Brevir za 12. september 2019

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Izginja zdaj že temna noč,
ki svet zavila je v temo,
in mi te, Kristus, prosimo,
da bi nas sodil milostno.

 

Odvzemi nam pregrehe vse,
srce očisti madežev;
podéli, Kristus, milost nam,
da várujemo se grehov zla.

 

Naš duh slaboten je, ječi,
nespamet greha ga mori,
temo bi svojo rad pregnal
in tebe, Rešenik, iskal.

 

Preženi sence in temo,
da svôbodno zadihamo
in duh bo srečen, ves vesel
prebival v luči blaženi.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

 

Iskreno, Kristus, prosimo,
usliši nas usmiljeno,
da nam nevera naših dni
nikdar ne zamegli oči.

 

Srce naj te ne zataji,
naj ne preplavi ga zavist;
naj hudo z dobrim vračamo,
nikdar se ne maščujemo.

 

Sovraštvo, jeza in napuh
naj se nas ne dotaknejo,
naj tuja nam bo lakomnost,
ki je studenec vsega zla.

 

Ljubimo brez hinavščine,
naj v nas edinost bo in mir
in v naši trdni vernosti
se čistost nikdar ne skali.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 88,39–53   Žalostinka nad razvalino Davidove hiše

O Bog, odklonil si svojega maziljenca in ga zavrgel, *

hudo si se nanj razsrdil.

Ovrgel si zavezo s svojim služabnikom, *

v prah si poteptal njegovo krono.

Porušil si vsa njegova mesta, *

njegove utrdbe spremenil v razvaline.

Vsi, ki hodijo mimo, plenijo njegove hiše, *

sramota je postal svojim sosedom.  —

 

Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, *

z veseljem napolnil vse njegove sovražnike.

Skrhal si ostrino njegovega meča *

in ga v boju nisi podpiral.

Naredil si konec njegovemu sijaju, *

na tla si treščil njegov prestol.

Skrajšal si dneve njegovega kraljestva, *

pokril si ga s sramoto. —

Gospod, ali se boš vedno skrival, *

ali bo tvoja nevolja gorela kot ogenj?

Spomni se, kako kratko je naše življenje, *

kako si vse ljudi ustvaril minljive.

Kdo je med živimi, ki ne bo okusil smrti, *

kdo bo ušel njeni neizprosni roki? —

 

Gospod, kje so tvoje nekdanje obljube, *

ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi?

Spomni se sramote svojih služabnikov, *

na sebi nosimo sovraštvo vseh narodov.

Gospod, glej, kako nas napadajo, *

kako žalijo tvoje izvoljeno ljudstvo.

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

zdaj in vselej. Tako se zgodi, amen. —

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

– V tebi, Gospod, je vir vsega življenja.
– V tvoji luči nam vse postaja svetlo.

 

Kako opustošeno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Kakor vdova je postalo, nekdaj velikan med narodi. Nekdaj kneginja nad pokrajinami je postala tlačanka.

Bridko se joka ponoči, solze ji teko po licih. Ni ga, ki bi jo tolažil izmed vseh njenih ljubih. Vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, so ji postali sovražni.

Izselil se je Juda zaradi bede, zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde pokoja. Vsi njeni preganjalci jo napadajo sredi stiske.

Pota na Sion žalujejo, nihče ne pride na praznik. Opustošena so vsa njena vrata, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene device so žalostne, sama je v bridkosti. Njeni zatiralci se radujejo, njeni sovražniki se veselijo, kajti Gospod jo je pahnil v žalost zaradi obilnosti njenih grehov. Njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca.

Zginila je s sionske hčere vsa njena krasota. Kakor ovni so njeni knezi, ki ne najdejo paše. Vlačijo se onemogli pred preganjalcem.

Jeruzalem se spominja v dneh svoje bede in nadloge vseh svojih dragocenosti, ki jih je imel od davnih dni, ko je njegovo ljudstvo padlo zatiralcu v roke in mu nihče ni pomagal. Zatiralci so ga videli, se smejali njegovi pogubi.

Jeruzalem je hudo grešil, zato je postal gnusoba. Zaničujejo ga vsi njegovi častilci, ker so videli njegovo nagoto. Sam pa vzdihuje in se nazaj obrača.

Nesnaga se drži njenih vlečk, ni pomislila na svoj konec. Zato se je globoko pogreznila; ni ji bilo tolažnika. »Poglej na mojo nadlogo, ker se ponaša sovražnik!«

Svojo roko je stegnil zatiralec po vseh njenih dragocenostih; videti je morala, kako so vdrli v njeno svetišče narodi, katerim si prepovedal vstopiti v tvojo občino.

Vse njeno ljudstvo vzdihuje in išče kruha. Svoje dragotine daje za jed, da se preživi. »Ozri se, Gospod, in glej, kako sem zaničevana!«

O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela, ko me je Gospod v bridkost pogreznil ob dnevu svoje srdite jeze.

Gospod je pravičen, kajti kljubovala sem mu! Slišite vendar, vsa ljudstva, in poglejte mojo bolečino! Moje device in moji mladeniči so odšli v ujetništvo.

Klicala sem svoje ljube, pa so mi bili nezvesti. Moji duhovniki in moji starešine so umirali v mestu; iskali so si hrane, da bi se preživeli.

Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt.

SPEV (Job 16,17; Žal 1, 16. 18. 12)

Moje oči so oslepele od joka, zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi me poživil. Poglejte, vsa ljudstva, * ali je katera bolečina kakor moja bolečina?

O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte, * ali je katera bolečina kakor moja bolečina?

Sv. Bruno (ok. 1030-1101), ustanovitelj kartuzijanskega načina meniškega življenja in duhovni pisatelj

 

Kako ljub je tvoj dom, Gospod vsemogočni; moja duša koprni po tvojih dvorih, to je po polnosti nebeškega Jeruzalema, ki je Gospodovo mesto. Psalmist razloži tudi, zakaj želi priti v Gospodove dvore: Zato, o Gospod, Bog nebeških sil, moj kralj in moj Bog, ker blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, v nebeškem Jeruzalemu. Kot če bi dejal: Kdo ne želi priti v tvoje dvore, ko pa si Bog, Stvarnik, Gospod moči in kralj in ko so srečni vsi, ki prebivajo v tvoji hiši. Z dvori in hišo označuje tu isto stvar. Ko psalmist blagruje prebivalce v njih, namiguje, da uživajo tolikšno blaženost, kakršno si sploh lahko zamislimo. Odtod vemo, da so srečni, ker te vedno hvalijo s predano ljubeznijo na vekov veke, to je večno. Ne bi namreč mogli vedno hvaliti, če ne bi bili večno srečni.

Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: Samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa, kot nam to potrjuje Gospod: Nihče ni šel v nebesa, sam po sebi seveda, kakor Sin človekov, ki je prišel iz nebes.

Pravim, da mora ta človek pripraviti stopinje v svojem srcu, če še živi po suhi dolini, v tem življenju, ki je bedno in polno solz v primerjavi z drugim življenjem. To je v primeri s prvim kakor gora in polno veselja.

Ker pa je rekel: Blagor človeku, ki mu ti pomagaš, bi lahko kdo vprašal: Ali Bog kaj pomaga? Odgovor se glasi: Res imajo blaženi pomoč od Boga, kajti postavodajalec, Kristus namreč, blagoslavlja in bo tudi stalno blagoslavljal, deli številne darove milosti. Po milosti svoje blagoslavlja, to se pravi, jih dviga do blaženosti. Po njegovih blagoslovih se bodo vzpenjali od kreposti do kreposti. In v prihodnosti, na nebeškem Sionu, bodo videli Kristusa, Boga nad bogovi; njega, ki je Bog in bo tudi svoje pobožanstvil. Tisti, ki bodo bivali na Sionu, bodo duhovno gledali Boga nad bogovi, Boga Sveto Trojico. To pomeni: po razumu bodo gledali Boga v sebi, ki ga tu ne morejo videti. Bog bo namreč vse v vseh.

SPEV (1 Jan 3, 2-3)

Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. * Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.

Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist. * Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Ognjeno sonce že žari

in vest nam kliče, govori:

Kdo mogel bi v svetlobi tej
ostati v grehu še naprej?

 

Slepote vendar konec je,
ki nam je dolgo vladala,
na krivo pot krenili smo
in žrtve zmote smo bili.

 

Sedaj se v duši nam jasni
in čisti radi bi bili:
nič več zvijač, nič več laži,
nobenih skrivnih del v temi.

 

Ti, Bog, med nami vidiš vse,
kar človek misli in počne;
zato naj duša in telo
v nas danes sveto, čisto bo.

 

Bogu Očetu, slava, čast
in njemu, ki je Sin njegov,
enako Duhu Svetemu,
tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 86   Jeruzalem, mati vseh narodov

 

Gospod ljubi svoje mesto na svoji sveti gori, *

Sion ima rajši kot vsa druga bivališča.  —

 

Veličastne reči so napovedane o tebi, *

o Božje mesto.

Razna ljudstva imajo zveze s tabo, *

različni narodi pridejo k tebi.

O Sionu se bo reklo: »Vsi po vrsti so bili tu rojeni, *

on sam, Najvišji, ga je uteméljil.« —

 

Gospod zapiše v knjigo narodov: *

»Vse sem posinovil na Sionu.«

Rajali bodo in peli: *

»Ti si začetek našega veselja.« —

Iz 40,10–17  Dobri pastir, najvišji in najmodrejši Bog Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj (Raz 22,12).

 

Glejte, Gospod Bog prihaja kot zmagovalec, *

s svojo vsemogočnostjo si je priboril zmago.

Prihaja v zmagoslavnem sprevodu, *

kar si je pridobil, ga spremlja.

Kakor pastir pase svojo čredo, *

s svojo roko zbira jagnjeta.

Dviga jih v svoje naročje, *

ovce pa ljubeznivo vodi. —

 

Kdo je s svojim prgiščem izmeril morje *

in mejo neba s svojo dlanjo določil?

Kdo je zajel vso zemljo v svojo roko, *

kdo pretehtal gore in griče s svojo tehtnico?

Kdo je pomagal Božjemu duhu, *

kdo mu je svetoval ali ga poučil?

S kom se je posvetoval ali ga vprašal, *

da bi ga naučil poti pravice?

Kdo ga je učil spoznanja *

in mu pokazal stezo modrosti? —

 

Glej, narodi so kot kaplje v vedru, *

neznatni kot prašek na tehtnici.

Glej, zemlja je pred Gospodom *

kakor zrno peska.

Vaši gozdovi niso dovolj za daritveni ogenj, *

vse živali niso dovolj za žgalno daritev.

Vsi narodi so kakor nič pred Bogom, *

prav nič pred njim ne veljajo. —

Ps 98   Svet je Gospod, naš Bog

 

Gospod je svet vladar, ljudstva trepetajo, *

med angeli prebiva, zemlja se mu klanja.

Velik je v svojem svetišču na Sionu *

in vzvišen nad vsa ljudstva. —

 

Naj slavé tvoje ime, veliko in strašno, *

sveto in mogočno.

Ti si kralj, ki ljubiš in poznaš pravico, *

pravično vladaš svojemu ljudstvu. —

 

Gospoda, našega Boga, poveličujte, *

počastite ga zaradi njegove svetosti.

 

Mojzes in Aron sta bila med njegovimi duhovniki *

in Samuel je bil med njimi, ki so ga klicali.

Klicali so Gospoda in jih je uslišal, *

iz oblačnega stebra jim je govoril.

Dajal jim je zavezo in postavo, *

spolnjevali so, kar jim je zapovedal.

Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal, ker si usmiljen, *

vendar si kaznoval njihove grehe. —

 

Poveličujte Gospoda in ga slavite, *

častite Svetega v njegovem svetišču. —

Kratko berilo  (1 Pt 4,10–11)
Služite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti, vsak z darom, kakor ga je prejel. Če kdo govorí, govôri kakor Božje besede. Če kdo služi, služi kakor z močjo, ki jo daje Bog, da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu.

Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Tvoje zapovedi hočem spolnjevati.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod.

Odpev k Hvaljen Gospodu služímo v svetosti in rešil nas bo naših sovražnikov.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Gospodu služímo v svetosti in rešil nas bo naših sovražnikov.

Zahvaljujmo se Bogu Očetu, ki v svoji ljubezni vodi in ohranja svoje ljudstvo. Veseli mu kličimo:

Dobri Oče, hválimo te in slavimo zaradi tvoje ljubezni,

– čudovito si nas ustvaril in še čudoviteje prenovil.

Že ob začetku tega dneva nam vlij hrepenenje, da bi ti vedno služili,

– mislili in delali, kar je tebi všeč.

Očisti nam srca vseh hudih željá,

– da bomo vedno hoteli spolnjevati le tvojo voljo.

Daj nam razumevanje za potrebe bratov in sester,

– da ne bodo pogrešali bratske ljubezni.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Večni Bog, tvoj Sin nas je obiskal kakor sonce, ki vzhaja z višave. Vse narode v smrtni senci naj razsvetli z lučjo tvoje slave, v kateri s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,113–120  (XV)  Hvala Božji postavi

 

Gospod, sovražim omahljivost, *

ljubim pa zvestobo tvoji postavi.

Ti si moj varuh in zavetnik, *

upam v tvojo besedo. —

 

Proč od mene, kdor dela hudo, *

Božjo voljo hočem spolnjevati.

Podpiraj me v življenju, kakor si obljubil; *

ne osramôti mojega upanja. —

 

Pomagaj mi in me reši, *

tvoja postava mi bo vedno v veselje.

Zametuješ vse, ki od tvojih zakonov odstopajo, *

kajti lažnivo je njih mišljenje. —

 

Kot smeti boš zavrgel vso grdobijo zemlje, *

zato ljubim tvojo zavezo.

Vse moje telo od strahu trepeče, *

v tesnobi mislim na tvojo sodbo. —

Ps 78,1–5.8–11.13  Žalostinka nad razdejanim Jeruzalemom

 

O Bog, tujci so vdrli v tvojo deželo, *

oskrunili so tvoje svetišče.

Jeruzalem so porušili, *

spremenili so ga v same razvaline.

Trupla tvojih služabnikov so vrgli pticam, *

zverem so zmetali telesa tebi posvečenih.

Njihovo kri so prelivali kakor vodo, *

ni ga bilo, ki bi jih pokopal. —

 

V zasmeh smo postali svojim sosedom *

in v pregovor ljudstvom, ki nas obdajajo.

Gospod, doklej bo trajala tvoja jeza, *

ali bo kot ogenj gorela tvoja nevolja? —

 

Ne prištevaj nam krivic očetov, *

hitro se nas usmili, zelo smo ponižani.

Pomagaj nam zaradi slave svojega imena, *

odpusti nam grehe zaradi svoje ljubezni. —

 

Zakaj bi govorili neverni, *

da naš Bog ne biva?

Dokler smo še živi, pokaži sovražnikom, *

da kri tebi zvestih ni bila zaman prelita.

Ne presliši joka in stoka izgnancev, *

s svojo močjo reši na smrt obsojene. —

 

Mi smo tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše *

in te bomo slavili na veke,

v vseh rodovih te bomo opevali *

in oznanjali tvojo hvalo. —

Ps 79   Gospod, obišči svoj vinograd

 

Dobri pastir, poslušaj, *

ti vodiš svoje ljudstvo kot čredo.

V Najsvetejšem prestoluješ, *

razodeni svoje veličastvo.

Zbudi svojo moč pred nami *

in pridi, da nas rešiš. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Gospod, Bog vsemogočni, *

doklej boš odklanjal molitev svojega ljudstva?

Jok nam je vsakdanja hrana, *

s solzami je napolnjena življenja čaša.

Zaradi nas se prepirajo naši sosedje, *

nasprotniki nas zasramujejo. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.

 

Svoj vinograd, naše očete, si prestavil iz Egipta, *

zasadil si jih v svoji deželi.

Prostor si jim pripravil, *

ukoreninili so se in napolnili zemljo.

Tvoj vinograd je pokril gore s svojo senco, *

njegove veje so prekrile najvišja drevesa.

Gospod, tvoj vinograd je segal do morja, *

do velike reke je pognal svoje mladike. —

 

Zakaj si pustil, da so podrli njegovo ograjo, *

da ga obirajo vsi, ki hodijo mimo?

Razruje ga merjasec iz gozda, *

popase ga poljska divjačina. —

 

Bog vsemogočni, pridi, *

ozri se z nebes in obišči ta vinograd.

 

Varuj, kar je zasadila tvoja desnica, *

kar poganja tebi v slavo.

Tvoj vinograd so požgali in posekali, *

naj jih zadene pravična sodba.

Naj tvoja ljubezen spremlja tvoje ljubljence, *

tvoje sinove, ki si jih vzredil zase.

Ne bomo več odstopili od tebe, *

poživi nas, da bomo tvoje ime slavili. —

 

Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, *

pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Kako mogočen si, Gospod,
ustvaril vse si, kar živi.
V vodah življenje se množi,
rastlinje klije in brsti.

 

Živalim, ki v vodah živé,
in tem, ki v zraku letajo,
vsem skupen je v davnini rod,
različna jim je dana pot.

 

Tvoj Sin nas vse odrešil je,
zato nas vse, ki tvoji smo,
obvaruj padca grešnega
in zla trpljenja večnega.

 

Obvaruj nas prevzetnosti,
saj z njo začno se padci vsi,
in daj nam vsem zaupanja
in vsem poguma vedrega.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 131 Božje obljube Davidovi hiši

 Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida (Lk 1,32).

 I

Spomni se, Gospod, Davida, *

in vseh njegovih skrbi in načrtov.

Naredil je obljubo tebi, Vsemogočni, *

in ti tako prisegel: —

 

»Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, *

ne ležem v svojo posteljo;

svojim očem ne dovolim spanja, *

svojim trepalnicam ne počitka,

dokler ne najdem mesta za Gospoda, *

bivališča za Vsemogočnega.« —

 

Slišali smo, da je skrinja zaveze v Betlehemu, *

našli smo jo zunaj na poljanah.

Vstopimo zdaj v Gospodovo bivališče *

in se priklonimo pred Bogom. —

 

Dvigni se, Gospod, na svoje mesto, *

ti in skrinja tvojega veličastva!

Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost, *

tvoji sveti naj radostno vzklikajo.

Ne zavrzi svojega maziljenca *

zaradi Davida, svojega služabnika. —

Gospod je prisegel Davidu, *

svoje prisege ne bo prelomil:

»Na tvoj prestol bom postavil *

potomca tvoje rodovine.

Če ohranijo tvoji sinovi mojo zavezo in zapovedi, *

bodo njihovi sinovi vedno sedeli na tvojem prestolu.« —

 

Gospod je namreč izvolil Sion, *

tako si ga je izbral za svoje bivališče:

»Tu bom počival za vselej, *

tako sem želel in tu bom prebival. —

 

Letine tega kraja bom obilno blagoslavljal, *

njegove prebivalce nasičeval s kruhom.

Njegove duhovnike bom oblačil v pravičnost, *

njegovi sveti bodo radostno vzklikali. —

 

Davidu zbudim mogočnega potomca, *

svojemu maziljencu pripravim nasledstvo.

Njegove sovražnike ogrnem v sramoto, *

na njegovi glavi pa bo blestela moja krona.« —

Raz 11,17–18;12,10b–12a  O Božji sodbi

 

Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog vsemogočni, *

ti si in si bil in prideš.

Prevzel si svoje mogočno vladarstvo *

in začel kraljevati. —

 

Narodi so se razjezili, *

a prišla je tvoja jeza in dan, da se sodijo mrtvi,

da prejmejo plačilo tvoji služabniki, preroki in sveti *

in vsi, ki se bojijo tvojega imena, mali in veliki. —

 

Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje *

našega Boga in oblast njegovega Kristusa.

Premagan je bil tožnik naših bratov, *

ki jih je noč in dan tožil pred našim Bogom. —

 

Premagali so ga s krvjo Jagnjeta *

in z besedo svojega pričevanja.

Niso tako ljubili svojega življenja, *

da bi se bali umreti.

Zato se radujte, nebesa *

in vsi, ki v njih prebivate. —

Kratko berilo  (1 Pt 3,8–9)
Bodite vsi enih misli, sočutni, bratoljubni, usmiljeni, ponižni. Ne vračajte hudega za hudo, ne sramotenja za sramotenje, marveč blagoslavljajte, ker ste bili v to poklicani, da postanete deležni blagoslova.

Gospod nas je hranil z najboljšo pšenico.
— Gospod nas je hranil z najboljšo pšenico.

Z medom iz skale nas je nasičeval.
— Gospod nas je hranil z najboljšo pšenico.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospod nas je hranil z najboljšo pšenico.

Odpev k Moja duša Gospod je mogočne vrgel s prestola in povišal nizke.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Gospod je mogočne vrgel s prestola in povišal nizke.

Kristus je pastir, pomočnik in tolažnik svojega ljudstva. Pobožno ga prosimo:

Hvaljen, Gospod, ker si nas poklical v svojo sveto Cerkev,

– varuj nas, da ji bomo vedno zvesti.

Papežu Frančišku si izročil skrb za vse Cerkve,

– podeli mu neomajno vero, živo upanje in pozorno ljubezen.

Daj grešnikom spreobrnjenje, padlim moč, da bodo vstali,

– vsem pa kesanje in zveličanje.

Sam si okusil življenje v tujini,

– spomni se tistih, ki živijo daleč od družine in domovine.

Vsem rajnim, ki so zaupali vate,

– podeli večni mir.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Usmiljeni Bog, ob koncu dneva se ti zahvaljujemo in te ponižno prosimo: kar smo zagrešili v svoji slabosti, nam dobrotno odpusti.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe. —

 

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

 

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

 

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev  V zaupanju v Boga bom varno počival.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,23)

Sam Bog miru naj vas popolnoma posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in vaše telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Gospod, naš Bog, utrujeni smo od dela današnjega dneva. Okrepčaj nas z mirnim spanjem, da se bomo s tvojo pomočjo spočili in ti služili s telesom in dušo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati.

K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen