Brevir za 12. oktober 2019

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O Bog, neskončno usmiljeni,
ki vladaš svet ustvarjeni,
v osebah treh le eden si,
v rokah držiš vesoljni svet.

 

Minile nočne ure so,
zdaj s spevi te pozdravljamo.
Z darovi svojega Duha
duha napolni našega.

 

Očisti grešno nam srce,
naj tebi se povsem odpre,
usliši, kar te prosimo
v molitvi z vso ponižnostjo.

 

Naj preživimo ves ta dan
z ljubeznijo napolnjeni,
da vselej bi pripravljeni
tvoj klic, o Bog, poslušali.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

O Bog, ti veličastni kralj,
ki v slavi vekomaj živiš,
pomagaj nam, saj rad deliš
darove Svetega Duha.

 

Ozdravi, kar je bolnega,
zavrni moč pohujšanja,
ki bi zavajalo nas v greh,
in potolaži žalostne.

 

Kot teden ta se steklo bo
življenje naše zemeljsko,
takrat, Gospod, te prosimo,
sodnik nam bodi milostljiv.

 

Usliši naš proseči glas,
ne pošlji nas na levo stran,
na desni nam prostora daj
in sprejmi nas v sijaj nebes.

 

Potem pa z vsemi narodi
naj združeni te hvalimo,
vso dolgo večnost molimo,
Gospod, naš troedini Bog. Amen.

Ps 106 Zahvala za rešitev

Slavite Gospoda, ker je dober, *

vekomaj traja njegovo usmiljenje.

Tako naj govorijo vsi, ki so rešeni, *

saj jih je Gospod otel iz sužnosti.

Zbral jih je iz dežel pregnanstva, *

od vzhoda in zahoda, od severa in juga. —

 

Blodili so v puščavi in pustinji, *

zaman so iskali pot v domovino.

Lačni so bili in žejni, *

v pomanjkanju so vedno bolj slabeli. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vodil jih je po pravi poti, *

da so prišli v kraje, kjer so se naselili.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Žejne je Gospod utešil, *

sestradane napolnil z dobrotami. —

 

Ujeti so bivali v temi in smrtni senci, *

vklenjeni v verige, prepolni bridkosti.

Kajti kljubovali so Božjim zapovedim *

in zametavali Gospodove sklepe.

Gospod jih je zato ponižal z nadlogami, *

omahnili so, ker jim nihče ni pomagal. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Izpeljal jih je iz teme in smrtne sence, *

njihove vezi je raztrgal.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Razbil je bronasta vrata *

in zdrobil železne zapahe. —

Trpeli so zaradi svoje hudobije, *

zaradi grehov so prejemali udarce.

Vsaka jed se jim je upirala, *

bili so že skoraj na pragu smrti. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

S svojo besedo jih je ozdravil, *

rešil jih je pogina. —

 

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Darujmo hvalno daritev *

in z radostjo oznanjajmo njegova dela. —

 

Ti, ki so odpluli z ladjo na morje, *

da bi trgovali onkraj oceanov:

ti so videli Gospodova dela, *

njegovo strašno moč na odprtem morju.

Nenadoma je zbudil vihar in nevihto, *

da so se visoko dvigali morski valovi.

Do neba so se vzpenjali, pogrezali v brezna; *

potniki so obupavali v nesreči.

Opotekali so se in omahovali kot pijani, *

niso si več znali pomagati. —

 

Klicali so Gospoda v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vihar se je spremenil v rahlo šumljanje, *

umolknili so silni morski valovi.

Vse je razveselil ugoden veter, *

srečno so pripluli v zaželeno pristanišče.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Slavi naj ga vse Božje ljudstvo, *

hvalijo naj ga njegovi voditelji. —

Gospod spreminja reke v puščavo, *

deželo studencev v suho pokrajino,

rodovitno zemljo v solno pustinjo *

zaradi hudobnosti njenih prebivalcev.

Prikliče vodo v puščavo, *

v suhi zemlji odpre obilne studence. —

 

In tja naseli lačno ljudstvo, *

da si postavi mesta za prebivanje.

Obdelujejo njive, zasajajo vinograde *

in pobirajo obilne pridelke.

Bog jih blagoslavlja in se množijo, *

osrečuje jih tudi z obilo živine. —

 

Nesreče in bridkosti so jih potrle, *

postali so maloštevilni.

Toda Bog, ki ponižuje prevzetne in bogate, *

dviga siromaka iz bede.

Tistim, ki blodijo v pustinji brez potov, *

množi družine kakor črede.

Pravični to vidijo in se veselijo, *

hudobni pa umolknejo osramočeni. —

 

Kdor je moder, naj o tem razmišlja *

in skuša razumeti Gospodovo dobroto. —

– Gospodova zvestoba sega nad oblake,
– njegove sodbe so kot najgloblje morje.

 

Ti, človek božji, beži pred lakomnostjo, prizadevaj si pa za pravico, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost. Bojuj dobri boj vere, sezi po večnem življenju, za katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami.

Zapovedujem ti vpričo Boga, ki vse oživlja, in Kristusa Jezusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da ohraniš zapoved brez madeža in brez graje do prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki ga bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in ga videti tudi ne more; njemu čast in oblast na veke. Amen.

Bogatinom na tem svetu veli, naj ne bodo visokih misli in naj ne upajo v bogastvo, ki je negotovo, temveč v Boga, ki nam daje vsega obilo za uživanje; naj delajo dobro, bogatijo v dobrih delih, radodarno delijo od svojega in si nabirajo zakladov za dobro podlago v prihodnosti, da dosežejo pravo življenje.

O Timotej, čuvaj, kar ti je izročeno, in ogiblji se posvetnih, praznih govoric in nasprotnih trditev »spoznanja«, po krivici tako imenovanega, katerega so se nekateri držali in so glede vere zabredli. Milost s teboj. Amen.

SPEV (Kol 2, 6.7; Mt 6,19-20)

Kakor ste Gospoda Jezusa Kristusa sprejeli, tako v njem živite, ukoreninjeni in sezidani na njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, * in odlikujte se v zahvaljevanju.

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, marveč si nabirajte zakladov v nebesih, * in odlikujte se v zahvaljevanju.

Sv. Gregor Veliki (ok. 540-604), benediktinski opat, ki je 590 postal papež in vodil Cerkev v času langobardskih vpadov, s spisi zelo vplival v srednjem veku

 

Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge.

Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načeljujejo, ne oznanjajo besed.

Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekielu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so. Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim.

Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični.

Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega.

Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko.

Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč.

Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.

Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.

SPEV (Lk 10, 2; Ps 61, 9)

Žetev je velika, delavcev pa malo; prosimo torej Gospoda žetve, * naj pošlje delavcev na svojo žetev.

Vsak čas zaupaj vanj, božje ljudstvo! Vsi mu odprite svoja srca, * naj pošlje delavcev na svojo žetev.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Obseva zarja že nebo,
na zemljo se razliva dan,
umika zadnja se tema
in vstaja sonca zlati žar.

 

Zbeži varljivost naj noči,
naj duša krivde se znebi;
kar zlega noč prinesla je,
naj s črno se temo zgubi.

 

Ko zadnje jutro bo prišlo
in v slavi pride naš Gospod,
naj v neminljivi večnosti
osreči nas nebeška luč.

 

Bogu Očetu slava, čast,
in njemu, ki je Sin njegov,
enako Duhu Svetemu,
tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,145–152  (XIX)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, iz vsega srca te prosim: *

usliši me, tvoje zakone hočem spolnjevati.

Reši me, ko te kličem, *

naj ne pozabim tvoje postave. —

 

Pred jutranjim svitom prihajam in prosim, *

zaupam v tvoje obljube.

Vso noč ne zatisnem očesa, *

ker premišljujem tvoje besede. —

 

Gospod, poslušaj me, saj si dober, *

poživi me in mi pomagaj.

Bližajo se mi krivični preganjalci, *

daleč so od tvoje postave. —

 

Gospod, ti si pri meni, *

zvest si v svojih sklepih.

Že davno sem spoznal iz tvojih odločitev, *

da je tvoja postava nespremenljiva in trdna na veke. —

Mdr 9,1–6.9–11  Gospod, daj mi modrost

 

Bog mojih očetov in Gospod usmiljenja, *

s svojo besedo si vse ustvaril.

Človeka si obdaril s svojo modrostjo, *

da gospoduje stvarem, ki si jih ti naredil.

Naj upravlja svet v pravičnosti in svetosti, *

s poštenim srcem naj razsoja in sodi.

Daj mi modrost, ki je v tebi, *

iz družine svojih otrok me ne izbriši.

Tvoj slabotni služabnik sem, ki živi le malo časa, *

malo izveden v pravu in postavah.

Čeprav bi kdo pri ljudeh veljal za popolnega, *

ne more nič veljati, če nima tvoje modrosti. —

 

S teboj je modrost, ki pozna tvoja dela; *

ko si ustvaril svet, je bila navzoča.

Ve, kaj je tvojim očem prijetno, *

kaj je prav po tvojih zapovedih.

Iz svetih nebes jo pošlji, *

od prestola svojega veličastva.

Naj bo pri meni in z menoj dela, *

da spoznam, kaj je tebi po volji.

Pri vseh mojih delih me bo razumno vodila, *

vse ve in razume, v svoji vsemogočnosti me varuje. —

Ps 116 Hvalnica dobremu Bogu

 

Hvalite Gospoda, vsi narodi, *

slavite ga, vsa ljudstva. —

 

Velika je do nas njegova dobrota, *

Gospodova zvestoba traja na veke. —

Kratko berilo  (Flp 2,14–15)
Vse delajte brez godrnjanja in obotavljanja, da boste brez graje in čisti, Božji otroci, brez madeža sredi pokvarjenega in popačenega rodu, med katerim svetíte kakor luči na svetu.

K tebi se obračam, Gospod, ti si moje zavetje.
— K tebi se obračam, Gospod, ti si moje zavetje.

Tebi posvečujem svoje življenje.
— K tebi se obračam, Gospod, ti si moje zavetje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— K tebi se obračam, Gospod, ti si moje zavetje.

Odpev k Hvaljen Razsvetli, Gospod, vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Razsvetli, Gospod, vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.

Bog je povišal Marijo, Kristusovo mater, nad vse stvari v nebesih in na zemlji. Zaupno ga prosimo:

Usmiljeni Oče, hvala ti, ker si nam dal Marijo za nebeško mater in vzor,

– posveti naša srca po njeni priprošnji.

Mariji si dal, da je skrbno poslušala tvoje besede in ti zvesto služila,

– po njeni priprošnji nam daj darov Svetega Duha.

Mariji si pod križem dajal moč, ob vstajenju svojega Sina pa si jo napolnil z veseljem,

– po njeni priprošnji nam lajšaj trpljenje in utrjuj naše upanje.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
O Bog, vir in začetek našega odrešenja! S svojim življenjem naj tako pričujemo za tvojo slavo, da te ne bomo nikoli nehali hvaliti v nebesih.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,121–128  (XVI)  Hvala Božji postavi

 

Delam, kar je prav in pravično, *

ne izročaj me, Gospod, mojim zatiralcem.

Zavzemi se za mojo poštenost, *

da me prevzetni ne bodo obrekovali. —

 

Silno hrepenim po tvoji pomoči, *

po tvoji pravični besedi.

Ravnaj z menoj po svoji dobroti, *

úči me svojih zakonov. —

 

Poúči me, saj sem tvoj prijatelj, *

da spoznam tvojo voljo.

Gospod, čas je, da nekaj ukreneš, *

prelomili so tvojo postavo. —

 

Ljubim tvoje zapovedi *

bolj kot zlato, zlato najčistejše.

Zato se ravnam po vseh tvojih ukazih, *

sleherno krivo pot sovražim. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Bog, začetnik vseh stvari,
od tebe vse je, kar živi,
lepo okrasil si zemljo,
obilno jo obdaroval.

 

Ko vsa si dela dokončal,
še sedmi dan posvetil si,
da bi naučil tudi nas,
naj sedmi dan praznujemo.

 

V slabosti vsi grešili smo,
iskreno zdaj kesamo se
in sklenemo poboljšanje,
podpri nas z milostjo, Gospod.

 

Ko se prikažeš kot sodnik
in strah objel bo vse stvari,
usmiljen se na nas ozri
in daj nam slavo v večnosti.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 121 Sveto mesto Jeruzalem

 

Razveselil sem se, ko so mi rekli: *

»V Gospodovo hišo pojdemo.«

Hitro smo stopili in že smo tukaj, *

pri vhodu v mesto Jeruzalem. —

 

Jeruzalem, kako si ti lepo mesto, *

trdno zidano in urejeno. 

Sem hodi Božje ljudstvo slavit Gospoda, *

kakor določa njegova postava.

Tu se razsoja pravica, *

tu je najvišje sodišče. —

 

Prosite, kar je v mir svetemu mestu, *

naj bodo srečni vsi, ki ga ljubijo.

Naj vlada mir za njegovim obzidjem *

in varnost v njegovih dvorih. —

 

Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: *

»Mir tebi, Jeruzalem!«

Zaradi svetišča našega Boga in Gospoda *

ti želim vse dobro. —

Ps 129 Iz globočine kličem

 

Iz globočine te kličem, *

Gospod, usliši mojo prošnjo.

Prosim, skrbno me poslušaj, *

ne presliši mojega vpitja. —

 

Gospod, če boš gledal na pregrehe, *

kdo bo mogel obstati?

Toda ti grehe odpuščaš, *

da bi ti v spoštovanju služili.

Upam v Gospoda, zaupam v njegovo besedo, *

z vsem srcem pričakujem Gospoda. —

 

Bolj kot stražniki jutranjo zarjo *

naj Božje ljudstvo pričakuje Gospoda.

Gospod je usmiljen, *

tako rad vsem odpušča. 

Samo on bo rešil svoje ljudstvo *

vseh njegovih grehov. —

Flp 2,6–11 Kristus je Božji služabnik

 

Jezus Kristus je bil v božjem sijaju, *

a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom.

Sam sebe je izničil, *

podobo hlapca je vzel nase.

Ljudem je postal podoben *

in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren, *

pokoren do smrti, smrti na križu. —

 

Zato ga je Bog povišal *

in mu dal ime, ki je nad vsa imena.

V Jezusovem imenu se zato pripogne vsako koleno *

v nebesih, na zemlji in pod zêmljo.

Vsi jeziki naj priznajo Jezusa Kristusa za Gospoda *

v slavo Boga Očeta. —

Kratko berilo  (2 Pt 1,19–21)
Za nas je preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. To namreč predvsem vedite, da nobena prerokba v pismu ni stvar lastne razlage. Zakaj nikdar ni prišla prerokba po človeški volji, temveč po nagibu Svetega Duha so govorili sveti Božji možje.

Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Njegova slava presega vsa nebesa.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristusa, veselje vseh, ki vanj zaupajo, prosimo:

Kristus, zvesta priča, prvorojenec vstalih od mrtvih, naših grehov si nas opral v svoji krvi,

– naj se vedno spominjamo tvojih čudovitih del.

Poklical si nas za glasnike evangelija,

– naj bomo pogumni in zvesti oskrbniki Božjih skrivnosti.

Kralj miru, naj pride Sveti Duh na voditelje narodov,

– da bodo skrbeli za uboge in nesrečne.

Poskrbi za tiste, ki trpijo zaradi rasnega razlikovanja in jih zapostavljajo zaradi barve kože, položaja, jezika ali vere,

– naj dosežejo priznanje svojih pravic in dostojanstva.

Vsi, ki so odšli s tega sveta v ljubezni do tebe, naj uživajo večno srečo

– z Devico Marijo in vsemi svetimi.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Zdrava, o nebes Kraljica,

zdrava, angelov Gospa.

Zdrava, korenina, zdrava, vrata,

iz tebe svetu luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna, nad vse krasna,

bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa.