Brevir za 16. april 2026

[S]

[D]

1 Odpev Rešil si nas, Gospod, slavili te bomo na veke, aleluja.

2 Odpev Prizanesi nam, Gospod, ne dopusti zaničevati svoje dediščine.

3 Odpev Vstani, Gospod, reši nas, saj si usmiljen, aleluja.

- Bog je obudil Gospoda, aleluja,

- tudi nas bo obudil s svojo močjo, aleluja.

 

Jaz, Janez, sem slišal Gospoda, ki mi je govoril: »Angelu cerkve v Sardah piši: To govori on, ki ima sedmero božjih duhov in sedmero zvezd: Poznam tvoja dela; ime imaš, da živiš, pa si mrtev. Zbudi se in utrdi drugo, kar je bilo na tem, da umrje; kajti nisem našel, da bi bila tvoja dela popolna pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal; ohrani to in spreobrni se! Če se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš opazil, katero uro pridem k tebi. Imaš pa v Sardah nekaj ljudi, ki niso omadeževali svojih oblačil in bodo hodili z menoj v belih, ker so vredni.

Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.

Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam. In angelu cerkve v Filadelfiji piši: To govori Sveti, Resnični, ki ima Davidov ključ, ki odpira, in nihče ne zapira, in zapira, in nihče ne odpira: Poznam tvoja dela. Glej, postavil sem pred tebe odprta vrata, ki jih nihče ne more zapreti; kajti majhno moč imaš. Vendar si mojo besedo ohranil in mojega imena nisi zatajil. Glej, izročam nekatere iz satanove shodnice, izmed onih, ki pravijo, da so Judje, pa niso, ampak se lažejo; glej, storil bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te jaz vzljubil. Ker si ohranil mojo besedo o potrpežljivosti, bom tudi jaz tebe ohranil iz ure preskušnje, ki pride nad ves svet, da preskusi prebivalce na zemlji. Pridem kmalu. Drži, kar imaš, da ti nihče venca ne vzame.

Kdor zmaga, ga bom napravil za steber v svetišču svojega Boga in ven ne pojde več; in bom zapisal nanj ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, in svoje novo ime.

Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam. Angelu cerkve v Laodiceji piši: To govori Amen, priča, zvesta in zanesljiva, začetek božjega stvarstva: Poznam tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O da bi bil mrzel ali vroč! Tako pa, ker si mlačen in ne vroč ne mrzel, te hočem pljuniti iz svojih ust.

Praviš: ,Premožen sem in bogat in nič ne potrebujem', pa ne veš, da si beden in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl.

Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.«

 

SPEV (Raz 3, 20; 2, 7)

Če kdo sliši moj glas in mi vrata odpre, bom vstopil k njemu. * Večerjal bom z njim in on z menoj, aleluja.

Kdor zmaga, mu bom dal jesti od drevesa življenja, ki je v božjem raju. * Večerjal bom z njim in on z menoj, aleluja.

[L]

 

Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec.

Ko sem to videla, sem si pomela oči, prepričana, da se motim. Z roko sem segla v žep, kjer sem imela rožni venec. Hotela sem se pokrižati, a nisem mogla dvigniti roke. Obvisela mi je kakor mrtva. Ko pa se je pokrižala gospa, sem s tresočo roko poskusila tudi jaz in je šlo. Začela sem moliti rožni venec. Tudi gospa je prebirala jagode, ni pa premikala ustnic. Ko sem končala rožni venec, je prikazen izginila.

Vprašala sem nato deklici, če sta kaj opazili. Rekli sta, da ne, in me spraševali, če sem jaz kaj videla. Rekla sem, da sem videla gospo v beli obleki, a da ne vem, kdo bi bila. Prosila sem ju, naj o vsem molčita. Svarili sta me, naj ne hodim več tja, kar jima pa nisem obljubila. V nedeljo sem se spet vrnila na tisti kraj, ker me je srce silno vleklo.

Šele v tretje je gospa spregovorila in me prosila, naj prihajam tja petnajst dni. Obljubila sem ji. Dodala je še, naj rečem duhovnikom, da morajo tam postaviti kapelico. Naročila mi je, naj pijem iz studenca. Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Ona pa je z glavo pomigala, da ne misli te vode, in pokazala s prstom, kje je izvir. Stopila sem tja in našla tam le malo kalne vode. Dotaknila sem se je, zajeti je pa nisem mogla. Začela sem kopati z roko, a se je le počasi nabirala. Trikrat sem to storila in šele četrtič sem mogla piti. Prikazen je tedaj izginila in jaz sem se vrnila domov.

Tja sem hodila petnajst dni in gospa se mi je prikazovala vsak dan, samo en ponedeljek in en petek ne. Vsakikrat mi je naročala, da moram povedati duhovnikom, naj tam sezidajo kapelico, naj se umivam v studencu in molim za spreobrnitev grešnikov. Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje.

V teh petnajstih dneh mi je razodela tri skrivnosti, ki jih nikoli ne smem nikomur razkriti. To sem zvesto držala do danes.