalem in vnet sem za Sion. In velik je moj srd zoper prevzetne narode, zakaj ko sem se le malo ujezil, so kaznovali čez mero!« Zatorej govori Gospod: Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu. Moja hiša v njem bo obnovljena, govori Gospod nad vojskami, in merilna vrv se bo spet razpela čez Jeruzalem. Oznani še to: Tako govori Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo spet v obilju blagoslova. Gospod se bo zopet usmilil Siona in iz Jeruzalema bo napravil zopet svoje izvoljeno mesto.

Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, štirje rogovi. Rekel sem angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj pomenijo ti?« Odgovoril mi je: »To so rogovi, ki so Juda, Izraela in Jeruzalem razmetali.« Nato mi je Gospod pokazal štiri kovače. Rekel sem: »Čemu so prišli ti?« Odgovoril mi je: »Onile so rogovi, ki so Juda razmetali, da si nihče ni upal dvigniti glave; in ti so prišli, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove narodom, ki so dvignili svoj rog zoper Judovo deželo, da jo raztepejo.«

SPEV (Zah 1,16; Raz 21, 23)

Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Mesto ne bo potrebovalo ne sonca ne meseca, kajti njegov svetilnik je Jagnje * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Sv. Ignacij Antiohijski (+ 107), učenec sv. Janeza, drugi naslednik sv. Petra v Antiohiji v Siriji, prijatelj sv. Polikarpa, pisec sedmih pisem krščanskim občinam s poti v smrt, mučenec

 

Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite mi neprimerno naklonjeni! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da ne bom po smrti komu v nadlego. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko ne bo videl svet niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu.

Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi priti v življenje, ne želite, da umrjem! Ko želim biti božja last, me ne izročajte svetu in ne varajte me s tvarjo! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga! Kdor ima njega v sebi, umej, kaj hočem, in imej sočutje z menoj, vedoč, kaj me stiska.

Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje teženje k Bogu. Nihče izmed vas naj ga torej ne podpira; rajši držite z menoj, to je, z Bogom! Ne imejte na jeziku Jezusa Kristusa, medtem ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Niti če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, želeč umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar, ampak živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen.

Nič več nočem po človeško živeti. A to se mi bo zgodilo, ako vi hočete. Hotite, da boste tudi vi našli dobrohotnost! Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so te moje besede resnične, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Prosite zame, da to dosežem. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po božji volji. Ako bom trpel, ste mi hoteli dobro; ako bom izvržen, ste me sovražili.

Nič vam ni prikrito, če verujete v Jezusa Kristusa in ga ljubite, to je namreč začetek in dopolnitev življenja. * Kajti vera je začetek, ljubezen pa dopolnitev.

Prizadevajte si za krotkost, obnovite se v veri, ki je Gospodovo telo, in v ljubezni, ki je kri Jezusa Kristusa. * Kajti vera je začetek, ljubezen pa dopolnitev.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Odličen bil si oče in voditelj,
zato tvoj god zdaj vse slavi občestvo,
ti kot svetnik se veseliš v nebesih
ves srečen v Bogu.

 

Za škofa:
Duhovnika, vodnika, učenika
bila naloga ti je podeljena,
da svoje ljudstvo bi v nebesa vodil,
delil mu darove.

 

Zato prav vsi te prosimo ponižno,
da se ozreš na duše zadolžene,
izprosiš naših grehov oproščenje
pri Bogu v nebesih.

 

Bogú edinemu vsa čast in hvala,
v nebesih večna slava in zahvala,
ki s svojimi zakoni modro vodi
brezmejno vesolje. Amen.

Ps 100 Molitev dobrega vladarja

 

Opeval bom ljubezen in pravico, *

Gospod, poslušaj mojo pesem.

Ljubim življenje brez graje, *

pridi in mi pomagaj. —

 

Doma bom ohranil srce čisto, *

ne bom prenašal, kar je zlo in krivično.

Kdor dela hudo, ne bo obstal pri meni, *

ker sovražim hudobijo. —

 

Ne maram izprijenega človeka, *

hudobnega nočem poznati.

Kdor svojega bližnjega skrivaj obrekuje, *

bo moral pred menoj umolkniti.

Kdor se baha in razkazuje, *

ne bo ostal v moji družbi. —

 

Moje oči se ozirajo na zveste v deželi, *

da bi jih poklical v svojo službo.

Kdor hodi po poštenih potih, *

naj mi pomaga pri delu.

V moji hiši ne bo prebival, *

kdor snuje prevaro.

Kdor ima v ustih lažnive besede, *

ne bo ostal v moji navzočnosti.

Dan za dnem bom preganjal hudobijo v deželi, *

tako bom rešil Gospodovo mesto. —

Dan 3,26.27.29.34-41 Azarijeva molitev v ognjeni peči

 

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

hvale vreden in slaven na veke.

Pravično si ravnal z nami, *

karkoli si nam storil.

Pregrešili smo se in delali hudo, *

odstopili smo od tebe in veliko grešili. —

 

Prosimo, ne zavračaj nas za zmeraj, *

to bo v slavo tvojega imena.

Ne razdiraj svoje zaveze, *

ne odteguj nam svojega usmiljenja.

Spomni se nas zaradi Abrahama, svojega ljubljenca, *

zaradi svojih svetih služabnikov Izaka in Jakoba. —

 

Obljubil si jim, da jih boš namnožil kakor zvezde na nebu, *

in njihov zarod kakor pesek ob morski obali.

Postali pa smo manjši od vseh narodov, *

ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi svojih grehov. —

 

Zdaj nimamo ne kralja ne preroka *

ne voditelja ne žgalne daritve.

Ni klavne ne jedilne daritve ne kadila *

in ne kraja, kjer bi pred teboj darovali prvine.

O da bi pri tebi našli milost *

in bi nas sprejel skesane in ponižne.

Kakor neštevilne žgalne daritve *

naj velja danes pred teboj naša daritev.

Naj ti bo prijetna, *

naj ne bomo osramočeni, ko vate zaupamo. —

 

Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, *

ljubimo te in iščemo tvojo naklonjenost. —

Ps 143,1–10   Molitev za zmago in mir

 

Slavim te, Gospod, moje pribežališče, *

ti me usposabljaš za boj s sovražnikom.

Ti si moj dobrotnik in varuh, *

moja obramba, moj osvoboditelj.

Vate zaupam, moje zavetje, *

ti mi podvrzi vsa ljudstva. —

 

Gospod, kaj je človek, da se zanj meniš, *

sin človekov, da nanj misliš?

Človek je kakor veter, ki mine, *

njegovi dnevi so kot senca, ki preide. —

 

Gospod, odpri nebo in nastopi, *

dotakni se gorá in se bodo kadile.

Zaženi blisk in razkropi sovražnike, *

tvoje ognjene puščice naj jih zbegajo.

Stegni svojo roko z višave in me osvobodi, *

iz velikih vodá me reši in iz roke tujcev.

Njihova usta govorijo lažnivo, *

njih desnica krivo prisega. —

 

O Bog, zapel ti bom novo pesem, *

s harfo na deset strun jo bom spremljal.

Saj ti deliš vladarjem zmago *

in rešuješ mene, svojega služabnika. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,137–144  (XVIII)   Hvala Božji postavi 

 

Pravičen si, Gospod, pravičen, *

tvoje sodbe so prave. 

Kar si določil, je vse pravično, *

vse trdna in čista resnica. —

 

Žalosten sem in ogorčen, *

ker moji nasprotniki pozabljajo tvoje besede.

Tvoja govorica, Gospod, je čista in jasna *

in jaz, tvoj služabnik, jo ljubim. —

 

Majhen sem in preziran, *

a tvojih zapovedi ne pozabljam.

Tvoja pravičnost je večna pravičnost, *

tvoji zakoni so sama resnica. —

 

Zadeli sta me nadloga in stiska, *

a tvoje zapovedi so mi v veselje.

Tvoji zakoni so pravilni na veke, *

pouči me in bom znal prav živeti. —

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju.

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi. 

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano?

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Božji mož, kreposti zgled,
naj pesem naša te slavi,
saj s tem proslavljamo Boga,
ki te je z milostmi obdal.

 

Predobri večni je Pastir
z Očetom spravil nas ljudi,
zavezo z nami obnovíl,
ki nam prinaša večni mir.

 

Izbrala Božja je modrost
še tebe za služabnika,
da Božjo bi razširjal čast
in nas privedel kdaj v nebo.

Za škofa:
Sam Sveti Duh te je izbral
in te obdaril z milostmi,
da vodiš in krepiš ljudi
z darovi mnogoterimi.

 

Trojico sveto mólimo,
ki te s častjo je venčala
in z vso nebeško radostjo,
ker služil zvest si ji vse dni. Amen.

Ps 136,1–6   Ob babilonskih rekah

 

Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali, *

spominjali smo se Siona.

Na vrbe ob vodah tuje dežele *

smo obesili svoje citre. —

 

Tam so od nas zahtevali pesmi *

tisti, ki so nas odvedli v sužnost.

Naši mučitelji so hoteli, naj bomo veseli: *

»Pojte nam katero sionskih pesmi!« —

 

Kako naj bi peli Gospodovo pesem *

v tuji deželi?

Če pozabim tebe, Jeruzalem, *

naj se posuši moja desnica.

Naj se mi jezik prilepi v ustih, *

če se ne bom več spominjal tebe,

če ne bom Jeruzalema postavil *

nad vse svoje veselje. —

Ps 137 Zahvala za Božje dobrote

 

Slavil te bom, Gospod, z vsem srcem, *

ker si slišal moje besede.

Vpričo angelov ti bom prepeval, *

v molitvi se bom obračal k tebi.

Slavil te bom zaradi tvoje dobrote in zvestobe, *

nad vse si poveličal svoje ime in svojo obljubo. —

 

Kadarkoli te kličem, me slišiš *

in povečaš moč moji duši.

Gospod, vsi vladarji te bodo slavili, *

ko bodo slišali, kako ti vladaš.

Opevali bodo tvoja pota, *

velika je namreč tvoja slava.

Vzvišen si, Gospod, vendar gledaš tudi na nizkega, *

prevzetnega pa poznaš že od daleč. —

 

Sredi stiske me ohranjaš živega, *

zoper jezo mojih sovražnikov me varuje tvoja desnica.

 

Vem, da mi boš še naprej pomagal, ker si tako dober; *

tvoja stvar sem, nikar me ne zapusti. —

Raz 4,11;5,9.10.12  Pesem odrešenih

 

Gospod, naš Bog, zares si vreden, *

da prejmeš moč in čast in slavo.

Ti si vse ustvaril, *

po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno. —

 

Vreden si, Gospod, da vzameš knjigo *

in odpreš njene pečate.

Žrtvovan si bil in nas s svojo krvjo Bogu odkupil *

iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva.

Napravil si nas za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu, *

kraljevali bomo na zemlji. —

 

Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno, *

da prejme moč in modrost in božanstvo.

Njemu čast in vsemogočnost, *

njemu slava in hvala. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.

Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Vse žrtvuje za svoje brate in sestre.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristus je postal veliki duhovnik za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Slavímo ga, kot je prav, in ponižno ga prosímo:

Svojo Cerkev si čudovito proslavil s svetimi in odličnimi voditelji,

– naj krščansko družino vedno vodijo modri in plemeniti ljudje.

Svojemu ljudstvu si odpuščal grehe, kadar so sveti pastirji kakor Mojzes molili zanj,

– po njih priprošnji prenavljaj svojo Cerkev z nenehnim očiščevanjem.

Svete pastirje si izbral iz svojega ljudstva, jih posvečeval ter napolnjeval s Svetim Duhom,

– daj svojega Duha tudi vsem voditeljem ljudstva.

V tebi imajo svoj delež apostoli in njihovi nasledniki,

– naj se ne izgubi nobeden, ki je bil odkupljen s tvojo krvjo.

Po pastirjih Cerkve stojiš ob strani svojim vernikom, da bi jih nihče ne iztrgal iz tvoje roke,

– reši vse rajne, saj si daroval zanje svoje življenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 142,1–11 Molitev v stiski

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

čuj mojo prošnjo, ker si zvest in dober.

Ne kliči me pred svojo sodbo, *

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo. —

 

Sovražnik me preganja in v prah tepta moje življenje, *

pahnil me je v temo kot davno umrle.

Moj duh v meni skoraj ugaša, *

srce mi je otrpnilo.

Tvojih dobrot v davnih dnevih se spominjam, *

razmišljam o vseh tvojih delih. —

 

Svoje roke dvigam k tebi, *

po tebi me žeja kot suho zemljo.

Gospod, hitro me usliši, *

kajti moj duh že omaguje.

Ne skrivaj pred mano svojega obličja, *

da ne bom podoben tem, ki umirajo.

Naj skoraj prejmem tvojo milost, *

kajti v tebe zaupam.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, *

saj v tvoje roke izročam svoje življenje. —

 

Reši me mojih sovražnikov, *

Gospod, v tebe upam.

Moj Bog si, úči me spolnjevati tvojo voljo, *

v svoji dobroti me varno vodi. —

 

Gospod, zaradi svojega imena me ohrani živega, *

po svoji dobroti me reši iz stiske.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Kratko berilo (1 Pt 5,8–9)

Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Usmiljeni Bog, dobrohotno razsvetljuj nocojšnjo noč. Daj nam, svojim služabnikom, da bomo v miru zaspali in se ob zori novega dne v tvojem imenu veseli zbudili.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pozdravljena, Kraljica,

mati usmiljenja,

življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!

K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,

k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini.

Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas

in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.

O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!