Brevir za 12. maj 2031

Iz knjige Razodetja (19, 11-21)

Jaz, Janez, sem videl nebo odprto: in glej, bel konj in jezdec na njem, ki se imenuje Zvesti in Resnični ter pravično sodi in se vojskuje. Njegove oči so kakor ognjen plamen in na njegovi glavi je veliko kron; ima zapisano ime, ki ga nihče ne pozna razen njega, in ima ogrnjen plašč, ki je namočen s krvjo, in njegovo ime se imenuje Beseda božja. In spremljajo ga nebeške vojske na belih konjih, oblečene v belo čisto tančico. In iz njegovih ust prihaja oster meč, da z njim udari narode. In pasel jih bo z železno palico. In sam tlači tlačilnico vina srdite jeze vsemogočnega Boga. In na plašču in na svojem stegnu ima zapisano ime: »Kralj kraljev in Gospod gospodov.« In videl sem nekega angela, ki je stal na soncu in je zaklical z močnim glasom vsem pticam, ki letajo po sredi neba: "Pridite, zberite se k veliki božji gostiji, da boste jedle meso kraljev in meso poveljnikov in meso mogočnjakov in meso konj in njih jezdecev in meso vseh svobodnih in sužnjev in majhnih in velikih." In videl sem zver in kralje zemlje in njih vojske, zbrane, da začno vojsko z njim, ki sedi na konju, in z njegovo vojsko. In zgrabljena je bila zver in z njo lažni prerok, ki je delal znamenja pred njo, s katerimi je preslepil tiste, ki so sprejeli znamenje zveri ter molili njeno podobo. Živa sta bila vržena oba v ognjeno jezero, kjer gori žveplo. In drugi so bili pobiti z mečem, ki je prihajal iz ust njega, ki je sedel na konju; in vse ptice so se najedle njihovega mesa.

Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976)

Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva … Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.

To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.

Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.