Brevir za 11. junij 2027

Iz Jozuetove knjige (10, 1-14; 11, 15-17)

Ko je slišal jeruzalemski kralj Adonizedek, da je Jozue zavzel Haj in ga pokončal z zakletvijo - kakor je storil Jerihi in njenemu kralju, tako je storil Haju in njegovemu kralju - in da so prebivalci Gabaona sklenili mir z Izraelci in ostali med njimi, se je silno zbal. Kajti Gabaon je bil veliko mesto, kakor katero izmed kraljevskih mest, da, bilo je večje kot Haj in vsi njegovi možje so bili junaki. Zato je poslal jeruzalemski kralj Adonizedek k Ohamu, kralju v Hebronu, k Faramu, kralju v Jerimotu, k Jafíju, kralju v Lakisu, in k Dabirju, kralju v Eglonu, sporočilo: »Pridite k meni in mi pomagajte, da porazimo Gabaon, ker je sklenil mir z Jozuetom in Izraelovimi sinovi!« Zbralo se je tedaj pet amorejskih kraljev, kralj v Jeruzalemu, kralj v Hebronu, kralj v Jerimotu, kralj v Lakisu in kralj v Eglonu, in so šli z vsemi svojimi vojskami; utaborili so se pri Gabaonu in ga napadli.

Gabaonci pa so poslali Jozuetu v šotorišče v Galgalo sporočilo: »Ne odteguj svojih rok od svojih hlapcev; pridi hitro k nam, reši nas in pomagaj nam! Kajti vsi kralji Amorejcev, ki prebivajo na pogorju, so se zbrali zoper nas.« Jozue je tedaj šel iz Galgale, on in z njim vsi bojevniki, sami močni junaki.

Gospod pa je rekel Jozuetu: »Nikar se jih ne boj! Kajti v tvoje roke jih dajem; nihče izmed njih ne bo vzdržal pred teboj.« Jozue je nenadoma prišel nadnje; vso noč je hodil od Galgale. Gospod jih je zbegal pred Izraelci, tako da so jim ti prizadeli velik poraz pri Gabaonu: podili so jih po poti proti Bethoronu in jih pobijali do Azeke in do Makede. Ko so bežali pred Izraelci in bili na pobočju Bethorona, je Gospod metal nanje z neba veliko kamenje do Azeke, tako da so bili potolčeni. Več je bilo teh, ki so pomrli od kamene toče, nego onih, ki so jih pobili Izraelovi sinovi z mečem.

Takrat je govoril Jozue Gospodu, tisti dan, ko je Gospod izročil Amorejce Izraelovim sinovom; rekel je vpričo Izraela: »Sonce, stoj pri Gabaonu, in luna, v dolini ajalonski! In stalo je sonce in obstala je luna, dokler se ni narod maščeval nad sovragi.«

Ali ni to pisano v Knjigi pravičnega? Sonce je stalo sredi neba in skoraj ves dan ni hitelo, da bi zašlo. In ni bilo takega dne ne pred njim ne za njim, da bi bil Gospod slušal človekov glas; kajti Gospod se je bojeval za Izraela.

Kakor je Gospod zapovedal svojemu služabniku Mojzesu, tako je zapovedal Mojzes Jozuetu in tako je Jozue storil. Ničesar ni opustil od vsega, kar je Gospod zapovedal Mojzesu.

Tako je Jozue zavzel vso to deželo, pogorje, ves Negeb, vso gosensko pokrajino, ravnino, planjavo, Izraelovo pogorje in njegovo ravnino, od Golega gorovja, ki se vzdiguje proti Seiru, do Baalgada v libanonski dolini pod goro Hermonom. Vse njihove kralje je ujel, jih pobil in pomoril.

Iz razprav sv. Kromacija škofa, o Matejevem evangeliju (razprava, 5.1.3-4)

Gospod je imenoval svoje učence sol zemlje, ker so z nebeško modrostjo začinili srca človeškega rodu, ki jih je preslepil satan. Sedaj pa jih imenuje tudi luč sveta, ker jih je razsvetlil on, ki je prava in večna luč. Tako so tudi oni postali luč, ki sveti v temi.

Ker je sam sonce pravice, z vso pravico imenuje tudi svoje učence luč sveta. Po njih kot po kakšnih blestečih žarkih razliva na vesoljni svet luč svojega spoznanja. Ko so pokazali luč resnice, so iz človeških src pregnali temo zmote.

Tudi mi smo po njih razsvetljeni iz teme postali luč, kot pravi apostol: Nekdaj ste bili tema, zdaj ste pa luč v Gospodu: kakor otroci luči hodite. In spet: Niste otroci noči in ne teme, marveč ste otroci luči in otroci dneva.

Zato ima prav sveti Janez, ki v svojem pismu pričuje, ko pravi: Bog je luč, in kdor ostane v Bogu, je v luči, kakor je on v luči. Ko se torej veselimo, da smo rešeni iz teme zmot, moramo tudi kot otroci luči vedno hoditi v luči. Zato spet pravi apostol: Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja.

Če ne bomo tega delali, se bo zdelo, da v svojo in drugih škodo pokrivamo in skrivamo s pregrinjalom lastne nezvestobe to tako potrebno in koristno luč. Tudi vemo in smo brali, da je bil po pravici kaznovan tisti služabnik, ki je prejel talent, da bi zaslužil nebo, pa ga je raje skril, namesto da bi ga nesel v menjalnico.

Ta duhovna svetilka, ki je prižgana v korist našega zveličanja, mora vedno svetiti v nas. Na razpolago nam je svetilka božjih zapovedi in duhovne milosti, o kateri pravi David: Tvoja beseda mi je kakor svetilka, je kakor luč na moji poti. Tudi Salomon pravi: Zapoved je kakor svetilka.

Zato ne skrivajmo te svetilke postave in vere! Moramo jo visoko držati v Cerkvi kot na svetilniku, da bo v zveličanje mnogim, da se bomo sami krepčali ob svetlobi njene resnice in da bodo razsvetljeni vsi verni.