Brevir za 12. maj 2001

Iz knjige Razodetja (18, 1-20)

Jaz, Janez, sem zatem videl drugega angela, ki je prihajal z neba z veliko oblastjo; in zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. In zaklical je z močnim glasom: »Padel, padel je veliki Babilon ter postal bivališče hudičev in pribežališče za vse nečiste duhove in pribežališče za vse nečiste in sovražne ptice, ker so od pekočega vina njenega nečistovanja pili vsi narodi in so kralji zemlje z njo nečistovali in trgovci zemlje obogateli od njenega silnega razkošja.«

In slišal sem drug glas z neba, ki je govoril: »Pridi od nje, moje ljudstvo, da ne postanete deležni njenih pregreh in ne prejmete njenih nadlog. Kajti njene pregrehe so segle do neba in Bog se je spomnil njenih krivic. Plačajte ji, kakor je tudi sama plačala, in povrnite ji dvojno po njenih delih. V čašo, ki jo je ona nalila, ji nalijte dvojno. Kolikor se je proslavila in nasladila, toliko ji prizadenite muke in žalosti. Kajti v svojem srcu pravi: ,Sedim kakor kraljica, nisem vdova in ne bom videla žalosti'. Zaradi tega bodo prišle na en sam dan njene nadloge: smrt, žalost in lakota, in bo v ognju sežgana; kajti silen je Gospod Bog, ki jo je sodil. In jokali bodo in tarnali za njo kralji zemlje, ki so z njo nečistovali ter nasladno živeli, ko bodo gledali dim njenega požara, od daleč stoječ iz strahu pred njeno muko, in bodo govorili: ,Gorje, gorje, veliko mesto, močno mesto Babilon, kajti v eni uri je prišla tvoja sodba.'

In trgovci zemlje bodo jokali ter žalovali za njo, ker nihče več ne bo kupoval njihovega blaga: blaga iz zlata in srebra in dragih kamnov in biserov in tančice in bagra in svile in škrlata in vsakterega dišečega lesa in vsakršnega slonokoščenega orodja in vsakovrstnega orodja iz najdražjega lesa in brona in železa in marmorja in cimeta in balzama in dišav in mire in kadila in vina in olja in bele moke in pšenice in goved in ovac in konj in voz in sužnjev in človeških duš. In sadje, slast tvoje duše, ti je odšlo, in vse sijajne in blesteče stvari so izpred tebe izginile in jih ni več najti.

Trgovci s temi stvarmi, ki so obogateli od nje, bodo od daleč stali iz strahu pred njeno muko ter bodo jokajoč in žalujoč govorili: ,Gorje, gorje, veliko mesto, oblečeno v tančico in bager in škrlat ter okrašeno z zlatom in dragimi kamni in biseri; kajti v eni uri je uničeno toliko bogastvo.'

In vsi krmarji in vsi, kateri plovejo h kraju, in mornarji in vsi delavci na morju so se od daleč ustavili ter so vpili, ko so gledali dim njenega požara: ,Katero mesto je podobno temu velikemu mestu?' In natresli so si prahu na glavo ter so vpili v joku in žalovanju: ,Gorje, gorje, veliko mesto, v katerem so obogateli od njegovih dragocenosti vsi, kateri imajo ladje na morju; kajti v eni uri je bilo uničeno. Veselite se nad njim nebesa in svetniki in apostoli in preroki, zakaj izvršil je Bog nad njim vašo sodbo.'

Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976)

Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva … Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.

To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.

Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.