Brevir za 12. maj 2025

Za enega pastirja
Pobožno Kristusu zdaj vsi zapojmo,
saj dobri je pastir in kralj človeštva,
in s pesmijo vsi proslavimo njega,
ki danes goduje.

 

Za duhovnika:
Duhovniški si ogenj v njem zanetil,
poklical v službo si ga in posvetil,
da kot predstojnik svetil bi občestvu:
duhovnik na veke.

 

Pastir in vzornik bil je svoji čredi,
vsem kazal pot in reveže podpiral,
skrbel za sebi izročeno ljudstvo
kot vsem dober oče.

 

Svetnike Kristus v raju nagrajuje
in z večno jih poveličuje srečo,
naj hodimo po njihovih stopinjah
v življenju in smrti.

 

Pobožno počastimo vsi Očeta,
slavi naj Sina naša pesem vneta,
enako Svetega Duha na veke,
do kraja vse zemlje. Amen.

Ps 72   Zakaj pravični trpi

 

Kako dober je Bog pravičnim, *

njim, ki so čisti v srcu.

Jaz bi se skoraj spotaknil, *

malo je manjkalo, da nisem padel.

Ko sem videl srečo grešnikov, *

sem hudobnežem zavidal. —

 

Dobro jim gre, nič jim ne manjka, *

zdravi so, ne muči jih bolezen.

Človeške skrbi jih ne tarejo, *

ni jim treba trpeti kakor drugim. —

 

Z domišljavostjo se ponašajo kakor z ogrlico, *

brezobzirnost jim je kakor vsakdanja obleka.

Zaliti obrazi izžarevajo krivico, *

iz srca jim vrejo neumnosti.

Rogajo se in počenjajo hudobijo, *

zviška grozijo z nasiljem. —

 

S svojim govorjenjem se zaletavajo v nebesa, *

s svojim jezikanjem blatijo ljudi po vsej zemlji.

Zato ljudje drvijo za njimi *

in se zaslepljeni sprašujejo:

»Kje je vendar Bog, da nič ne vidi, *

zakaj se Najvišji za to ne zmeni?«

Da, takšni so ošabni grešniki, *

dobro se jim godi in so vedno srečni. —

Premišljam, ali sem svoje srce zaman ohranil čisto *

in svoje roke neomadeževane.

Saj ves čas trpim nadloge, *

vsak dan imam svojo pokoro. —

 

Vendar če bi rekel: »Še jaz bom tako govoril,« *

bi se izneveril veri naših očetov.

Skušal sem to skrivnost doumeti, *

a je bilo pretežko zame.

Ko pa sem stopil v tvoje svetišče, *

sem spoznal končno usodo hudobnih.

Hodijo sicer po gladki poti, *

toda ta vodi v pogubo. —

 

Kako hitro lahko padejo, *

izginejo in se pogubijo!

Kot se razblinijo sanje, ko se zbudimo, *

tako ti, Gospod, razpršiš njihove načrte. —

- Moje srce in moje telo vriskata, aleluja,

- kličeta k živemu Bogu, aleluja.

 

Jaz, Janez, sem videl iz morja vzdigujočo se zver, ki je imela deset rogov in sedem glav in na svojih rogovih deset kron in na svojih glavah bogokletno ime. In zver, ki sem jo videl, je bila podobna leopardu in njene noge so bile kakor medvedje in njen gobec kakor levji gobec. In dal ji je zmaj svojo moč, svoj prestol in veliko oblast.

In ena izmed njenih glav je bila kakor do smrti zaklana, a nje smrtna rana se je zacelila. Začuden je ves svet gledal za zverjo in molili so zmaja, ker je dal zveri svojo moč, in molili so zver, govoreč: »Kdo je zveri enak in kdo se more z njo vojskovati?«

In dana so ji bila usta, ki so govorila velike besede in bogokletstva, in dana ji je bila oblast, da deluje dvainštirideset mesecev. In odprla je svoja usta za bogokletstva proti Bogu, da bi preklela njegovo ime in njegovo bivališče in one, ki prebivajo v nebesih. Tudi ji je bilo dano, da začne vojsko s svetimi in da jih premaga; in dana ji je bila oblast nad vsakim rodom in ljudstvom in jezikom in narodom. In molili jo bodo vsi prebivalci na zemlji, katerih ime ni zapisano v knjigi življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano, od začetka sveta.

Kdor ima ušesa, naj sliši! Če kdo odvaja v ujetništvo, pride v ujetništvo; če kdo z mečem mori, mora biti z mečem umorjen. Tukaj je potrpljenje in vera svetih.

In videl sem drugo zver, ki se je dvigala iz zemlje in je imela dva roga, podobna jagnječjim, govorila pa je kakor zmaj. In izvrševala je vso oblast prve zveri vpričo nje in delala je na tem, da bi zemlja in njeni prebivalci molili prvo zver, kateri se je bila zacelila nje smrtna rana.

In delala je velika znamenja, da je po njenem delovanju prihajal celo ogenj z neba na zemljo vpričo ljudi. In varala je prebivalce na zemlji z znamenji, katera ji je bilo dano delati pred zverjo, in je naročala prebivalcem na zemlji, naj narede podobo zveri, ki ima rano od meča in je ostala živa. Tudi ji je bilo dano, da je podobi zveri podelila življenje, tako da je podoba zveri celo spregovorila in dala pomoriti vse, kateri podobe zveri ne molijo. In dela, da si vsi, mali in veliki, bogati in ubožni, svobodni in sužnji, dado znamenje na svojo desno roko ali na svoje čelo in da nihče ne more ničesar kupiti ali prodati, razen kdor ima znamenje, ime zveri ali število njenega imena.

Tukaj je modrost. Kdor ima razum, naj prešteje število te zveri; je namreč število človeka. In njeno število je šeststo šestinšestdeset.

 

SPEV (Raz 3, 5; Mt 10.22)

Kdor zmaga, bo oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja. * Priznal ga bom pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli, aleluja.

Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen. * Priznal ga bom pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli, aleluja.

Sv. Pavel VI. (1897-1978), papež (izvoljen 1963) zaslužen za koncilsko prenovo

 

Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva … Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.

To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.

Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.

 

SPEV (Ef 2, 5.4.7)

Čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, nas je Bog oživil s Kristusom * zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, aleluja.

Da bi v prihodnjih vekih pokazal obilno bogastvo svoje milosti * zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, aleluja.