Brevir za 13. junij 2018

SV. ANTON PADOVANSKI, DUHOVNIK IN CERKVENI UČITELJ
Obvezni god
Sv. Anton Padovanski (1190/95–1231) je bil Portugalec iz Lizbone, po zgledu sv. Frančiška Asiškega vnet učitelj Kristusovega nauka po Afriki, južni Franciji in nazadnje v Italiji. Umrl je v Padovi 13. junija leta 1231.
Skupne molitve v čast svetim pastirjem ali cerkvenim učiteljem ali svetim možem: redovnikom.

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

 

Za duhovnika:
Duhovniški si ogenj v njem zanetil,
poklical v službo si ga in posvetil,
da kot predstojnik svetil bi občestvu:
duhovnik na veke.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 38   Bolnikova molitev v stiski

Sklenil sem: »Pazil bom na svoje ravnanje, *

da se ne pregrešim z jezikom.

Brzdal bom svoja usta, *

dokler je hudobnež pred mano.« —

 

Onemel sem, ostal brez besede in molčal, *

a zaman, moja bolečina še narašča.

Srce mi je začelo močneje biti, ko sem razmišljal, *

v boleči vročici sem vzkliknil:

»Gospod, daj, da spoznam svoj konec, *

koliko je mojih dni in kako kratko je moje življenje.« —

 

Glej, le nekaj dni si mi odmeril, *

kot nič v primeri s teboj je moje življenje.

Le kot dih je vsak človek, *

kot senca vsakdo premine.

Le za prazen nič se vznemirja, *

a ne ve, kdo bo pobral, kar je nakopičil. —

In zdaj, Gospod, kaj naj pričakujem? *

Samo vate zaupam.

Reši me vseh mojih grehov, *

ne daj me neumnim v zasramovanje.

Umolknil sem, še ust ne morem odpreti, *

zakaj ti si to naredil. —

 

Odvrni od mene svoje udarce, *

omagujem pod tvojo silno roko.

S kaznijo pokoriš človeka za krivdo, *

kakor molj uničuješ, kar je človeku dragoceno.

Le kakor dih je vsak človek, *

prazen nič je pred tabo. —

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

prisluhni mojemu vpitju.

Ne bodi gluh za moje solze, zakaj le gost sem pri tebi, *

popotnik, kot vsi moji očetje. 

Odvrni od mene svojo nevoljo, da se oddahnem, *

preden odidem in me ne bo več na zemlji. —

Ps 51   Zoper obrekovanje

 

Kaj se hvališ s hudobijo, *

ti brezsrčni mogočnež!

Ves čas zvijačno snuješ pogubo, *

tvoj jezik je kot ostra britev.

Bolj ljubiš hudo kakor dobro *

in laž bolj kot pošteno govorjenje.

Ljubiš varljive besede, *

o ti jezik zvijačni! —

 

Zato te bo Bog uničil za vedno, *

izgnal te bo iz doma in iztrebil izmed živih.

Pravični bodo to videli in se bali, *

lahko se bodo posmehovali:

»Tako se godi človeku, *

ki se na Boga ne ozira.

Zanaša se le na bogastvo *

in vztraja ošabno v svoji hudobiji.« —

 

Jaz pa hočem biti v Božji hiši kot zeleneča oljka, *

zaupam v Božjo dobroto na veke.

Gospod, hvalil te bom za vse, kar si storil, *

slavil bom tvoje ime v družbi tebi zvestih. —

– Božji besedi sem veroval.
– Zaupal sem v Gospoda.

 

Tiste dni zgodaj zjutraj se je dvignil Jozue in so odrinili od Setima. Prišli so do Jordana, on in vsi Izraelovi sinovi. Tam so ostali, dokler niso šli čez. Po treh dneh so šli voditelji po sredi tabora in so ljudstvu ukazali: »Kadar zagledate skrinjo zaveze Gospoda, svojega Boga, in duhovnike Levijevega rodu, da jo bodo nesli, odrinite tudi vi s svojega mesta in pojdite za njo! Toda med vami in njo bodi presledka okoli dva tisoč komolcev: - ne smete se ji približati - da boste vedeli, po kateri poti vam je hoditi; kajti po tej poti še niste poprej hodili.« Tedaj je Jozue rekel: »Vzemite skrinjo zaveze in pojdite pred ljudstvom!« In vzeli so skrinjo zaveze in šli pred ljudstvom.

Tedaj je Gospod rekel Jozuetu: »Danes te začnem poveličevati pred vsem Izraelom, da bodo vedeli, da bom s teboj, kakor sem bil z Mojzesom. Ti pa duhovnikom, ki nosijo skrinjo zaveze, ukaži: ,Kadar stopite pri kraju v jordansko vodo, postojte v Jordanu!'« Jozue je rekel Izraelovim sinovom: »Pristopite in čujte besede Gospoda, svojega Boga!« In Jozue je govoril: »Po tem spoznajte, da je živi Bog med vami in da gotovo prežene izpred vas Kanaance, Hetejce, Hevejce, Ferezejce, Gergesejce, Amorejce in Jebusejce: Glejte, skrinja zaveze Gospoda vse zemlje pojde pred vami čez Jordan! Zdaj si vzemite dvanajst mož iz Izraelovih rodov, po enega iz vsakega rodu! Brž ko bodo duhovniki, ki nosijo skrinjo Jahveja, Gospoda vse zemlje, stopili s podplati svojih nog v jordansko vodo, izgine voda Jordana; voda, ki priteka od zgoraj, pa se ustavi kot en sam jez.«

Tako je odrinilo ljudstvo iz svojih šotorov, da bi šlo čez Jordan, in duhovniki so nosili skrinjo zaveze pred ljudstvom. Brž ko so prišli nosilci skrinje k Jordanu in so se duhovnikom, ki so nosili skrinjo, omočile noge pri kraju vode, - Jordan pa je polnil vse svoje bregove ves čas žetve - tedaj se je voda ustavila. Zgoraj tekoča se je dvignila kot en sam jez, zelo daleč pri mestu Adomu, ki je pri Sartanu, medtem ko je k morju Arabe, Slanemu morju, tekoča popolnoma izginila. Tako je šlo ljudstvo čez nasproti Jerihi. Duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze Gospodove, so stali nepremično na suhem sredi Jordana in ves Izrael je šel čez po suhem, dokler ni ves narod prešel čez Jordan.

Tisti dan je Gospod poveličal Jozueta pred vsem Izraelom in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, vse dni njegovega življenja. Gospod je govoril Jozuetu: »Zapovej duhovnikom, ki nosijo skrinjo postave, naj stopijo iz Jordana!« Tedaj je Jozue duhovnikom zapovedal: »Stopite iz Jordana!« Tako so stopili duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, iz srede Jordana. Ko so duhovniki stopala svojih nog odmaknili na suho, se je jordanska voda vrnila na svoje mesto in prestopila kakor prej vse svoje bregove. Ljudstvo pa je stopilo iz Jordana deseti dan prvega meseca in se ušotorilo v Galgali na vzhodni meji Jerihe.

Ko so Izraelovi sinovi šotorili v Galgali, so obhajali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru na planjavah ob Jerihi. Na dan po pashi so jedli od pridelkov dežele, opresnike in opraženo zrnje, prav ta dan. Ta drugi dan je mana prenehala, ker so mogli jesti od pridelkov dežele. Izraelovi sinovi niso namreč imeli mane, ampak so tisto leto jedli od pridelkov kanaanske dežele.

SPEV (Joz 4, 22-25; Ps 113, 5)

Po suhem je šel Izrael čez Jordan, kajti Bog je posušil vodo, kakor je prej storil z Rdečim morjem. * In vsi narodi zemlje so spoznali, da je Gospodova roka močna.

Kaj ti je, morje, da se umikaš, in tebi, Jordan, da se ustavljaš? * In vsi narodi zemlje so spoznali, da je Gospodova roka močna.

Sv. Anton Padovanski (1190/95-1231), frančiškanski pridigar in misijonar

 

V raznih jezikih govori, kdor je napolnjen s Svetim Duhom. Razni jeziki so različna pričevanja o Kristusu: ponižnost, uboštvo, potrpežljivost in pokorščina. Z njimi govorimo, ko živimo tako in to kažemo drugim. Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede; govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, in zato nas zadene Gospodovo prekletstvo; preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje. Sv. Gregor pravi: »Postava je dana pridigarju, da izvršuje, kar oznanja.« Zaman besediči o poznavanju postave, kdor z dejanji uničuje svoj nauk.

Apostoli so pa govorili, kakor jim je dajal Sveti Duh, da so govorili. Blagor tistemu, ki govori, kakor mu narekuje Sveti Duh in ne kakor lastna pamet! Imamo ljudi, ki govorijo po svoji glavi, kradejo tuje besede ter jih ponavljajo kot lastne in jih sebi pripisujejo. O takšnih in njim podobnih pravi Gospod pri Jeremiju: Glej, pojdem nad preroke, ki drug drugemu kradejo besede. Glej, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki s svojim jezikom blebetajo in to imenujejo božji govor. Glej, pojdem nad preroke, ki se jim sanjajo laži, govori Gospod, jih pripovedujejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in svojim bahanjem. Jaz jih nisem poslal, ne jim zapovedal in nikakor ne koristijo temu ljudstvu, govori Gospod.

Govorimo torej, kakor nam bo dajal govoriti Sveti Duh, ter ga ponižno in pobožno prosimo, naj nam vlije svoje milosti, da bi binkoštni dan preživeli v spopolnjevanju svojih peterih čutov in spolnjevanju božjih zapovedi, da bi nas zajel silni vihar kesanja, da bi v nas vžgal goreče jezike izpovedovanja in da bi tako goreči in razsvetljeni v sijaju svetnikov zaslužili gledati troedinega Boga.

SPEV (Prim. Oz 14, 6; Ps 91,13; Sir 24, 4)

Pravični bo rastel kot lilija, * cvetel bo na veke pred Gospodom.

Hvalile ga bodo trume izvoljenih, * cvetel bo na veke pred Gospodom.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Odličen bil si oče in voditelj,
zato tvoj god zdaj vse slavi občestvo,
ti kot svetnik se veseliš v nebesih
ves srečen v Bogu.

 

Za duhovnika:
Skrbnó občestvo si učil in vodil,
s svetostjo lastno ga krepil in dvigal,
da Bógu bi ugajal, si se trudil
zvestó in iskreno.

Zato prav vsi te prosimo ponižno,
da se ozreš na duše zadolžene,
izprosiš naših grehov oproščenje
pri Bogu v nebesih.

 

Bogú edinemu vsa čast in hvala,
v nebesih večna slava in zahvala,
ki s svojimi zakoni modro vodi
brezmejno vesolje. Amen.

Ps 76   Spomin na Gospodova dela

 

Glasno kličem k Bogu, *

prosim ga, da bi me uslišal.

Ob dnevu svoje stiske iščem Gospoda, *

vso noč premolim in ne odneham.

Ko razglabljam o Bogu in molim, *

odklanjam vsako človeško tolažbo. —

 

Buden sem in ne morem spati, *

zbegan sem, da ne morem govoriti.

Minule dni preudarjam, *

nekdanjih let se spominjam.

Vso noč premišljujem v svojem srcu, *

razmišljam in se sprašujem: —

 

»Mar nas bo Gospod za vedno zavrgel, *

mar se ne bo več izkazal milostljivega?

Mar je njegovo usmiljenje za vedno pri kraju, *

mar je konec njegove besede za vse rodove?

Mar je Bog pozabil na svojo dobroto, *

mar se je v jezi odrekel svoji ljubezni?« —

 

Pravim: »To je moja bolečina, *

da Najvišji več ne pomaga.«

Gospod, tvojih del se spominjam, *

vedno mislim na tvoje nekdanje čudeže.

Premišljujem vsa tvoja dela, *

preudarjam tvoja čudovita dejanja. —

 

O Bog, tvoja pota so sveta; *

kdo je večji od našega Gospoda?

Ti si Bog, ki delaš čudeže, *

pokazal si med ljudstvi svojo vsemogočnost.

S svojo močjo si odrešil svoje ljudstvo, *

svoje sinove in svoje hčere. —

 

O Bog, morje te je videlo in zabučalo, *

zatrepetale so morske globine.

Oblaki so se utrgali in se ulile plohe, *

nebo je odmevalo od grmenja.

Tvoji bliski so švigali po ozračju, *

tvoje grmenje je bobnelo v viharju.

Bliski so osvetljevali zemljo, *

ves svet je trepetal in se tresel. —

 

Skozi morje je šla tvoja pot med visokimi valovi, *

a tvojih sledov nihče ni videl.

Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo *

po Mojzesovi in Aronovi roki. —

1 Sam 2,1–10   Ponižni se radujejo v Bogu

 

Moje srce se raduje v Gospodu, *

v Bogu dvigam svojo glavo.

Zdaj se nevoščljivcem lahko smejem, *

Božje pomoči se smem veseliti.

Nihče ni svet kakor Bog in nikogar ni razen njega, *

od njega nihče ni močnejši.

Nikar v oholosti toliko ne govorite, *

opustite vsako drzno govorjenje.

Gospod vse ve, Gospod vse vidi, *

pred njim so razkrita naša dejanja. —

 

Prevzetnim lomi orožje, *

moč daje slabotnim.

Do zdaj bogati si morajo kruh služiti, *

doslej lačni pa živijo brezskrbno.

Nerodovitna se veseli potomcev, *

mati mnogih je zapuščena.

Gospod jemlje in daje življenje, *

vodi v grob in dviga iz groba.

Gospod deli uboštvo in bogastvo, *

ponižuje, pa tudi povišuje.

Iz prahu vzdigne slabotnega, *

iz blata potegne siromaka.

Posadi ga med izbrane *

in mu odkaže častno mesto. —

 

Gospodovi so stebri zemlje, *

nanje jo je trdno postavil.

Korake svojih zvestih varuje, *

hudobni pa v temi izginejo.

Z lastno močjo ne pride človek do zmage; *

strti bodo, kateri se protivijo Gospodu.

Gospod bo z neba grmel nad njimi, *

ko bo sodil vso zemljo.

Moč bo podelil svojemu kralju, *

svojega maziljenca bo povišal. —

Ps 96   Gospodovo veličastvo ob vesoljni sodbi

 

Gospod je kralj, zemlja naj se raduje, *

vesele naj se obrežja in vsi otoki.

Oblak in tema ga obdajata, *

pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola.

Pred njim gre ogenj *

in použiva grešnike. —

 

Njegovi bliski razsvetljujejo ozračje, *

zemlja to gleda in se trese.

Gore se topijo kakor vosek *

pred gospodarjem vesoljne zemlje.

Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost *

in vsa ljudstva vidijo njegovo slavo. —

 

Osramočeni so vsi, ki se ponašajo z maliki, *

pred Bogom padajo na kolena.

Božje ljudstvo se veseli, ko to sliši; *

mesta in vasi se radujejo Gospodove pravičnosti.

Ti, Gospod, si vzvišen nad zemljo *

in višji kot angeli v nebesih. —

 

Vsi, ki ljubite Gospoda, sovražíte hudo, *

on varuje in rešuje življenje svojih zvestih.

Pravične bo obdala svetloba *

in veselje vse, ki so čisti v srcu.

Veselite se pravični, v Gospodu, *

njegovo večno svetost slavite. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–9a)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati.

Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Podnevi in ponoči naj oznanjajo tvojo slavo.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Postavil si jih, Gospod, za varuhe svoje Cerkve.

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Ne boste govorili vi, ampak v vas bo govoril Duh nebeškega Očeta.

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,57–64  (VIII)  Hvala Božji postavi

 

Sklenil sem, da bom spolnjeval tvoje zapovedi, *

Gospod, to je moj delež.

Z vsem srcem te prosim, *

usmili se me po svoji obljubi.

Svoja pota preudarjam, *

uravnavam jih po tvojih besedah.

Hitim in se ne obotavljam, *

ko spolnjujem tvoje ukaze. —

 

Grešniki me zvijačno zapeljujejo, *

a ne pozabljam tvoje postave.

Sredi noči vstajam, da te hvalim *

zaradi tvojih pravičnih sklepov. —

 

Prijatelj sem z vsemi, ki te spoštujejo *

in spolnjujejo tvoje zapovedi.

Gospod, zemlja je polna tvoje dobrote, *

úči me svoje postave. —

Ps 54,2–15.17–24  Tožba zoper nezvestega prijatelja

O Bog, poslušaj mojo molitev, *

ne umikaj se moji prošnji.

Ozri se name in me usliši, *

ne najdem utehe svoji bolečini.

Ko sovražnik vpije in grešnik preklinja, *

se bojim in trepečem.

Nesreče se kar zgrinjajo name, *

z vso silo me dušijo.

Moje srce je zbegano, *

mučijo me smrtne bolečine.

Strah in trepet prihajata nadme *

in groza me prevzema. —

 

O, ko bi imel peruti, *

kot golob bi odletel in se umiril.

Nekam daleč bi pobegnil, *

ostal bi v samoti.

Hitro bi si poiskal zavetje *

pred viharjem in nevihto. —

 

Gospod, razkrôpi sovražnike in zmešaj jim jezike, *

prepir in nasilje so zasejali med nami.

Noč in dan na nas prežijo, *

širijo zvijačo in prevaro.

Zločini se dogajajo po naših cestah, *

krivice in nasilja je polna dežela. —

Če bi me sramotil neprijatelj, *

bi pač prenašal.

Če bi mi nasprotoval sovražnik, *

bi se mu izognil.

Toda to si naredil ti, moj prijatelj, *

moj tovariš in zaupnik.

Kako prijetna je bila najina družba, *

skupaj sva hodila k Božji službi. —

 

Za pomoč se bom obrnil k Bogu *

in Gospod me bo rešil.

Zjutraj, opoldne in zvečer bom zaupljivo molil *

in Bog me bo uslišal.

Obvaroval me bo pred sovražniki, *

osvobodil me bo mnogih napadalcev.

Bog, ki kraljuje na veke, me bo uslišal *

in jih bo ponižal. —

 

Kršijo premirje, ki so ga sklenili, *

prav nič se Boga ne bojijo.

Izdajajo svoje zaveznike, *

prelamljajo dogovore.

Prijaznosti so polna njihova usta, *

a njih srce je željno boja.

Njihove besede so lepe na zunaj, *

za njimi pa se skrivajo nabrušeni meči. —

 

Prelôži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral, *

nikdar ne bo pustil, da bi pravični omahnil.

 

Gospod, ti boš prevzetne kmalu pahnil v jamo pogube, *

zame pa boš neomajno zaupanje. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Božji mož, kreposti zgled,
naj pesem naša te slavi,
saj s tem proslavljamo Boga,
ki te je z milostmi obdal.

 

Predobri večni je Pastir
z Očetom spravil nas ljudi,
zavezo z nami obnovíl,
ki nam prinaša večni mir.

 

Izbrala Božja je modrost
še tebe za služabnika,
da Božjo bi razširjal čast
in nas privedel kdaj v nebo.

 

Za duhovnika:
Prejel si službo od Boga
pastirja in duhovnika,
da z deli in besedami
učil bi, posvetíl ljudi.

Trojico sveto mólimo,
ki te s častjo je venčala
in z vso nebeško radostjo,
ker služil zvest si ji vse dni. Amen.

Ps 61   Zaupanje v Boga – mir v Bogu

 

Le v Bogu se spočije moja duša, *

samo on je moja uteha.

On je moja obramba, moja rešitev in zavetje, *

zato nikoli ne omahnem. —

 

Doklej se bodo vsi zaganjali vame, ubogega človeka, *

da bi me podrli kot razpadajoče zidovje?

Radi bi me strmoglavili, laž jim je v veselje, *

v obraz se mi dobrikajo, a za hrbtom me preklinjajo.  —

 

Samo v Bogu se spočije moja duša, *

dal mi bo, kar pričakujem.

On je moj Bog, rešitev in zavetje, *

zato ne omahnem. —

 

Bog je moja rešitev in moja slava, *

moja moč in moje pribežališče.

Vsak čas zaupaj vanj, o Božje ljudstvo, *

vsi mu odprite svoja srca. —

 

Na Božji tehtnici so vsi enaki, nizki in visoki, *

lažji kot dih so vsi skupaj.

 

Ne zaupajte v nasilje, *

na svojo moč se ne zanašajte.

Če se množi vaše bogastvo, *

nanj srca ne navezujte. 

Sam Bog je rekel, ponovno sem slišal: *

»Bog je močan in usmiljen.

Gospod je pravičen, *

vsakemu povrne po njegovih delih.« —

Ps 66   Gospoda naj slavijo vsi narodi

 

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in vodiš po pravici. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi. —

Kol 1,12–20   Kristus je prvorojenec

 

Z veseljem se zahvaljujmo Bogu Očetu, *

usposobil nas je za dediščino svetih v svetlobi.

Iz oblasti teme nas je rešil *

in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina.

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi, *

v njem odpuščanje grehov. —

 

On je podoba nevidnega Boga Očeta, *

prvorojenec vsega stvarstva.

V njem je bilo vse ustvarjeno, *

vidne in nevidne stvari v nebesih in na zemlji.

Po njem in zanj je bilo vse ustvarjeno, *

on je pred vsem in vse v njem obstaja. —

 

On je glava telesu, Cerkvi, *

on je začetek.

Prvorojenec je vstalih od mrtvih, *

da med vsemi zavzame prvo mesto. —

 

Oče je sklenil, naj v njem prebiva vsa polnost, *

da se uresniči mir s krvjo njegovega križa.

Tako naj po njem doseže spravo, *

kar je na zemlji in kar je v nebesih. —

Kratko berilo  (1 Pt 5,1–4)
Starešine med vami prosim, jaz, ki sem sam tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.

Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Vse žrtvuje za svoje brate in sestre.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

To je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji dá hrano ob pravem času.

Hvala ti, Kristus, dobri pastir, da si me pripeljal v svojo slavo. Naj bo z menoj v tvojem kraljestvu tudi ljudstvo, ki si mi ga zaupal.

Kristus je postal veliki duhovnik za ljudi v vsem, kar se nanaša na Boga. Slavímo ga, kot je prav, in ponižno ga prosímo:

Svojo Cerkev si čudovito proslavil s svetimi in odličnimi voditelji,

– naj krščansko družino vedno vodijo modri in plemeniti ljudje.

Svojemu ljudstvu si odpuščal grehe, kadar so sveti pastirji kakor Mojzes molili zanj,

– po njih priprošnji prenavljaj svojo Cerkev z nenehnim očiščevanjem.

Svete pastirje si izbral iz svojega ljudstva, jih posvečeval ter napolnjeval s Svetim Duhom,

– daj svojega Duha tudi vsem voditeljem ljudstva.

V tebi imajo svoj delež apostoli in njihovi nasledniki,

– naj se ne izgubi nobeden, ki je bil odkupljen s tvojo krvjo.

Po pastirjih Cerkve stojiš ob strani svojim vernikom, da bi jih nihče ne iztrgal iz tvoje roke,

– reši vse rajne, saj si daroval zanje svoje življenje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 30,1–6 Izročimo se v Božje roke

 

1 Odpev O Bog, bodi mi zavetje in pribežališče.

 

Gospod, vate zaupam, *

naj ne bom osramočen nikoli.

Otmi me, ker si pravičen, *

prisluhni in pohiti, da me rešiš.

Bodi mi zavetje in pribežališče, *

da bom na varnem. —

 

Ti si moja trdnjava in moje zatočišče, *

vodi me zaradi svoje dobrote.

Izvleci me iz zanke, ki so mi jo skrivaj nastavili, *

ti si moj rešitelj. —

 

Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo, *

zvesti Bog, ti me osvobodi. 

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev O Bog, bodi mi zavetje in pribežališče.

 

Ps 129 Iz globočine kličem

 

2 Odpev Gospod, iz globočine te kličem.

 

Iz globočine te kličem, *

Gospod, usliši mojo prošnjo.

Prosim, skrbno me poslušaj, *

ne presliši mojega vpitja.

Gospod, če boš gledal na pregrehe, *

kdo bo mogel obstati?

Toda ti grehe odpuščaš, *

da bi ti v spoštovanju služili.

Upam v Gospoda, zaupam v njegovo besedo, *

z vsem srcem pričakujem Gospoda. —

 

Bolj kot stražniki jutranjo zarjo *

naj Božje ljudstvo pričakuje Gospoda.

 

Gospod je usmiljen, *

tako rad vsem odpušča. 

Samo on bo rešil svoje ljudstvo *

vseh njegovih grehov. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev Gospod, iz globočine te kličem.

 

Kratko berilo (Ef 4,26–27)

Nikar ne grešite, sonce naj ne zaide v vaši jezi in ne dajajte prostora hudiču.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Gospod Jezus Kristus, ti si krotak in ponižen. Svojim učencem nalagaš jarem, ki je prijeten, in breme, ki je lahko. Blagohotno sprejmi naše misli, želje in dejanja današnjega dne. Naj se tako odpočijemo, da bomo s tvojo pomočjo še lažje služili tebi, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.