Brevir za 15. oktober 2021

Za eno devico
Prijeten spev naj se glasi,
z njim Božje ljudstvo naj časti
devico, ki jo na ta dan
sprejelo sveto je nebo.

 

Slavila v svetu Kristusa
je vselej vdanega srca,
zdaj tisočeren je odmev
med svetimi rodil njen spev.

 

S krepostjo svete čistosti
slabost telesa zmagala,
prezirala varljivi svet,
zvestó za Kristusom je šla.

 

Kot njo, o Kristus, vodi nas,
odganjaj vse sovražnike,
izbriši grehov madeže,
v kreposti vse utrdi nas.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 54,2–15.17–24  Tožba zoper nezvestega prijatelja

O Bog, poslušaj mojo molitev, *

ne umikaj se moji prošnji.

Ozri se name in me usliši, *

ne najdem utehe svoji bolečini.

Ko sovražnik vpije in grešnik preklinja, *

se bojim in trepečem.

Nesreče se kar zgrinjajo name, *

z vso silo me dušijo.

Moje srce je zbegano, *

mučijo me smrtne bolečine.

Strah in trepet prihajata nadme *

in groza me prevzema. —

 

O, ko bi imel peruti, *

kot golob bi odletel in se umiril.

Nekam daleč bi pobegnil, *

ostal bi v samoti.

Hitro bi si poiskal zavetje *

pred viharjem in nevihto. —

Gospod, razkrôpi sovražnike in zmešaj jim jezike, *

prepir in nasilje so zasejali med nami.

Noč in dan na nas prežijo, *

širijo zvijačo in prevaro.

Zločini se dogajajo po naših cestah, *

krivice in nasilja je polna dežela. —

 

Če bi me sramotil neprijatelj, *

bi pač prenašal.

Če bi mi nasprotoval sovražnik, *

bi se mu izognil.

Toda to si naredil ti, moj prijatelj, *

moj tovariš in zaupnik.

Kako prijetna je bila najina družba, *

skupaj sva hodila k Božji službi. —

– Sin moj, poslušaj mojo modrost,
– prisluhni mojim nasvetom.

 

Gospodova beseda Izraelu po Malahiju. Ljubim vas, govori Gospod, in vi pravite: »V čem si nam izkazal ljubezen?« Ali ni bil Ezav brat Jakobov? govori Gospod, in vendar sem ljubil Jakoba, Ezava pa sem sovražil. Njegove gore sem spremenil v puščavo in njegovo dediščino sem dal živalim v pustinji. Če ti, Edom, praviš: »Mi smo bili sicer porušeni, toda zopet bomo pozidali, kar je porušeno,« govori na to Gospod nad vojskami: Naj le zidajo, jaz bom že porušil, in imenovali jih bodo »malopridna dežela« in »ljudstvo, ki se Bog nanj vedno srdi.« Na lastne oči boste videli in sami rekli: »Gospod je velik tudi onstran Izraelove meje.«

Sin spoštuje očeta in služabnik se boji svojega Gospoda. Ako sem torej oče, kje je moja čast, in ako sem Gospod, kje je strah, ki mi gre? govori Gospod nad vojskami vam, duhovnikom, ki zaničujete moje ime. Vi pravite: »S čim zaničujemo tvoje ime?« Ker darujete na mojem oltarju nečist kruh. Pravite: »S čim smo ga omadeževali?« Ker pravite: »Gospodova miza ni vredna pozornosti.« Ko pripeljete za daritev, kar je slepo, ni nič hudega, in ko pripeljete hromo in bolno, ni nič hudega? Pripelji pa to svojemu deželnemu oblastniku! Misliš, da mu bo všeč? Da se ozre nate? govori Gospod nad vojskami.

Zdaj torej, prosite vendar Boga, da se nas usmili! Po vaši roki se je to zgodilo. Ali vam bo še naklonjen? govori Gospod nad vojskami. O da bi bil kdo med vami, ki bi zaprl vrata, da ne bi več zaman zažigali ognja na mojem oltarju! Nimam veselja z vami, govori Gospod nad vojskami; ne maram daritev iz vaših rok. Ker od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. Zakaj veliko je moje ime med narodi, govori Gospod nad vojskami.

Vi pa ga onečaščate, ko pravite: »Gospodova miza sme biti nečista« in »jestvine na njej niso tako važne!« Tudi pravite: »Glej, kako mučno!«

Zato vršite opravilo s prezirom, govori Gospod nad vojskami. Sem prinašate za daritev, kar je ugrabljeno in kruljavo in bolno! Kako naj to sprejmem z veseljem iz vaših rok? govori Gospod. Preklet malopridnež, ki ima v svoji čredi neoporečno žival, jo zaobljubi, potem pa Gospodu daruje kaj poškodovanega! Zakaj jaz sem velik kralj, govori Gospod nad vojskami, in moje ime je strahu vredno med narodi!

Še drugo stvar delate. Gospodov oltar pokrivate s solzami, jokom in vzdihi, ker se nič več ne ozre na daritev in je ne sprejme z veseljem iz vaših rok. In pravite: »Zakaj pač?«

Ker je Gospod priča za tebe in ženo tvoje mladosti, ki si ji prelomil zvestobo, dasiravno je bila tvoja družica in tvoja zakonita žena. Ali je ni naredil enega bitja, ki je telo in v njem duh? In kaj išče to eno bitje? Potomstvo od Boga! Varujte se tedaj zaradi svojega življenja in ne ravnajte nezvesto do žene svoje mladosti! Zakaj sovražim ločitev zakona, govori Gospod, Izraelov Bog, in njega, ki pokriva s krivico svojo obleko, govori Gospod nad vojskami. Imejte torej razsodnost duha in se nikar ne izneverjajte!

SPEV (Mal 2, 5.6; Ps 109, 4)

Z duhovnikom sem sklenil zavezo življenja in blagostanja, dal sem mu strah, da se me boji. * Nauk resnice je bil v njegovih ustih, krivice ni bilo na njegovih ustnicah.

Svoje prisege ne spreminjam: kakor Melkizedek si ti duhovnik na veke. *  Nauk resnice je bil v njegovih ustih, krivice ni bilo na njegovih ustnicah.

Sv. Terezija Velika (1515-1582) iz Avile v Španiji, obnoviteljica karmeličanskega reda, učiteljica duhovnega življenja

 

Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje.

V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem.

Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.

 

SPEV (Ps 72, 27.28; 1 Kor 6,17)

Kdor se oddaljuje od tebe, Gospod, je na poti v pogubljenje. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.

Kdor se druži z Gospodom, je en Duh. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.