Brevir za 16. april 2012

[S]

[D]

1 Odpev Prisluhni, Gospod, in me reši, aleluja.

2 Odpev Dobrotno se ozri, Gospod, na svojega služabnika, aleluja.

3 Odpev Hvaljen, Gospod, za tvojo čudovito skrbnost, ki mi jo izkazuješ, aleluja.

- Moje srce in moje telo vriskata, aleluja,

- kličeta k živemu Bogu, aleluja.

 

Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je Bog dal, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora skoraj zgoditi, in ga je po svojem angelu dal oznaniti svojemu služabniku Janezu. Ta je pričeval o božji besedi in o pričevanju Jezusa Kristusa, kar je videl. Blagor mu, kdor bere, in kateri poslušajo besede prerokbe ter spolnjujejo, kar je v njej pisano, zakaj čas je blizu.

Janez sedmerim cerkvam, ki so v Aziji: Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki bo, in od sedmih duhov ki so pred njegovim prestolom, in od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča, prvorojeni izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu: njemu slava in moč na vekov veke. Amen.

Glej, prišel bo na oblakih in videlo ga bo vsako oko in ti, ki so ga prebodli; in jokali bodo nad njim vsi narodi na zemlji. Da, amen. »Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec,« pravi Gospod Bog, ki je, ki je bil in ki bo, vsemogočni. Jaz, Janez, vaš brat in sodeležnik stiske, kraljestva in potrpljivosti v Jezusu, sem bil na otoku, ki se imenuje Patmos, zaradi božje besede in zaradi pričevanja o Jezusu. Na Gospodov dan sem se zamaknil in sem slišal za seboj močan glas kakor glas trombe, ki je velel: »Kar vidiš, zapiši v knjigo in pošlji sedmerim cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pergam, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in v Laodicejo.«

Obrnil sem se, da bi videl, kateri glas je govoril z menoj; in zagledal sem sedem zlatih svečnikov in v sredi svečnikov podobnega Sinu človekovemu, oblečenega v dolgo haljo in opasanega na prsih z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, in njegove oči kakor ognjen plamen in njegove noge podobne v peči razbeljenemu bronu in njegov glas kakor glas mnogih voda; imel je v svoji desnici sedem zvezd in iz njegovih ust je prihajal dvorezen oster meč in njegovo obličje je bilo kakor sonce, ko sije v svoji moči.

In ko sem ga zagledal, sem padel k njegovim nogam kakor mrtev; in položil je svojo desnico name in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi; in bil sem mrtev in, glej, živim na vekov veke in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej: skrivnost sedmerih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmero zlatih svečnikov. Sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkva in sedmero svečnikov je sedem cerkva.«

 

SPEV (Raz 1, 5.6; Kol 1,18)

Kristus nas ljubi in nas je očistil naših grehov s svojo krvjo. * Njemu slava in moč na vekov veke, aleluja.

On je začetek, prvorojenec od mrtvih, da med vsemi zavzame prvo mesto. * Njemu slava in moč na vekov veke, aleluja.

[L]

 

Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec.

Ko sem to videla, sem si pomela oči, prepričana, da se motim. Z roko sem segla v žep, kjer sem imela rožni venec. Hotela sem se pokrižati, a nisem mogla dvigniti roke. Obvisela mi je kakor mrtva. Ko pa se je pokrižala gospa, sem s tresočo roko poskusila tudi jaz in je šlo. Začela sem moliti rožni venec. Tudi gospa je prebirala jagode, ni pa premikala ustnic. Ko sem končala rožni venec, je prikazen izginila.

Vprašala sem nato deklici, če sta kaj opazili. Rekli sta, da ne, in me spraševali, če sem jaz kaj videla. Rekla sem, da sem videla gospo v beli obleki, a da ne vem, kdo bi bila. Prosila sem ju, naj o vsem molčita. Svarili sta me, naj ne hodim več tja, kar jima pa nisem obljubila. V nedeljo sem se spet vrnila na tisti kraj, ker me je srce silno vleklo.

Šele v tretje je gospa spregovorila in me prosila, naj prihajam tja petnajst dni. Obljubila sem ji. Dodala je še, naj rečem duhovnikom, da morajo tam postaviti kapelico. Naročila mi je, naj pijem iz studenca. Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Ona pa je z glavo pomigala, da ne misli te vode, in pokazala s prstom, kje je izvir. Stopila sem tja in našla tam le malo kalne vode. Dotaknila sem se je, zajeti je pa nisem mogla. Začela sem kopati z roko, a se je le počasi nabirala. Trikrat sem to storila in šele četrtič sem mogla piti. Prikazen je tedaj izginila in jaz sem se vrnila domov.

Tja sem hodila petnajst dni in gospa se mi je prikazovala vsak dan, samo en ponedeljek in en petek ne. Vsakikrat mi je naročala, da moram povedati duhovnikom, naj tam sezidajo kapelico, naj se umivam v studencu in molim za spreobrnitev grešnikov. Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje.

V teh petnajstih dneh mi je razodela tri skrivnosti, ki jih nikoli ne smem nikomur razkriti. To sem zvesto držala do danes.