Brevir za 16. februar 2018

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 77,1–39  Gospodova dobrota in nezvestoba njegovega ljudstva

Poslušaj moj nauk, moje ljudstvo, *

pazite, kaj vam bom povedal.

Odprl bom svoja usta in govoril v prilikah, *

razodel bom skrivnosti starodavne dobe. —

 

Kar smo slišali in se naučili, *

ne bomo prikrivali svojim otrokom,

kar so nam naši očetje izročili, *

bomo pripovedovali prihodnjim rodovom,

o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči, *

o čudežih, ki jih je storil. —

 

Svojemu ljudstvu je zapovedal, *

naj izročijo sinovom, kar je naročil očetom,

naj zvedo tudi prihodnji rodovi, *

njihovi potomci naj povedo svojim otrokom,

naj v Boga zaupajo in Gospodovih del ne pozabljajo, *

marveč spolnjujejo njegove zapovedi.

Naj ne postanejo kakor njihovi očetje *

uporno in trmasto ljudstvo,

ljudstvo s hudobnim srcem *

in nezvesti svojemu Bogu. —

 

Celo posebej od Boga poklicani *

so svojega Gospoda izdali v boju.

Niso se držali Božje zaveze, *

niso hoteli živeti po njegovi postavi.

Pozabili so na njegovo dobroto, *

na znamenja, ki jim jih je pokazal.

Pred njih očeti je delal čudeže *

v deželi Nila, v Spodnjem Egiptu. —

 

Razdelil je Rdeče morje in jih čez povedel, *

postavil je vode kakor zidove.

Vodil jih je podnevi z oblakom *

in vso noč z ognjeno svetlobo.

Razklal je skalo v puščavi *

in jim dal vode v obilju.

Izvabil je iz pečine potoke, *

voda je tekla kot reka. —

Še naprej so zoper Boga grešili *

in v pustinji žalili Najvišjega.

Boga so skušali v svojih srcih, *

ko so terjali jed po svoji poželjivosti.

Zoper Boga so govorili: *

»Mar nam more Bog pogrniti mizo v puščavi?

Res, udaril je skalo in vode so pritekle, *

ali pa bo mogel dati kruha in mesa svojemu ljudstvu?«

Ko je to slišal, se je Gospod razsrdil *

in njegova jeza je vzkipela zoper Božje ljudstvo.

Kajti niso verovali v Gospoda, *

v njegovo pomoč niso zaupali. —

 

Kljub temu je zapovedal oblakom na nebu, *

odprl je nebeška vrata.

Padala je mana za hrano, *

kruh iz nebes jim je podelil.

Angelski kruh je jedel človek, *

vsi so se nasitili s hrano, od Boga poslano.

Zbudil je vzhodnik na nebu, *

s svojo močjo je dvignil južni veter.

Priletelo je toliko ptic, kolikor je peska ob morju, *

mesa so dobili v izobilju.

Padale so v njihov tabor, *

okoli njihovih šotorov.

Jedli so in se zelo nasitili, *

izpolnil jim je njih poželenje. —

 

Vendar še niso odnehali v svoji nenasitnosti, *

zato je zoper nje vzkipela Božja jeza.

Meso je bilo še v njihovih ustih, *

ko jim je kuga pomorila veljake in mladino. —

Kljub vsem čudežem Izraelci niso verovali, *

ampak so dalje grešili.

Zato je Bog hitro naredil konec njihovemu življenju, *

kaznoval jih je z naglo smrtjo.

Ko jim je šlo za življenje, so ga iskali *

in se k njemu vračali skesani.

Spomnili so se, da je Bog njihov varuh, *

Bog najvišji, njihov rešitelj.

Toda varali so ga s svojimi usti, *

lagali mu s svojim jezikom.

Niso bili odkritosrčni do njega, *

njegovi zavezi niso ostali zvesti. —

 

Bog pa je usmiljen, odpušča krivdo *

in ne uniči grešnikov.

Nenehno zadržuje svojo jezo *

in vsega svojega srda ne izlije.

Spominja se: iz mesa je človek, *

kakor dih je, ki odhaja in se ne vrača. —

- Spreobrnimo se h Gospodu, svojemu Bogu,

- milostljiv je in usmiljen.

 

V tistih dneh je neki mož iz Levijevega rodu šel in se oženil z Levijevo hčerjo. Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, da je lep, ga je skrivala tri mesece. Ko ga pa ni mogla dalje skrivati, je vzela zanj pletenico iz papirusovega ličja, jo zamazala z asfaltom in s smolo, položila vanjo dečka in jo postavila v ločje kraj Nila. Njegova sestra pa se je ustopila od daleč, da bi videla, kaj se bo z njim zgodilo.

Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Zagledala je pletenico sredi ločja in poslala svojo deklo, da bi jo prinesla. Ko jo je odprla, je zagledala otroka, in glej, jokajoč deček je bil. Zasmilil se ji je in je dejala: »To je kateri izmed hebrejskih otrok!« Nato je rekla njegova sestra faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo otroka dojila?« Faraonova hči je odgovorila: »Pojdi!«

Deklica je šla in poklicala otrokovo mater. Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga hrani in jaz ti bom dala za to plačilo!« Žena je otroka vzela in ga dojila. Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in imenovala Mojzes, rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.«

V tem času, ko je bil Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl njih težka dela. Tedaj je videl, da je Egipčan tepel Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. Ko se je ozrl sem in tja in videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga zakopal v pesek.

Ko je šel drugi dan spet ven, glej, sta se prepirala dva Hebrejca. Rekel je tistemu, ki je delal krivico: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?« Odgovoril je: »Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika med nama? Ali me misliš ubiti, kakor si ubil Egipčana?« Mojzes se je prestrašil in dejal: »Resnično, stvar se je zvedela.«

Faraon je to zvedel in hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v madianski deželi. Usedel se je pri nekem studencu. Madianski duhovnik pa je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih odgnali. Mojzes pa je vstal, se zanje zavzel in napojil njih drobnico. Ko so prišle k očetu Raguelu, je rekel: »Zakaj ste prišle danes tako hitro?« Odgovorile so: »Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; tudi vodo nam je pridno zajemal in napojil drobnico.« Tedaj je hčeram dejal: »Kje je? Zakaj ste vendar moža pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!«

Mojzes pa se je odločil bivati pri tem možu. In Raguel je dal Mojzesu svojo hčer Seforo. Ko je porodila sina, mu je Mojzes dal ime Gersam; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi.«

SPEV (Hebr 11, 24-25.26.27)

Ker je veroval, je Mojzes, ko je dorastel, odklonil, da bi ga imenovali sina faraonove hčere; rajši si je izvolil trpljenje z božjim ljudstvom kakor trenutno korist od greha. * Kajti mislil je na božje povračilo.

Sramoto božjega izbranca je imel za večje bogastvo kakor egiptovske zaklade; ker je veroval, je zapustil Egipt. * Kajti mislil je na božje povračilo.

Sv. Janez Zlatousti (ok. 350-407) iz Antiohije, škof v Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti

 

Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.

Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.

Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.

Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.

Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše in čaka, da ga boš molil in častil.

SPEV (Žal 5, 20; Mt 8, 25)

Zakaj nas hočeš, Gospod, za vedno pozabiti, zakaj nas hočeš zapustiti? * Obrni nas k sebi in se spreobrnemo!

Gospod, reši nas, potapljamo se. * Obrni nas k sebi in se spreobrnemo!

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, prava luč sveta,
preženi vso temo srca,
krepost naj v dušah se blešči,
ko spet začenja se nov dan.

 

Ko daješ milosti nam čas,
spokornega še daj duha,
v dobroti spreobrni vse,
ki čakaš nas usmiljeno.

 

O daj, da spokorimo se
vsaj malo, in odpusti nam,
saj večji si v usmiljenju,
kot grehi vsega so sveta.

 

Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan,
ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi,
ker prenovljeni bomo v njem.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Tob 13,10–15,17–19  Zahvala za osvoboditev ljudstva

 

Hvalite Gospoda, vsi njegovi izvoljeni, *

obhajajte svete dneve in ga slavite.

Jeruzalem, Božje mesto, *

za tvoja dela zahteva Gospod pokoro. —

 

Hvali Boga, večnega Gospoda, s svojimi dobrimi deli, *

da spet postavi svoje svetišče v tebi.

Nazaj bo poklical vse tvoje pregnance, *

da se boš veselil vse večne čase. —

 

Bleščal se boš v sijajni luči, *

klanjale se ti bodo vse pokrajine zemlje.

Narodi bodo od daleč prihajali k tebi, *

prinašali darila in v tebi molili Gospoda.

Tvojo deželo bodo imeli za sveto, *

tvoje veliko ime bodo slavili v tebi.

Veselil se boš svojih potomcev, *

blagoslovljeni se bodo zbirali pri Gospodu. —

 

Blagor vsem, ki te ljubijo, *

ki se tvojega miru veselijo.

Hvali, moja duša, Gospoda, ker bo osvobodil Jeruzalem, *

rešil svoje ljudstvo iz vsake njegove stiske. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Trpel si zaradi naših grehov.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil s svojo smrtjo in vstajenjem, kličimo na pomoč:

Šel si v Jeruzalem, da bi tam trpel in tako prišel v slavo,

– privedi svojo Cerkev v večno veliko noč.

Hotel si biti pribit na križ in preboden z vojakovo sulico,

– ozdravi naše rane.

Tvoj križ nam je postal drevo življenja,

– naj v krstu prerojeni uživamo njegove sadove.

Na križu si odpustil skesanemu razbojniku,

– odpusti tudi nam grešnikom.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

V tej uri Kristus je razpet
na križu klical: Žejen sem.
Naj žejo po pravičnosti
zbudi nam, ki ga molimo.

 

Naj glad po njem začutimo,
ki nas s seboj nasitil bo.
Naj duša grehe zamrzi,
po čednosti zahrepeni.

 

Ljubezen Svetega Duha
naj naša srca prepoji,
telesa strast naj ohladi
in dušo mlačno razžari.

 

Prosímo vdano Kristusa,
Očeta in obeh Duha:
Trojica sveta, močni Bog,
usmili vsega se svetá. Amen.

Ps 118,161–168  (XXI)  Hvala Božji postavi

 

Mogočni me preganjajo brez vzroka, *

moje srce pa spoštuje tvoje besede.

Veselim se tega, kar si povedal, *

kakor lovec obilnega plena. —

 

Sovražim laž in se mi gnusi, *

a tvojo postavo ljubim.

Sedemkrat na dan ti opravljam molitve, *

ker si pravičen v svojih sodbah. —

 

Velik mir uživa vsak, ki ljubi tvojo postavo, *

nič mu ni v spotiko.

Čakam, Gospod, da mi prideš pomagat, *

in tvoje zapovedi spolnjujem. —

 

Skrbno se ravnam po tvojih zakonih *

in jih silno ljubim.

Spolnjujem tvoje zapovedi in nauke, *

ti vidiš vse moje življenje. —

Ps 132 Blagor bratske sloge

 

Glej, kako je dobro in prijetno, *

če bratje živijo skupaj.

Prijetno je kot vonjava dragocenega olja, *

s katerim je Mojzes mazilil Arona.

To je kakor obilna rosa, *

ki pada na sionske višave.

Gospod blagoslavlja le tam, kjer je sloga, *

tam daje življenje na veke. —

Ps 139,1–9,13–14  Bog je moje pribežališče

 

Reši me, Gospod, hudobnega človeka, *

nasilnih ljudi me varuj.

Reši me vseh, ki v srcu snujejo hudobijo *

ter ves dan povzročajo prepire.

Kakor kača brusijo svoje jezike, *

gadji strup skrivajo v svojih ustih. —

 

Brani me pred krivičnim človekom, *

nasilnih ljudi me varuj.

Ko hodim, mi hočejo noge spodnesti, *

prevzetni mi skrivaj nastavljajo zanko.

Vrvi razpenjajo kot mrežo, *

pastí mi postavljajo ob poti. —

 

Ti si moj Bog, govorim Gospodu, *

Gospod, poslušaj mojo prošnjo.

Gospod, moj Bog, moj mogočni rešitelj, *

ti mi ščitiš glavo ob dnevu boja.

Ne daj, da se zgodi, kar si želi hudobni, *

nikar ne izpolni njegovih naklepov. —

 

Vem, Gospod, da boš pravičen siromaku *

in ubogemu priboril pravico.

Samo pravični bodo tebe slavili, *

samo pošteni prebivali pred tvojim obličjem. —

Sklepna prošnja
Molimo. Neskončno sveti Bog, opravili smo prva spokorna dela. Prosimo te, še naprej nam pomagaj, da jih bomo nadaljevali z iskrenim srcem in nas bodo globoko prenovila.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ti, Jezus, si posvetil post,
ko si v puščavi postil se,
naročaš zdaj ga tudi nam
za zdravje našega duha.

 

Naklôni Cerkvi milosti,
vse naše óbčestvo podpri,
naj grehe svoje vsak spozna,
iskreno se jih pokesa.

 

Pregrehe, ki teže nam vest,
odpusti milostno, Gospod,
in za naprej pomagaj nam,
da v grehe več ne pademo.

 

Spokorna dela postnih dni
naj zbrišejo nam vse dolgé,
očiščeni veliko noč
naj radostno obhajamo.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 144 Hvalnica Božjemu veličastvu

Moj Bog in moj kralj, hočem te poveličevati, *

slaviti tvoje ime na vekov veke.

Vsak dan ti hočem prepevati hvalo, *

slaviti tvoje ime na vekov veke. —

 

Velik si, Gospod, in nad vse hvale vreden, *

tvoja veličina se ne da izmeriti.

Rod za rodom hvali tvoja dela *

in oznanja tvojo vsemogočnost. —

 

Govorijo o sijajni slavi tvojega veličastva *

in razglašajo tvoja čudovita dela.

Poročajo o tvojih mogočnih delih, *

pripovedujejo o tvojem dostojanstvu.

Na vso moč razglašajo tvoje velike dobrote *

in se radujejo tvoje pravičnosti. —

 

Blag si, Gospod, in usmiljen, *

potrpežljiv in velik v ljubezni.

Dober si vsemu svojemu stvarstvu, *

do vseh stvari usmiljen. —

 

Naj te slavijo, Gospod, vsa tvoja dela, *

tvoji zvesti naj te hvalijo.

Naj pripovedujejo o slavi tvojega kraljestva, *

naj govorijo o tvoji vsemogočnosti.

Naj oznanjajo tvojo moč vsemu človeštvu *

in slavo tvojega sijajnega kraljestva.

Tvoje kraljestvo je za večne čase, *

tvoje gospostvo je za vse rodove. —

Gospod, ti si zvest svojim obljubam *

in dober v vseh svojih delih.

Gospod, zadržuješ vse, ki padajo, *

dvigaš vse, ki so potrti.

Vsi zaupno oči upirajo vate *

in ti jim ob pravem času daješ hrano.

Svojo dobrotno roko odpiraš *

in vse, kar živi, nasičuješ. —

 

Gospod je pravičen na vseh svojih potih *

in svet v vseh svojih delih.

Blizu je vsem, ki ga iščejo, *

vsem, ki ga kličejo iskreno.

Izpolni prošnje tistih, ki ga častijo, *

prisluhne njih vpitju in jim pomaga.

Gospod bedi nad vsemi, ki ga ljubijo, *

poniža pa tiste, ki se mu upirajo. —

 

Moja usta naj pojejo hvalo Gospodu, *

človeštvo naj ga slavi vse čase. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Priznam ti svojo krivdo, Gospod.
— Priznam ti svojo krivdo, Gospod.

Odvzemi mi breme mojega greha.
— Priznam ti svojo krivdo, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Priznam ti svojo krivdo, Gospod.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Častimo Odrešenika človeškega rodu, ki je s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje. Vdano ga prosimo:

Naš Odrešenik, naj se s spokornostjo čim bolj pridružimo tvojemu trpljenju,

– da bomo s teboj dosegli slavo vstajenja.

Tvoja Mati, tolažnica trpečih, naj nas varuje

– in v bridkosti naj nas krepča tvoja tolažba.

Združi naše vsakdanje trpljenje s svojim trpljenjem,

– da se bo v nas razodevalo tvoje odrešenje.

Ponižal si se in bil pokoren do smrti, smrti na križu,

– daj nam duha pokorščine in potrpežljivosti.

Naše rajne upodobi v slavi po svojem poveličanem telesu

– in naj se jim nekoč tudi mi pridružimo.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.