Brevir za 12. november 2018

Mučenec blaženi, ta dan
prinesel ti je zmago, čast,
ko za Boga prelil si kri,
prejel si venec večnosti.

 

Zaman krivičen se sodnik,
zaman krvnik se trudil je,
močnejša kakor vsa tema
je milost Božja zmagala.

 

Zdaj z angeli se veseliš,
v obleki svetli se bleščiš,
ki jo je Jagnjetova kri
oprala madežev strasti.

 

Prihíti in pomagaj nam,
da se usmili Kristus sam,
slabosti naše in vse zlo
od nas odvrne milostno.

 

Očeta, Sina in Duha
naj vdano moli zemlja vsa,
Boga, ki v rajski slavi zdaj
mučence venča z vso častjo. Amen.

Ps 72   Zakaj pravični trpi

 

Kako dober je Bog pravičnim, *

njim, ki so čisti v srcu.

Jaz bi se skoraj spotaknil, *

malo je manjkalo, da nisem padel.

Ko sem videl srečo grešnikov, *

sem hudobnežem zavidal. —

 

Dobro jim gre, nič jim ne manjka, *

zdravi so, ne muči jih bolezen.

Človeške skrbi jih ne tarejo, *

ni jim treba trpeti kakor drugim. —

 

Z domišljavostjo se ponašajo kakor z ogrlico, *

brezobzirnost jim je kakor vsakdanja obleka.

Zaliti obrazi izžarevajo krivico, *

iz srca jim vrejo neumnosti.

Rogajo se in počenjajo hudobijo, *

zviška grozijo z nasiljem. —

 

S svojim govorjenjem se zaletavajo v nebesa, *

s svojim jezikanjem blatijo ljudi po vsej zemlji.

Zato ljudje drvijo za njimi *

in se zaslepljeni sprašujejo:

»Kje je vendar Bog, da nič ne vidi, *

zakaj se Najvišji za to ne zmeni?«

Da, takšni so ošabni grešniki, *

dobro se jim godi in so vedno srečni. —

Premišljam, ali sem svoje srce zaman ohranil čisto *

in svoje roke neomadeževane.

Saj ves čas trpim nadloge, *

vsak dan imam svojo pokoro. —

 

Vendar če bi rekel: »Še jaz bom tako govoril,« *

bi se izneveril veri naših očetov.

Skušal sem to skrivnost doumeti, *

a je bilo pretežko zame.

Ko pa sem stopil v tvoje svetišče, *

sem spoznal končno usodo hudobnih.

Hodijo sicer po gladki poti, *

toda ta vodi v pogubo. —

 

Kako hitro lahko padejo, *

izginejo in se pogubijo!

Kot se razblinijo sanje, ko se zbudimo, *

tako ti, Gospod, razpršiš njihove načrte. —

– Kako prijetne so tvoje besede, Gospod,
– bolj kot med prijajo mojim ustom.

 

Tiste dni je Nabuhodonozor rekel Danijelu, ki mu je bilo ime Baltazar: »Ali mi res moreš povedati sanje, ki sem jih videl, in njih razlago?« Ta je odgovoril pred kraljem in rekel: »Skrivnosti, za katero vpraša kralj, ne morejo kralju oznaniti modreci, rotilci, pismouki in zvezdarji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in on oznani kralju Nabuhodonozorju, kaj se zgodi v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnja tvoje glave na tvojem ležišču so bila: Tebi, o kralj, so prišle misli na tvojem ležišču o tem, kaj se bo poslej zgodilo. On, ki razodeva skrivnosti, ti oznanja, kaj se zgodi. Meni je bila ta skrivnost razodeta, ne z modrostjo, ki bi bila v meni mimo vseh ljudi, ampak zato, da se kralju oznani razlaga in da spoznaš misli svojega srca.

Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila ogromna in njena svetlost izredna; stala je pred teboj in njen pogled je bil grozen. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in njene roke iz srebra, njen trebuh in njena ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila.

Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih razdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, ilo, bron, srebro in zlato ter bilo kakor pleve na poletnih gumnih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu jim ni bilo več najti. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo. To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem.

Ti, o kralj, kralj kraljev, ki mu je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo, in v čigar roko je dal povsod, kjerkoli so prebivališča, ljudi, živali, polja in ptice neba, in tebe postavil za gospodarja njim vsem, ti si glava iz zlata. A za teboj vstane drugo kraljestvo, neznatnejše od tvojega, iz srebra, nato tretje kraljestvo, iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo močno kakor železo, ki zdrobi in razbije vse; kakor železo, ki vse zruši, bo to zdrobilo in razbilo.

Če si videl noge in prste deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa, to pomeni, da se bo kraljestvo delilo in bo v njem nekaj trdnosti železa, ker si videl, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden in drugi del zdrobljiv. Da si videl železo pomešano z lončarskim ilom, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom.

V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, samo pa bo obstalo na veke. Saj si videl sam, da se je z gore kamen utrgal brez človeških rok in zdrobil železo, bron, ilo, srebro in zlato. Tako je veliki Bog kralju oznanil, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njih razlaga je zanesljiva.«

Tedaj je kralj Nabuhodonozor padel na obraz in se poklonil Danijelu. Ukazal je, naj mu darujejo jedilno in kadilno daritev. Kralj je rekel Danijelu: »Resnično, vaš Bog je Bog bogov, gospod kraljev in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost.«

 

SPEV (Dan 2, 44; prim. Lk 20,17. 18)

Bog nebes bo ustanovil kraljestvo, ki bo obstalo na veke. Razdrobilo in pokončalo bo vsa kraljestva. * To božje kraljestvo bo ostalo na veke.

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Na kogar pade ta kamen, ga bo strl. * To božje kraljestvo bo ostalo na veke.

Pij XI. (1857-1939), papež (izvoljen 1922), z okrožnicami obsodil enoumne režime

 

Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil.

Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna.

Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo.

Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.

 

SPEV (Jan 17, 11.23.22)

Jezus je rekel: Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, * da bodo popolnoma eno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti.

Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, * da bodo popolnoma eno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti.