Povabilo
Bogoslužno branje
Hvalnice
Dnevna molitvena ura
Večernice
Sklepna molitvena ura
Povabilo
Začetek
Gospod, odpri moje ustnice,
- da bom oznanjal tvojo hvalo.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
Pridite, prepevajmo Gospodu, *
vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.
Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *
z veselimi spevi ga hvalimo.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
veliki vladar nad vsemi vladarji.
V njegovi roki so globine zemlje, *
višine gorá so njegove.
Njegovo je morje, on ga je naredil, *
njegova je zemlja, on jo je ustvaril.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.
On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *
on nas živi in vodi kot svoje ovce.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.
Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *
čeprav so videli moja dela.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.
Potem sem v svoji nevolji prisegel: *
Ne bodo videli obljubljene dežele.«
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Odpev med letom Gospoda, vélikega vladarja, pridite, molimo.
Bogoslužno branje
Psalmi so od torka I. tedna
Lastno
1. berilo, spev po 1. berilu, 2. berilo, spev po 2. berilu
Začetek molitvene ure
O Bog, ozri se name in me poslušaj.
Gospod, pridi in mi pomagaj.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Aleluja.
[D]
Pesem
1. Med letom ponoči ali zgodaj zjutraj
Z Očetom, Kristus, si nam luč
in vsak nam razsvetljuješ dan,
iz temne vstali smo noči,
pomagaj pri molitvi nam.
Srce prebudi nam iz sna,
dremotnosti naj se ne vda,
obvaruj nas lenobe zla
in hudega sovražnika.
dremotnosti naj se ne vda,
obvaruj nas lenobe zla
in hudega sovražnika.
Odpusti, Kristus, nam dolgé,
saj v tebe trdno vérujemo,
naj po molitvi prejmemo
vse, kar te vdano prosimo.
saj v tebe trdno vérujemo,
naj po molitvi prejmemo
vse, kar te vdano prosimo.
Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.
2. Med letom podnevi
Trojica sveta, blažena,
ki vse na svetu prav ravnaš,
za delo nam določaš dan
in za počitek temno noč.
ki vse na svetu prav ravnaš,
za delo nam določaš dan
in za počitek temno noč.
Molitev naša te časti
v nemiru dne, v temi noči.
Naj dajemo trenutek vsak
vso tebi, Bog, dostojno čast.
v nemiru dne, v temi noči.
Naj dajemo trenutek vsak
vso tebi, Bog, dostojno čast.
Služabniki, otroci smo
in tebe, Oče, molimo.
Pridruži našo hvalnico
glasovom svojih angelov.
in tebe, Oče, molimo.
Pridruži našo hvalnico
glasovom svojih angelov.
Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.
1 Odpev Gospod varuje pravico siromaku.
Ps 9 B Prošnja za pomoč zoper skrite sovražnike
Blagor ubogim, zakaj vaše je nebeško kraljestvo (Lk 6,20).
I
Gospod, zakaj stojiš od daleč *
in se skrivaš ob časih stiske?
Hudobnež se prevzetno napihuje; *
zalezuje reveža z zvijačami, ki si jih izmišlja.
Grešnik se bahavo razkazuje s svojim poželenjem, *
grabežljivec sam sebe hvali.
V napuhu grešnik zaničuje Gospoda *
in ga izziva v svoji predrznosti.
»Saj ni Boga, kdo naj me kaznuje?« *
Takšno je vse njegovo mišljenje.
Njegova pota so kar naprej srečna, *
za Božjo sodbo se nič ne meni.
Norčuje se iz vseh, ki mu ugovarjajo, *
in sam pri sebi modruje:
»Nihče me ne bo premaknil, *
še v svojih potomcih ne bom nesrečen.« —
Njegova usta so polna kletve, goljufije in zvijače, *
njegov jezik je zloben in hudoben.
Za hišo preži v zasedi, *
da bi nedolžnega ubil na skrivnem.
Svoje oči obrača na slabotnega, *
zalezuje ga kot lev iz skrivališča.
Iz zasede napade ubogega siromaka, *
ga zgrabi in potegne v svojo mrežo.
Plane in se vrže na reveže, *
ki padejo v njegove roke.
V svojem srcu meni: »Bog se nič ne briga, *
obrnil se je proč, ničesar ne vidi.« —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
1 Odpev Gospod varuje pravico siromaku.
2 Odpev Gospod vidi človeško bedo in žalost.
II
Vstani, Gospod Bog, vzdigni svojo roko, *
nikar ne pozabljaj nesrečnih.
Zakaj se hudodelec Bogu posmehuje? *
Zakaj govori: »Kaj Boga to briga!«
Ti vendar vidiš vso človeško bedo in žalost, *
vse rad sprejemaš v svoje naročje.
Tebi se izroča ubožec, *
ti si pomočnik siroti.
Zlomi moč brezvestnih in hudobnih, *
uniči hudobijo, da brez sledu izgine. —
Gospod kraljuje na vekov veke, *
nima nasprotnikov v svoji deželi.
Gospod, izpolnil si hrepenenje ubogih, *
okrepil njih srce in jim milostno prisluhnil.
Varuj pravico stiskanim in sirotam, *
naj jih nihče več ne strahuje. —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
2 Odpev Gospod vidi človeško bedo in žalost.
3 Odpev Gospodove besede so iskrene kakor čisto srebro.
Ps 11 Prošnja zoper nadute jezike
Zaradi nas, grešnikov, je Oče poslal svojega Sina (sv. Avguštin).
Reši me, Gospod, saj ni več poštenih, *
med ljudmi je vedno manj zvestobe.
Vsak govori lažnivo s svojim bližnjim, *
s hinavskimi usti in zvijačnim srcem. —
Gospod naj iztrebi vse lažnivce *
in vse bahaške jezike.
Pravijo: »Mi znamo govoriti, pomaga nam zgovornost. *
Kdo nam more ukazovati?« —
Gospod pa pravi: »Zaradi stiske ponižnih in vzdihov ubogih *
bom vstal in rešil vse teptane.«
Gospodove besede so resnične in iskrene, *
kakor srebro, očiščeno zemlje, prečiščeno sedemkrat. —
Naj se hudobni še tako šopirijo, *
naj se dvigajo vsi najslabši med ljudstvom,
ti, Gospod, nas boš rešil; *
ti nas boš varoval tega rodú na veke. —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
3 Odpev Gospodove besede so iskrene kakor čisto srebro.
– Gospod varuje ponižne, ko jih obsojajo,
– in krotkim kaže svoja pota.
– in krotkim kaže svoja pota.
[L]
PRVO BERILO
Iz Sirahove knjige (11,12-28)
Zaupaj le Bogu
Marsikdo je slab in pomoči potreben, brez moči in silno ubog, a ga Gospodove oči dobrotljivo gledajo in Gospod ga vzdigne iz njegove nizkote in dvigne njegovo glavo, tako da se mu mnogi čudijo.
Dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo je od Gospoda. Blagoslov Gospodov ostane bogaboječim in njegova naklonjenost daje srečo za vedno. Marsikdo obogati, ker hrani in skopari; in to je delež njegovega plačila, da more reči: »Našel sem pokoj in zdaj bom užival od svojih dobrin;« a ne ve, koliko časa bo trajalo, zapusti jih drugim, on pa umre.
Moj sin, ostani zvest svojemu poklicu in ukvarjaj se z njim ter se postaraj pri svojem delu!
Ne čudi se delom grešnikov, zaupaj v Gospoda in vztrajaj pri svojem trudu! Zakaj v Gospodovih očeh je lahko naglo in nepričakovano obogatiti ubožca. Gospodov blagoslov je plačilo pravičnega, on stori, da v hitrem času priklije njegov blagoslov. Ne govori: »Kaj še potrebujem? In kaj še me odslej čaka dobrega?« Tudi ne govori: »Imam zadosti; kaj se mi more odslej hudega prigoditi?«
Ob dnevu sreče se pozablja nesreča in ob dnevu nesreče se ne misli več na srečo. Zakaj Gospodu je lahko ob dnevu smrti povrniti človeku po njegovih delih. Hud čas stori, da se pozabi veselje in človekov konec odkrije njegova dela. Nikogar ne imenuj srečnega pred smrtjo, zakaj v svojih otrocih se spozna človek!
SPEV (Sir 11, 19.20; Lk 12, 17.18)
Bogatin si misli: Zdaj bom lahko miren, zdaj bom užival od svojih dobrin. * A ne ve, koliko časa bo to trajalo; vse bo moral zapustiti drugim, on pa bo umrl.
Bogatin premišljuje: Svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke. * A ne ve, koliko časa bo to trajalo; vse bo moral zapustiti drugim, on pa bo umrl.
DRUGO BERILO
Sv. Bazilij Veliki (330-379), škof v Cezareji v Mali Aziji, eden velikih vzhodnih cerkvenih očetov, oče vzhodnega meništva
Iz Daljšega redovnega pravila sv. Bazilija Velikega, škofa (Odg. 2, 1)
Moč ljubezni je v nas samih
Ljubezen do Boga ni nekaj, kar je človeku dano od zunaj. Nobeden od nas se ni naučil uživati luč in težiti po življenju, niti ljubiti starše ali vzgojitelje. Tako in še mnogo bolj velja to za ljubezen do Boga, ki ne pride v človeka od zunaj. Že v človeško naravo samo je kot neko seme položeno to, da se nagibamo k ljubezni: da moremo ljubiti in ljubezen potrebujemo.
To seme sprejme v obdelavo šola božjih zapovedi, da se ga zavemo, da mu pomaga, ga skrbno goji in vneto poživlja ter z božjo milostjo vodi do polne dozorelosti. Odločili ste se za to pot in sprejemamo vas. Trudili se bomo, da bomo s pomočjo Boga in vaših molitev v vas razžarili iskro božjega hrepenenja, skrito z delovanjem Svetega Duha.
Najprej naj omenimo pomembno resnico: Za zapovedi, ki jih je Bog dal, smo vnaprej prejeli zmožnost, da jih izpolnimo. Tako se ne moremo izgovarjati, češ da Bog od nas zahteva nekaj nenavadnega, pa tudi ne napihovati, kot da smo storili več, kot nam je bilo dano. Če torej s prejetimi sposobnostmi pravilno in primerno delujemo, tedaj živimo krepostno. Če pa teh sposobnosti prav ne rabimo, lezemo v pokvarjenost.
Pokvarjenost je v tem, da zmožnosti, ki jih je Bog dal za delanje dobrega, uporabljamo slabo in drugače, kot Bog hoče. Nasprotno pa je krepostnost, ki jo Bog pričakuje od nas, v tem, da zmožnosti prav uporabljamo z mirno vestjo in v skladu z božjo voljo.
To pravilo velja tudi glede ljubezni. Ko nam je bila dana zapoved ljubiti Boga, nam je bila že v prvem hipu našega oblikovanja položena v nas moč in zmožnost ljubiti. Tega ni treba dokazovati s kakšnimi zunanjimi dokazi, človek se lahko o tem prepriča sam in v sebi. Po naravi namreč hrepenimo po lepih in dobrih rečeh, četudi se zdi temu dobro to, onemu nekaj drugega. Podobno čutimo v sebi, čeprav nezavestno, naklonjenost do tistih, ki so nam blizu po sorodstvu ali sosedstvu, in sami od sebe pokažemo, da imamo radi tiste, ki nam delajo dobro.
Kaj je torej čudovitejše od božje lepote? Katera misel je prijetnejša od misli na veličastnost Boga? Ali je še kakšno hrepenenje tako silno in močno kot od Boga dano koprnenje duše, očiščene od sleherne hudobije, ki ga tako iskreno izražajo besede: Bolna sem od ljubezni. Neizrekljivi in nedopovedljivi so blišči božje lepote.
SPEV (Ps 17, 2-3)
Ljubim te, Gospod, moja moč in moja opora. * Gospod, moje zavetje in moj rešitelj.
Moj Bog, moje pribežališče, kamor se zatekam. * Gospod, moje zavetje in moj rešitelj.
[D]
Sklepna prošnjaMolimo. Vsemogočni večni Bog, nad Jezusom se je ob krstu v Jordanu prikazal Sveti Duh in ti si ga slovesno razglasil za svojega ljubljenega Sina. Daj, da bomo tvoji posinovljeni otroci, ki smo bili po krstu prerojeni, neomajno vztrajali v tvoji milosti.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Slavimo Gospoda.
– Bogu hvala.