Brevir za 13. december 2019

SV. LUCIJA, DEVICA IN MUČENKA
Obvezni god
Sv. Lucija iz Sirakuz na Siciliji je pretrpela kot zaročenka mučeniško smrt za Kristusa v času rimskega cesarja Dioklecijana okoli leta 303. Današnji dan naj bi bil dan njenega pogreba.
Skupne molitve v čast enemu mučencu ali svetim devicam.

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O Kristus, Božja lilija,

naj molimo te iz srca:
devici in mučenki si
podelil venca dva časti.

 

Navdajala jo je modrost,
dajala vera ji je moč,
da vsa je neustrašena
prenesla muke za Boga.

 

Obdaril si jo z milostjo,
da je premagala temo,
junaško pohitela v smrt
in dvignila se v raj odprt.

 

Gospod, nakloni tudi nam,
da k njej dospeli bomo v raj
in bomo čistega srca
užili tvoje smrti sad.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 37   Molitev skesanega grešnika v veliki stiski

 Od daleč so stali vsi njegovi znanci (Lk 23,49).

Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi *

in ne pokôri me v svojem srdu.

Tvoje šibe so me udarile, *

tvoja težka roka me je zadela. —

 

Zaradi tvojega srda je moje telo ena sama rana, *

bolečina mi kljuje v kosteh zaradi mojih grehov.

Moja krivda mi sega čez glavo *

kakor težko breme, ki ga ne morem nositi. —

Moje rane se vnemajo in zaudarjajo *

zavoljo moje nespameti.

Potrt sem čez mero, *

sključen sem in ves dan tavam okrog prežalosten. —

 

Moja ledja so polna vnetja, *

nič zdravega ni na mojem telesu.

Silno sem potrt in izčrpan, *

tako mi je hudo, da kar tulim. —

 

Gospod, ti poznaš vse moje hrepenenje, *

moje vzdihovanje ti ni prikrito.

Srce mi razbija in moč me zapušča, *

luč mojih oči mi ugaša. —

 

Moje rane se studijo prijateljem in znancem, *

sorodniki se me izogibajo.

Tisti, ki mi strežejo po življenju, *

premišljajo, kako bi se me znebili.

Želijo mi hudo in grozijo s smrtjo, *

nenehno snujejo zvijače. —

Kakor gluh sem in ne poslušam, *

kakor nem svojih ust ne odpiram.

Sem kot tisti, ki nič več ne dojema *

in se ne more braniti. —

 

Gospod, moj Bog, le v tebe zaupam, *

ti boš govoril zame.

Moji sovražniki naj se ne veselijo moje nesreče; *

ko me vidijo na tleh, naj ne slavijo svoje zmage. —

 

Ne morem zdržati, *

moja bolečina me muči brez prenehanja.

Priznavam svojo krivdo, *

žalosten sem zaradi svojega greha. —

 

Mnogo jih je, ki me brez vzroka sovražijo, *

in postajajo vedno močnejši.

Vračajo mi hudo za dobro, *

napadajo me, ker se potegujem za pravico. —

 

O Gospod, moj Bog, nikar me ne zapusti, *

ostani mi ob strani.

Hiti mi pomagat, *

moj Gospod in moja rešitev. —

- Gospod, naj me doseže tvoje usmiljenje,

- pomagaj mi, kakor si obljubil.

 

Tisti dan kaznuje Gospod s svojim trdim velikim in močnim mečem leviatana, hitro bežečo kačo, leviatana, zvito kačo, in ubije zmaja, ki je v morju.

Tisti dan se bo reklo: Vinska gorica, pojte o njej! Jaz, Gospod, jo čuvam. Vsak trenutek jo namakam, da je nihče ne poškoduje, jo čuvam noč in dan.

Ne srdim se več. Če bi našel trnje in grmovje v njej, bi šel v boj zoper to, bi požgal vse hkrati! Razen če bi se oklenili mojega varstva, mir sklenili z menoj, z menoj sklenili mir.

V prihodnjih dneh se bo ukoreninil Jakob, bo cvetel in brstel Izrael, in polnil s sadom zemlje krog. Ga je mar udaril, kakor te, ki so njega udarjali, ali je bil ubit, kakor so bili ubiti njegovi morilci? Maščeval se je nad njim s tem, da ga je zavrgel in odpodil, pregnal ga je s svojim silnim viharjem na dan vzhodnega vetra.

Zato bo Jakobova krivda s tem poravnana; in to je ves sad njegovega očiščenja od greha, da naredi vse oltarno kamenje enako zdrobljenemu apnencu, da se ne postavljajo več podobe malikov in sončni stebri. Kajti utrjeno mesto je postalo samotno, bivališče opuščeno in zapuščeno kakor puščava. Tam se bo paslo govedo, tam ležalo in objedalo njegovo grmičje. Ko mu usahne vejevje, ga odlomijo, ženske pridejo in ga zažgo. Zakaj to je ljudstvo brez razsodnosti, zato se ga ne usmili njega stvarnik in ga ne pomilosti njegov stvaritelj.

Tisti dan Gospod otepe klasje, od Evfrata do Egiptovskega potoka. In vi, Izraelovi sinovi, boste zbrani, drug k drugemu.

Tisti dan zatrobijo na veliko trobento. In pridejo tisti, ki so se izgubili v asirski deželi, in ti, ki so bili pregnani v egiptovsko deželo, in bodo molili Gospoda na sveti gori v Jeruzalemu.

SPEV (Prim. Mt 24, 31; Iz 27, 13)

Ob mogočnem glasu tromb bo Gospod poslal svoje angele. * In angeli bodo zbrali njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba.

In pridejo in bodo molili Gospoda na sveti gori v Jeruzalemu. * In angeli bodo zbrali njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba.

Sv. Ambrož (ok. 330-397), škof v Milanu, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

Ti, ena izmed ljudstva, izmed množice, vsekakor ena od devic, ki z nje zunanjosti odseva lepota njene notranjosti (primerjal bi te s Cerkvijo!) le še naprej misli na Kristusa. V svoji umaknjenosti in nočnih urah misli na Kristusa in se nadejaj njegovega prihoda v vsakem trenutku.

Takšno te je Kristus želel, takšno te je izvolil. On prihaja samo, če so vrata odprta. Prišel bo, saj se ne more izneveriti besedi, ko je obljubil, da pride. Objemi ga, ki si po njem hrepenela; stopi k njemu in te bo razsvetlil; drži ga, prosi ga, naj ne odide kmalu, zaklinjaj ga, naj ostane. Božja beseda namreč teče, naveličani je ne ujamejo, malomarni je ne obdržijo. Naj se tvoja duša oklepa božje besede, naj hodi po sledeh nebeške govorice, gre namreč urno mimo.

Kaj potem pravi? Iskala sem ga, pa ga nisem našla; klicala sem ga, vendar me ni poslušal. Ne misli, da mu ne ugajaš ti, ki si ga klicala in prosila in odprla, ker je tako hitro odšel: često pusti, da smo skušani. Kaj pravi slednjič v evangeliju, ko ga množice prosijo, naj ne odhaja? Še drugim mestom moram oznaniti božjo besedo, ker sem za to poslan. Čeprav se ti zdi, da je odšel, pojdi ven in ga spet išči.

Kdo pa te mora učiti, če ne sveta Cerkev, kako moreš Kristusa obdržati? Da, že te je poučila, če razumeš, kar bereš: Kako malo časa, pravi, je minilo, odkar sem šla od njih, ko sem našla, kogar ljubi moja duša: prijela sem ga in ga ne bom izpustila.

Kateri torej Kristusa obdržijo? Privežemo ga, ne z vezmi krivice, ne z vozli vrvi; temveč s sponami ljubezni, z vajetmi razuma, obdržimo ga z ljubeznijo srca.

Če hočeš tudi ti Kristusa držati, torej išči, niti se ne boj kazni; pogostoma je lažje najti Kristusa med telesnimi mukami in med rokami samih preganjalcev.

Kako malo časa, veli, je minilo, odkar sem šla od njih. Ko se boš po kratkem času in neznatnem hipu izmaknila rokam preganjalcev in se ne boš uklonila oblastem sveta, ti bo prišel naproti Kristus in ne bo pustil, da bi bila še dalje skušana.

Katera tako išče Kristusa in ga najde, lahko reče: Prijela sem ga in ga ne bom izpustila, dokler ga ne povedem na dom svoje matere in v izbo nje, ki me je spočela. Kaj je dom tvoje matere in njena izba, če ne notranjost in skrivnost tvojega bitja?

Na tem domu ostani, ta notranji dom čisti; ko bo brez madeža, se bo dvignil duhovni dom v sveto duhovništvo, povezan z vogelnim kamnom, in bo Sveti Duh v njem prebival.

Katera tako išče Kristusa, ga tako roti, ni razočarana, on je ne zapusti, temveč jo vedno spet obišče; kajti z nami je do konca sveta.

Njeno mučeništvo je bilo Gospodu všeč; v časti je bila pri Bogu in pri ljudeh; modro je govorila pred poglavarjem. * Ljubil jo je Gospod vseh.

Pripravila je v svojem srcu Bogu prijetno bivališče. * Ljubil jo je Gospod vseh.

Sklepna prošnja
Molimo. O Bog, oče luči, obhajamo god svete device in mučenke Lucije. Njena molitev naj nam izprosi, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa tebe večno gledali.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Bog, ki čistost si devic
in zmagoslavje mučenic
ter s svojo venčaš jih častjo,
poslušaj, kar te prosimo.

 

Devica neustrašeno
trpela zate je z močjo,
zdaj vredna je, da hvalimo
in svetu jo oznanjamo.

 

Klonilo njeno ni srce,
ko preizkušal jo je svet,
zdaj poln zvijačnih besedí,
zdaj z ranami neštetimi.

 

Odpústi nam zaradi nje,
o Bog, žalitve in dolgé,
napolni duše z milostjo,
da te iskreno vzljubimo.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Hab 3,2–4.13a.15–19    Bog prihaja k sodbi

 

Gospod, razodel si mi svoje načrte, *

napolnil si mi dušo s svetim strahom.

Pokazal si mi delo odrešenja, *

ki ga uresničiš v bližnji prihodnosti.

Izvršiš ga v prihodnjih letih, *

v svoji pravičnosti se spomniš svojega usmiljenja.

Prihajaš kakor ob rešitvi iz Egipta *

in se razodevaš kakor na Sinajski gori. —

 

Tvoje veličastvo pregrinja nebesa, *

zemlja je polna tvoje slave.

Kakor luč se blesti tvoja svetloba, *

s svojimi žarki zakrivaš svojo vsemogočnost. —

 

Prišel si, da rešiš svoje ljudstvo, *

da rešiš svoje izvoljene.

V morje poženeš konje sovražnikov, *

da se pogreznejo v globokem vodovju.

Od groze se tresem, ko slišim *

in gledam stisko svojega ljudstva.

Vendar bom mirno počival ob dnevu stiske, *

ko pride ljudstvo, ki nas napade. —

 

Smokva namreč ne bo cvetela, *

na vinski trti ne bo grozdja.

Pridelek oljke bo odpovedal, *

polja ne bodo dajala hrane.

Ovce bodo iz staj odpeljali, *

v hlevih ne bo več živine. —

 

Vendar se bom veselil v Gospodu, *

se radoval v Bogu, svojem rešitelju.

Moja moč bo v Gospodu Bogu, *

gibčen bom kakor jelen. 

Kot zmagovalca me bo vodil po višinah, *

od veselja bom prepeval. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Kratko berilo  (2 Kor 1,3–5)
Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži. Zakaj kakor je Kristusovo trpljenje v nas obilno, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba.

Gospod je moja moč in moja pesem.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Moj rešitelj je in moja hvala.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospod je moja moč in moja pesem.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Bratje in sestre, počastimo našega Odrešenika, za katerega pričujejo mučenci, umorjeni zaradi Božje besede. Prosimo ga:

Tvoji mučenci so radovoljno pretrpeli smrt, da izpričajo resničnost vere,

– daj nam resnično duhovno svobodo.

Tvoji mučenci so izpoved vere zapečatili s svojo krvjo,

– daj tudi nam iskreno in stanovitno vero.

Tvoji mučenci so vzeli križ na svoje rame in hodili za teboj,

– daj tudi nam vzdržati v težavah življenja.

Tvoji mučenci so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi,

– daj nam premagati vse skušnjave počutnosti in posvetnosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
O Bog, oče luči, obhajamo god svete device in mučenke Lucije. Njena molitev naj nam izprosi, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa tebe večno gledali.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resničen mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,73–80 (X)       Hvala Božji postavi

 

Tvoja roka me je naredila in izoblikovala, *

daj mi pamet, da spoznam tvojo voljo.

Tvoji zvesti me bodo z veseljem gledali, *

ker zaupam v tvojo besedo. —

 

Vem, Gospod, da so tvoji odloki pravični, *

vem, da si me po pravici ponižal.

Tvoje usmiljenje naj me potolaži, *

kakor si mi obljubil. —

 

S svojo ljubeznijo me poživi, *

tvoja postava je moje veselje.

Prevzetne naj bo sram, ko me stiskajo po krivici, *

jaz pa bom premišljeval tvoje zapovedi. —

 

Naj se mi pridružijo vsi, ki te ljubijo *

in priznavajo tvoje ukaze.

Naj popolnoma živim po tvojih zapovedih *

in ne bom osramočen nikoli. —

Ps 58,2–5.10–11.17–18   Molitev zoper sovražnike

 

Moj Bog, otmi me sovražnikov, *

reši me mojih napadalcev.

Iztrgaj me iz rok hudodelcev, *

krvoločnih ljudi me obvaruj.

Strežejo mi po življenju, *

z veliko silo me napadajo.

Nedolžen sem in brez krivde, *

pa se vendar zbirajo zoper mene. —

 

Gospod, vstani in hiti pomagat; *

vate zaupam, moja moč in moja obramba.

Moj Bog, moj rešitelj, na pomoč mi pridi; *

naj slavim zmago nad njimi. —

 

Tvojo moč bom opeval in poveličeval tvoje usmiljenje, *

ker si me v stiski varoval in branil.

Tebi, moj Bog, bom brenkal na strune, *

ti si moj rešitelj, moja moč in ljubezen. —

Ps 59   Molitev po porazu

 

O Bog, zavrnil si nas in nas razpršil, *

razsrdil si se na nas, a zdaj se k nam obrni.

Zamajal si deželo, da se je razklala; *

zaceli njene razpoke, da se ne poruši.

Svojemu ljudstvu si poslal hude nesreče, *

kar mešalo se mu je od velike bridkosti. —

 

Vsem, ki te ljubijo, si zavetje, *

v njem so varni pred sovražnikom.

Pomagaj nam s svojo desnico in nas usliši, *

da bomo rešeni, ker nas ljubiš. —

 

Bog nam govori iz svojega svetišča: *

»Jaz bom slavil zmago in si osvojil vse dežele.

Moje ljudstvo je krona moje glave *

in žezlo mojega kraljestva.

Podvržem si narode, *

k nogam si položim vsa ljudstva.« —

 

Kdo nas popelje prek zidovja, *

kdo nas povede v varno zavetje?

Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel, *

ker smo zaupali sami vase. —

 

Daj nam pomoč zoper sovražnike, *

zakaj ničeva je človeška podpora.

Z Bogom bomo delali junaštva, *

on bo poteptal naše sovražnike. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Devica smela Stvarnika spočeti,

roditi tebe je, ki Bog si, Sveti,
pomagaj zdaj hvaležno nam zapeti
devici – mučenki.

 

Dosegla je svetnica dvojno zmago,
življenje ti je posvetila svoje drago,
krvi prelila zate zadnjo srago,
premagala svet je.

 

Junaško je prenesla bolečine
v zavesti, da trpljenje kmalu mine,
zato dosegla večne je višine
in Božje življenje.

 

Na nje priprošnjo nam odpusti grehe,
v slabosti daj moči nam in utehe,
da čisti bomo peli ti na veke
vso hvalo in slavo. Amen.

Ps 114 Zahvala

 

Ljubim Gospoda, ker me je uslišal, *

ko sem ga prosil.

Gospod se je sklonil k meni, *

kadarkoli sem ga klical. —

 

Zgrabile so me smrtne stiske, *

zašel sem v hude težave in nadloge.

Tedaj sem klical Gospoda: *

»Gospod, reši mi življenje.« —

 

Gospod je dober in pravičen, *

naš Bog je usmiljen.

Gospod varuje nebogljene, *

bil sem v nesreči in me je rešil. —

 

Umiri se, moja duša, *

Gospod je bil zame dober.

Otel mi je življenje pred smrtjo, *

obrisal solze in me obvaroval pred padcem.

Še bom živel na zemlji *

in bival v Božji bližini. —

Ps 120 Varuh Božjega ljudstva

 

Željno se oziram v višave, *

odkod mi pride rešitev.

Pomoč mi prihaja od Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo. —

 

Ne bo pustil, da ti spodrsne noga, *

ne bo zadremal, saj je tvoj varuh.

Gospod ne zaspi in ne zadremlje, *

on varuje Božje ljudstvo. —

 

Bog bo varoval tudi tebe, *

njegova desnica bo tvoja obramba.

Ne bo ti škodilo sonce podnevi, *

ne luna ponoči. —

 

Gospod te bo obvaroval vsega hudega, *

Gospod bo varoval tvoje življenje.

Gospod te varuje od rojstva do smrti, *

zdaj in na veke. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (1 Pt 4,13–14)
Preljubi, kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali. Ako vas zasramujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in moči, Duh Božji, počiva nad vami.

Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Kakor srebro v ognju si nas preizkušal.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Skoz veliko preizkušnjo si nas vodil, Gospod, na kraj miru.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Ob tej uri je Jezus, kralj mučencev, daroval svoje življenje pri zadnji večerji in v krvavi daritvi na križu. Zahvaljujmo se mu in recimo:

Gospod, slavimo te, ker si nas ljubil do zadnjega diha, naš rešitelj, vir in zgled slehernega mučeništva.

Vse spokorjene grešnike si nagradil z večnim življenjem.

Naročil si, naj darujemo sveto kri nove in večne zaveze, prelito v odpuščanje grehov.

Po tvoji milosti smo danes mogli vztrajati v veri.

Mnoge brate in sestre si tudi danes pridružil svoji smrti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
O Bog, oče luči, obhajamo god svete device in mučenke Lucije. Njena molitev naj nam izprosi, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa tebe večno gledali.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.