Brevir za 12. maj 2011

Iz knjige Razodetja (9,13-22)

Jaz, Janez, sem videl, in šesti angel je zatrobil: in zaslišal sem en glas iz štirih rogov zlatega oltarja, ki je pred Bogom; govoril je šestemu angelu, ki je imel trombo: »Odveži štiri angele, ki so privezani pri veliki reki Evfratu!« In odvezal je štiri angele, ki so bili pripravljeni na uro in dan in mesec in leto, da pomore tretjino ljudi. In število konjenikov je bilo dvakrat deset tisoč deset tisočev; slišal sem njih število. In tako sem v prikazni videl konje in na njih jezdece z oklepi, ognjene in hiacintove in žveplene barve. In glave konj so bile kakor levje glave in iz njih gobcev je švigal ogenj; dim in žveplo. In od teh treh nadlog - od ognja in dima in žvepla, prihajajočega iz njih gobcev - je bila pomorjena tretjina ljudi. Kajti moč konj je v njih gobcih in njih repih. Njih repi so namreč podobni kačam, imajo glave in s temi škodujejo.

In ostali ljudje, kateri niso bili pomorjeni po teh nadlogah, se niso spokorili od del svojih rok, da bi ne bili molili hudih duhov in malikov iz zlata in srebra in brona in kamna in lesa, ki ne morejo ne videti ne slišati ne hoditi; in se niso spokorili od svojih umorov, ne od svojih čarovnij ne od svojega nečistovanja ne od svojih tatvin.

Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976)

Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva … Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.

To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.

Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.