Brevir za 13. september 2021

SV. JANEZ ZLATOUSTI, ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ
Obvezni god
Sv. Janez Zlatousti (ok. 350–407) je zaslužil svoj priimek z odličnim pridiganjem. Zaradi neustrašne obrambe katoliških resnic je bil ta carigrajski patriarh preganjan od cesarjev in je v pregnanstvu tudi umrl (14. sept. leta 407).
Skupne molitve v čast svetim pastirjem ali cerkvenim učiteljem.

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

Za škofa:
Kot škofa ga je milost okrepila
in moč duha ga vedno je vodila,
da bi učil in pasel Božje ljudstvo
v tej vzvišeni službi.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 72   Zakaj pravični trpi

 

Kako dober je Bog pravičnim, *

njim, ki so čisti v srcu.

Jaz bi se skoraj spotaknil, *

malo je manjkalo, da nisem padel.

Ko sem videl srečo grešnikov, *

sem hudobnežem zavidal. —

 

Dobro jim gre, nič jim ne manjka, *

zdravi so, ne muči jih bolezen.

Človeške skrbi jih ne tarejo, *

ni jim treba trpeti kakor drugim. —

 

Z domišljavostjo se ponašajo kakor z ogrlico, *

brezobzirnost jim je kakor vsakdanja obleka.

Zaliti obrazi izžarevajo krivico, *

iz srca jim vrejo neumnosti.

Rogajo se in počenjajo hudobijo, *

zviška grozijo z nasiljem. —

 

S svojim govorjenjem se zaletavajo v nebesa, *

s svojim jezikanjem blatijo ljudi po vsej zemlji.

Zato ljudje drvijo za njimi *

in se zaslepljeni sprašujejo:

»Kje je vendar Bog, da nič ne vidi, *

zakaj se Najvišji za to ne zmeni?«

Da, takšni so ošabni grešniki, *

dobro se jim godi in so vedno srečni. —

Premišljam, ali sem svoje srce zaman ohranil čisto *

in svoje roke neomadeževane.

Saj ves čas trpim nadloge, *

vsak dan imam svojo pokoro. —

 

Vendar če bi rekel: »Še jaz bom tako govoril,« *

bi se izneveril veri naših očetov.

Skušal sem to skrivnost doumeti, *

a je bilo pretežko zame.

Ko pa sem stopil v tvoje svetišče, *

sem spoznal končno usodo hudobnih.

Hodijo sicer po gladki poti, *

toda ta vodi v pogubo. —

 

Kako hitro lahko padejo, *

izginejo in se pogubijo!

Kot se razblinijo sanje, ko se zbudimo, *

tako ti, Gospod, razpršiš njihove načrte. —

Ko sem se vznemirjal zaradi grešnikov, *

sem bil zares nespameten.

Ko sem si gnal k srcu njihovo srečo, *

sem bil kot žival, ki ničesar ne razume.

Zdaj pa želim vedno le s teboj ostati, *

ti me dobrotno držiš za roko.

Vodil me boš po svoji previdnosti *

in me končno sprejel v svojo slavo. —

 

Koga potrebujem v nebesih razen tebe? *

Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji.

Telo in duša mi koprnita po tebi, *

ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke.

Kdor se oddaljuje od tebe, je na poti v pogubo, *

kdor ne ostane v tebi, izgubi življenje.

Jaz pa sem srečen, če sem v tvoji bližini; *

zato se ti z veseljem izročam v varstvo.

Javno in povsod bom oznanjal *

tvoja čudovita dela. —

– Kako prijetne so tvoje besede, Gospod,
– bolj kot med prijajo mojim ustom.

 

Tiste dni mi je Gospod govoril: »Ti, sin človekov, poslušaj, kar ti govorim! Ne bodi uporen kakor ta uporna hiša! Odpri svoja usta in jej, kar ti dam!« Pogledal sem, in glej, roka se je stegnila k meni, in v njej je bil knjižni zvitek. Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in zadnji strani. Na njem je bilo zapisano: »Žalovanje, vzdihovanje in gorje.«

Rekel mi je: »Sin človekov, jej, kar tu najdeš; jej ta zvitek, potem pojdi in govori Izraelovi hiši!« Odprl sem svoja usta in dal mi je jesti ta zvitek. Rekel mi je: »Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem!« Použil sem ga in bil je v mojih ustih sladek kot med.

Nato mi je rekel: »Sin človekov, napoti se in pojdi k Izraelovi hiši in jim govori z mojimi besedami! Saj nisi poslan k ljudstvu nerazumljivega govora in neokretnega jezika, ampak k Izraelovi hiši; tudi ne k mnogim ljudstvom nerazumljivega govora in neokretnega jezika, katerih besed ne moreš razumeti. Če bi te namreč k njim poslal, bi te poslušali. Toda Izraelova hiša te noče poslušati; saj tudi mene nočejo poslušati. Kajti vsa Izraelova hiša je trdega čela in zakrknjenega srca. Glej, naredim tvoje obličje tako trdo, kakor je njih obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo; kakor diamant, trše od kremena naredim tvoje čelo. Ne boj se jih in pred njih obličjem se ne tresi, čeprav so uporna hiša.«

Dalje mi je rekel: »Sin človekov, vse moje besede, ki ti jih govorim, si vtisni v srce, poslušaj jih s svojimi ušesi; potem se napoti in pojdi k pregnancem, k sinovom svojega ljudstva, govori jim ter jim reci: ,Tako govori vsemogočni Gospod,' najsi poslušajo ali ne poslušajo.«

Ko je preteklo sedem dni, mi je prišla Gospodova beseda takole: »Sin človekov, postavil sem te za čuvaja Izraelovi hiši. Ko slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu! Če porečem hudobnežu: ,Gotovo umreš,' in ga ne svariš in ne govoriš, da bi posvaril hudobneža pred njega hudobnim potom in ga ohranil pri življenju, umre hudobni zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš hudobneža, pa se ne spreobrne od svoje hudobije in svojega zlobnega pota, umre v svoji krivdi, ti pa si rešil svoje življenje.

Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in dela krivico, mu nastavim spotiko, da umre. Če ga nisi svaril, umre zaradi svojega greha, in njegova pravična dela, ki jih je storil, ne bodo v spominu. A iz tvojih rok bom terjal njegovo kri. Če pa si pravičnega posvaril, naj ne greši, in on res ne greši več, ostane pri življenju; kajti dal se je posvariti, in ti si rešil svoje življenje.«

SPEV (Ezk 3,17; 2,6.8; 3,8)

Postavil sem te za čuvaja Izraelovi hiši. Ko slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu. * Nič se jih ne boj in ne bodi uporen!

Glej, naredim tvoje obličje tako trdo, kakor je njih obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo. * Nič se jih ne boj in ne bodi uporen!

Sv. Janez Zlatousti (ok. 350-407) iz Antiohije, škof v Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti

 

Veliko neviht in viharjev nam grozi, a se ne bojimo, da bi nas zrušili, ker smo postavljeni na skalo. Naj besni morje, skale ne bo premaknilo. Naj se dvigajo valovi, ne bodo potopili Jezusovega čolna. Česa naj se torej bojimo? Smrti? Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Mogoče izgnanstva? Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. Zaplembe premoženja? Nič nismo prinesli na svet, tudi odnesti ne moremo nič. Zaničujem grožnje tega sveta in njegovim dobrinam se posmehujem. Ne bojim se uboštva, ne hrepenim po bogastvu, ni me strah smrti, ne želim si življenja, razen da bi vam koristil. Zaradi tega omenjam sedanja dogajanja in vas prosim, ne izgubite zaupanja.

Ne čuješ Gospoda, ki pravi: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi? Mar ne bo torej navzoč tam, kjer je tako številno ljudstvo, ki ga združuje vez ljubezni? Mar se zanašam na svoje moči? Ne, ker imam njegovo jamstvo, imam njegovo besedo. Ta mi je v oporo, ta mi je v varnost, ta je moj mirni pristan. Čeprav bi se ves svet zamajal, imam božje pismo, berem njegovo besedo. Ta je moja varnost in obramba. On pravi: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.

Kristus je z menoj, koga bi se bal? Čeprav bi mi grozilo valovje vseh morij ali bes knezov tega sveta, vse to je zame le pajčevina. Če bi me vaša ljubezen ne zadrževala, bi se niti trenutek ne obotavljal oditi drugam še danes. Vedno ponavljam: Gospod, zgodi se tvoja volja. Storil bom, kar boš hotel ti, ne kar hoče ta ali oni. Tvoja volja je moj obrambni stolp, nepremakljiva skala, palica, na katero se lahko oprem. Če Bog tako hoče, dobro! Če hoče, da ostanem, hvala. Kjerkoli me bo hotel imeti, mu bom hvaležen.

Kjer sem jaz, tam ste tudi vi. Eno telo smo in ne loči se glava od telesa, ne telo od glave. Čeprav smo daleč narazen, smo združeni v ljubezni, še smrt nas ne more ločiti. Telo bo umrlo, duša pa bo živela in ne bo pozabila na svoje ljudstvo. Vi ste moji rojaki, starši, bratje, otroci, moji udje ste, moje telo, moja luč, bolj ljubljeni od svetlobe dneva. Mar mi more prinesti sončni žarek večjo radost kot vaša ljubezen? Žarek mi je koristen v sedanjem življenju, toda vaša ljubezen mi plete krono za prihodnje življenje.

SPEV (2 Tim 2, 9-10; Ps 26,1)

Za evangelij trpim do vezi kakor hudodelec, ali božja beseda ni vklenjena. * Vse prenašam zaradi izvoljenih.

Gospod je moja luč in moja rešitev, zato se ne bojim nikogar. * Vse prenašam zaradi izvoljenih.

Sklepna prošnja
Molimo. O Bog, moč vseh, ki zaupajo v tebe. Sveti škof Janez Zlatousti se je po tvoji dobroti proslavil s čudovitim darom govora in z zvestobo v vseh preskušnjah. Njegov nauk in zgled naj nas utrjujeta v nezlomljivi zvestobi evangeliju.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Zlate zares so vse tvoje besede
vrele iz modrosti in srca globine,
vselej so v živo zadele rojake,
zdravile rane.

 

Vzor si edinstven kreposti možate,
vate ozirali so se premnogi,
Pavla posnemal si v svojem življenju,
zvesti služabnik.

 

Strašil se nisi cesarja ukazov,
srd te njegov je v tujino preganjal,
bil si mučenec, čeprav ne po krvi,
priča Gospoda.

 

Prošnje nam tvoje naj bodo v podporo,
k Bogu domov ko bedni hitimo,
kjer bomo peli pesem ljubezni
večno ob tebi. Amen.

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

Iz 42,10–16  Pesem Bogu, zmagovalcu in rešitelju

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegovo hvalo do kraja zemlje.

Naj ga slavi morje in kar se v njem giblje, *

otoki in njih prebivalci.

Glasno naj vzklika puščava in njena naselja *

in vsi, ki tam prebivajo.

Prebivalci gorá, hvalite Gospoda, *

z vrha planin mu vriskajte.

Povsod naj doni slava Gospodu, *

hvalijo naj ga tudi daljne dežele. —

 

Gospod nastopa v vsej svoji moči, *

prevzema ga volja do zmage.

Kot junak se pokaže pred svojimi sovražniki, *

z močnim glasom zakliče: —

 

»Dolgo sem molčal in potrpežljivo čakal, *

zdaj pa vpijem kakor v porodnih bolečinah.

Uničim in opustošim hribe in doline, *

posušim vse zelenje.

Rečne struge spremenim v otoke *

in močvirje v suho zemljo.

Slepe povedem po poti, ki je ne poznajo, *

po neznanih stezah jih popeljem.

Temo pred njimi spremenim v svetlobo, *

hrapavo pot izgladim v ravnino.« —

Ps 134,1–12  Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

 

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
O Bog, moč vseh, ki zaupajo v tebe. Sveti škof Janez Zlatousti se je po tvoji dobroti proslavil s čudovitim darom govora in z zvestobo v vseh preskušnjah. Njegov nauk in zgled naj nas utrjujeta v nezlomljivi zvestobi evangeliju.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118, 129–136   (XVII)  Hvala Božji postavi

 

Tvoja postava, Gospod, je čudovita, *

z veseljem jo hočem spolnjevati.

Spoznanje tvoje volje nas razveseljuje, *

poučuje neizkušene. —

 

Željno čakam in poslušam, *

kar koprnim po tvoji besedi.

Obrni se k meni in se me usmili, *

kakor delaš s tistimi, ki te ljubijo. —

 

S svojo besedo vodi moje korake, *

naj me ne prevzame nobena hudobija.

Nasilja ljudi me reši, *

da se bom držal tvoje zapovedi. —

 

Bodi milostljiv svojemu služabniku, *

úči me svojih zakonov.

Solze mi vrejo iz oči od bridkosti, *

ker se ljudje ne držijo tvoje postave. —

Ps 81   Obsodba krivičnih sodnikov

 

Bog spregovori v zboru prvakov, *

sredi sodnikov izreče sodbo: —

 

»Doklej boste sodili krivično *

in podpirali pravdo hudobnih?

Branite slabotne in sirote, *

prisojajte pravico preprostim in ubogim.

Osvobajajte stiskane *

in iz rok izkoriščevalcev rešujte reveže. —

 

Sodniki so nevedni in v temi hodijo, *

majejo se vsi temelji zemlje.

Jaz sem mislil, da ste kakor bogovi, *

da imate veljavo Najvišjega.

Toda umrli boste kakor vsak človek, *

padli kot katerikoli izmed voditeljev.

O Bog, vzdigni se in sodi zemljo; *

tvoja so vsa ljudstva. —

Ps 119 Hrepenenje po miru

V svoji stiski kličem Gospoda, *

gotovo me bo uslišal. —

 

Gospod, reši me lažnivih ustnic *

in obvaruj zvijačnega jezika.

Kdo more ukrotiti krivični jezik, *

ostre puščice lokostrelca in žareče oglje? —

 

Gorje mi, ker živim v teh divjih krajih *

in bivam v teh brlogih.

Predolgo sem že med tem ljudstvom, *

med ljudmi, ki mir sovražijo.

Zagovarjam mir in spravo, *

oni pa netijo prepire. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
Zbori nebeški te srečni častijo,
Janez ti sveti, z njimi še naša
hvalnica danes se dviga v nebesa,
sveti učitelj.

 

Zlate zares so vse tvoje besede
vrele iz modrosti in srca globine,
vselej so v živo zadele rojake,
zdravile rane.

 

Vzor si edinstven kreposti možate,
vate ozirali so se premnogi,
Pavla posnemal si v svojem življenju,
zvesti služabnik.

 

Strašil se nisi cesarja ukazov,
srd te njegov je v tujino preganjal,
bil si mučenec, čeprav ne po krvi,
priča Gospoda.

 

Prošnje nam tvoje naj bodo v podporo,
k Bogu domov ko bedni hitimo,
kjer bomo peli pesem ljubezni
večno ob tebi. Amen.

Ps 135 Velikonočna pesem

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

resnično je dober.

Boga edinega hvalite, *

resnično je dober. 

Gospoda vseh gospodov hvalite, *

resnično je dober. —

 

Samo on dela velike čudeže, *

resnično je dober.

Naredil je nebo z modrostjo, *

resnično je dober.

Utrdil je zemljo nad vodami, *

resnično je dober.

Ustvaril je nebesne luči, *

resnično je dober.

Sonce, da gospoduje dnevu, *

resnično je dober.

Luno in zvezde, da gospodujejo nôči, *

resnično je dober. —

V Egiptu je pokazal moč na prvorojencih, *

resnično je dober.

Izpeljal je svoje ljudstvo iz Egipta, *

resnično je dober.

S svojo močjo in previdnostjo ga je vodil, *

resnično je dober. —

 

Razdelil je Rdeče morje na dvoje, *

resnično je dober.

Skozi sredo morja je peljal svoje ljudstvo, *

resnično je dober.

Rešil ga je faraona in njegove vojske, *

resnično je dober. —

 

Svoje ljudstvo je vodil skozi puščavo, *

resnično je dober.

Ponižal je velike kralje, *

resnično je dober.

Premagal je mogočne vladarje, *

resnično je dober.

Dal nam je v last njih deželo, *

resnično je dober.

V last svojemu izvoljenemu ljudstvu, *

resnično je dober. —

 

Spomnil se nas je, ko smo bili ponižani, *

resnično je dober.

Osvobodil nas je naših sovražnikov, *

resnično je dober.

Vsemu, kar je živo, daje kruha, *

resnično je dober. —

 

Boga nebes in zemlje hvalite, *

resnično je dober. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.

Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Vse žrtvuje za svoje brate in sestre.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Kristus je postal veliki duhovnik za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Slavímo ga, kot je prav, in ponižno ga prosímo:

Svojo Cerkev si čudovito proslavil s svetimi in odličnimi voditelji,

– naj krščansko družino vedno vodijo modri in plemeniti ljudje.

Svojemu ljudstvu si odpuščal grehe, kadar so sveti pastirji kakor Mojzes molili zanj,

– po njih priprošnji prenavljaj svojo Cerkev z nenehnim očiščevanjem.

Svete pastirje si izbral iz svojega ljudstva, jih posvečeval ter napolnjeval s Svetim Duhom,

– daj svojega Duha tudi vsem voditeljem ljudstva.

V tebi imajo svoj delež apostoli in njihovi nasledniki,

– naj se ne izgubi nobeden, ki je bil odkupljen s tvojo krvjo.

Po pastirjih Cerkve stojiš ob strani svojim vernikom, da bi jih nihče ne iztrgal iz tvoje roke,

– reši vse rajne, saj si daroval zanje svoje življenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
O Bog, moč vseh, ki zaupajo v tebe. Sveti škof Janez Zlatousti se je po tvoji dobroti proslavil s čudovitim darom govora in z zvestobo v vseh preskušnjah. Njegov nauk in zgled naj nas utrjujeta v nezlomljivi zvestobi evangeliju.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 85 Molitev ubogega v nesreči

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Gospod, nagni se k meni in me usliši, *

zakaj ubog sem in nesrečen.

Ker sem ti zvest, me varuj, *

reši svojega služabnika. —

 

Ti si moj Bog, moje edino upanje, *

usmili se me, Gospod, neprestano te kličem.

Razvesêli, Gospod, svojega služabnika, *

k tebi se obračam.

Dober si in odpuščaš, *

poln usmiljenja do vseh, ki te kličejo. —

 

Čuj mojo molitev, *

poslušaj mojo prošnjo.

V svoji stiski te kličem, *

saj me boš uslišal. —

 

Gospod, ni tebi enakega, *

tvoja dela so neprekosljiva.

Prišli bodo vsi narodi, ki si jih ustvaril, *

molili te bodo in slavili.

Ti si mogočen in delaš čudeže, *

resnični Bog si ti edini. —

 

Svojo pot mi pokaži, *

da bom zvest tvoji resnici.

Naj bo moje srce iskreno, *

da ti bom v spoštovanju služil.

Slavil te bom z vsem svojim srcem, *

poveličeval tvoje ime na veke.

Velika je tvoja ljubezen do mene, *

rešil si me večne pogube. —

 

Zoper mene so se vzdignili sovražniki, *

ne ozirajo se na Boga in mi strežejo po življenju.

 

Ti, Gospod, si milostljiv in usmiljen, *

potrpežljiv in poln ljubezni.

Ozri se name, usmili se svojega služabnika, *

daj svojo moč sinu svoje dekle. —

 

Izkaži mi ljubezen, nasprotnike pa ponižaj, *

naj vidijo, da mi ti pomagaš in me tolažiš.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,9-10)

Bog nas je namenil, da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl, da bi mi z njim živeli, naj bedimo ali spimo.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, podeli nam za zdravje potrebni počitek. Kar smo danes s trudom sejali, naj rodi sadove za večnost.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.