Povabilo
Bogoslužno branje
Hvalnice
Dnevna molitvena ura
Večernice
Sklepna molitvena ura
Povabilo
Začetek
Gospod, odpri moje ustnice,
- da bom oznanjal tvojo hvalo.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
Pridite, prepevajmo Gospodu, *
vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.
Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *
z veselimi spevi ga hvalimo.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
veliki vladar nad vsemi vladarji.
V njegovi roki so globine zemlje, *
višine gorá so njegove.
Njegovo je morje, on ga je naredil, *
njegova je zemlja, on jo je ustvaril.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.
On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *
on nas živi in vodi kot svoje ovce.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.
Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *
čeprav so videli moja dela.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.
Potem sem v svoji nevolji prisegel: *
Ne bodo videli obljubljene dežele.«
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Odpev Kralja, ki prihaja, pridite, molimo.
Bogoslužno branje
Psalmi so od srede II. tedna
Lastno
vrstica po psalmih, 1. berilo, spev po 1. berilu, 2. berilo, spev po 2. berilu, sklepna prošnja
Začetek molitvene ure
O Bog, ozri se name in me poslušaj.
Gospod, pridi in mi pomagaj.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Aleluja.
[D]
Pesem
Beseda Božja, ki izšla
si iz Očeta večnega,
si v teku časa bežnega
kot človek odrešila svet.
Razsvetli srca nam sedaj
in jih v ljubezni svoji vžgi,
da čuli bomo blagovest,
se varovali padca v greh.
Ko spet prišel boš kot sodnik,
odkrival tajne boš srca,
prisojal kazni grešnikom,
dajal plačilo izvoljenim.
Ne daj, da bi med grešniki
bili na vek obsojeni,
v nebeški raj pokliči nas
v veselje večnih radosti.
Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.
1 Odpev Naše srce ječi, ko pričakujemo odrešenja svojega telesa.
Ps 38 Bolnikova molitev v stiski
Stvarstvo je bilo podvrženo ničevosti … zaradi tistega, ki ga je podvrgel v upanju … (Rim 8,20).
I
Sklenil sem: »Pazil bom na svoje ravnanje, *
da se ne pregrešim z jezikom.
Brzdal bom svoja usta, *
dokler je hudobnež pred mano.« —
Onemel sem, ostal brez besede in molčal, *
a zaman, moja bolečina še narašča.
Srce mi je začelo močneje biti, ko sem razmišljal, *
v boleči vročici sem vzkliknil:
»Gospod, daj, da spoznam svoj konec, *
koliko je mojih dni in kako kratko je moje življenje.« —
Glej, le nekaj dni si mi odmeril, *
kot nič v primeri s teboj je moje življenje.
Le kot dih je vsak človek, *
kot senca vsakdo premine.
Le za prazen nič se vznemirja, *
a ne ve, kdo bo pobral, kar je nakopičil. —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
1 Odpev Naše srce ječi, ko pričakujemo odrešenja svojega telesa.
2 Odpev Usliši, Gospod, mojo molitev, ozri se na mojo stisko.
II
In zdaj, Gospod, kaj naj pričakujem? *
Samo vate zaupam.
Reši me vseh mojih grehov, *
ne daj me neumnim v zasramovanje.
Umolknil sem, še ust ne morem odpreti, *
zakaj ti si to naredil. —
Odvrni od mene svoje udarce, *
omagujem pod tvojo silno roko.
S kaznijo pokoriš človeka za krivdo, *
kakor molj uničuješ, kar je človeku dragoceno.
Le kakor dih je vsak človek, *
prazen nič je pred tabo. —
Gospod, usliši mojo molitev, *
prisluhni mojemu vpitju.
Ne bodi gluh za moje solze, zakaj le gost sem pri tebi, *
popotnik, kot vsi moji očetje.
Odvrni od mene svojo nevoljo, da se oddahnem, *
preden odidem in me ne bo več na zemlji. —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
2 Odpev Usliši, Gospod, mojo molitev, ozri se na mojo stisko.
3 Odpev Vekomaj bom zaupal v Božjo dobroto.
Ps 51 Zoper obrekovanje
Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu (1 Kor 1,31).
Kaj se hvališ s hudobijo, *
ti brezsrčni mogočnež!
Ves čas zvijačno snuješ pogubo, *
tvoj jezik je kot ostra britev.
Bolj ljubiš hudo kakor dobro *
in laž bolj kot pošteno govorjenje.
Ljubiš varljive besede, *
o ti jezik zvijačni! —
Zato te bo Bog uničil za vedno, *
izgnal te bo iz doma in iztrebil izmed živih.
Pravični bodo to videli in se bali, *
lahko se bodo posmehovali:
»Tako se godi človeku, *
ki se na Boga ne ozira.
Zanaša se le na bogastvo *
in vztraja ošabno v svoji hudobiji.« —
Jaz pa hočem biti v Božji hiši kot zeleneča oljka, *
zaupam v Božjo dobroto na veke.
Gospod, hvalil te bom za vse, kar si storil, *
slavil bom tvoje ime v družbi tebi zvestih. —
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
3 Odpev Vekomaj bom zaupal v Božjo dobroto.
[L]
- Spreobrni nas, Gospod, naš Bog,
- pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni.
PRVO BERILO
Iz knjige preroka Izaija (25, 6-26,6)
Božja gostija, pesem rešenih
Gospod nad vojskami pripravi na tej gori vsem ljudstvom gostijo z izbornimi jedili, gostijo z žlahtnim vinom, z najboljšimi jedili, s prečiščenim žlahtnim vinom. Uniči na tej gori zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, s katerim so pokriti vsi narodi, uniči smrt za vedno. Vsemogočni Gospod obriše solze z vseh obrazov, sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje, kajti Gospod je govoril.
Tisti dan poreko: Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil. Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori. Na svojem mestu bo Moab poteptan, kakor se slama potepta v gnojnici. Četudi izteguje v njej svoje roke, kakor jih izteguje plavač pri plavanju, bo Gospod potlačil njegovo vzpenjanje kljub veščemu gibanju njegovih rok. Tvoje trdne, strme zidove prevrne, podre, zruši v prah na tla.
Tisti dan bodo v Judovi deželi peli to pesem: »Imamo trdno mesto, rešenje nam je postavil v obzidje in nasip. Odprite vrata, da vstopi pravičen narod, ki vztraja v zvestobi! Utrjeno je njegovo mišljenje. Ti mu naklanjaš mir, ker zaupa vate.
Zaupajte v Gospoda za vedno! Kajti Gospod, Vsemogočni, je večna skala, ponižal je prebivalce višave, visoko mesto, ga podrl do tal, ga zrušil v prah: teptajo ga noge bednih, koraki nizkih.«
SPEV (Raz 21, 3; Iz 25, 8)
Slišal sem govoriti močan glas s prestola: Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi * In oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi.
Gospod Bog uniči smrt za vedno in obriše solze z vseh obrazov. * In oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi.
DRUGO BERILO
Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov
Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 109, 1)
Sin nam spolnjuje božje obljube
Bog je postavil rok za obljubljanje in rok za spolnjevanje svojih obljub. Rok za obljubljanje je bil v času prerokov do Janeza Krstnika. Zdaj smo v času spolnjevanja obljub in ta rok traja do konca.
Zvesti Bog se je hotel pri nas zadolžiti, čeprav mu nismo ničesar dali. Sam se nam je zadolžil z obljubami. Ni mu bilo dovolj, da se je obvezal. Pismeno nam je obljubil. Izdelal je popis svojih obljub, da ga v izpolnilnem roku lahko nadziramo, kdaj mora kaj izpolniti. Doba prerokovanja je bila, kakor smo že večkrat rekli, čas za napovedovanje obljub.
Obljubil je večno zveličanje, blaženo in neminljivo življenje z angeli, obljubil nevenljivo dediščino, večno slavo, gledanje njegovega obličja, svoj sveti dom v nebesih. Po vstajenju nas bo osvobodil strahu pred ponovno smrtjo. To je njegova zadnja obljuba, na katero stalno mislimo, in, ko jo bomo dosegli, si ne bomo ničesar več želeli ne zahtevali. Niti tega nam ni zamolčal, po kakšni vrsti se bo pred koncem vse spolnjevalo, ampak nam je tudi to z obljubo napovedal.
Ljudem je obljubil božanstvo, umrljivim nesmrtnost, grešnikom odpuščanje, ničvrednim slavo.
Ker so se pa božje obljube ljudem zdele neverjetne, ko pač niso mogli razumeti, kako naj umrljivi, krhki, ničvredni, slabi ljudje iz prahu in pepela postanejo enaki božjim angelom, se ni ljudem obvezal samo s pismeno pogodbo, ampak nam je dal, da nam olajša vero, še srednika vere. In ta ni nikak knez, ne angel ne nadangel, ampak edini Sin. Njegov Sin nam je pokazal, kod nas bo vodil k obljubljenemu cilju.
Bogu vrh tega ni bilo dovolj, da nam da svojega Sina za vodnika na poti. Dal nam ga je tudi za pot. Vodi nas in po njem hodimo!
Edini božji Sin je torej moral priti k ljudem, se učlovečiti, po učlovečenju je moral umreti, vstati, iti v nebesa, sesti na Očetovo desnico, spolniti narodom svoje obljube in, ko bo narodom vse spolnil, bo moral priti zahtevat, kar je vnaprej določil. Moral bo razločiti posode jeze od posod usmiljenja, da brezbožnim vrne, kar jim je zagrozil, pravičnim, kar jim je obljubil.
Vse to je bilo treba prerokovati, napovedati, zaupati bodočnosti, da se ne bi ustrašili, ko bi nas iznenadilo, ampak da v to verujemo in po veri pričakujemo.
SPEV (Mih 7, 19; Apd 10, 43)
Bog se nas bo spet usmilil. * Odpustil bo našo krivdo, v globočino morja bo vrgel vse naše grehe.
O njem spričujejo vsi preroki, da dobi v njegovem imenu odpuščanje grehov vsak, kdor vanj veruje. * Odpustil bo našo krivdo, v globočino morja bo vrgel vse naše grehe.
Sklepna prošnja
2. teden Molimo. Vsemogočni Bog, naročaš nam, da pripravimo pot Kristusu Odrešeniku. Naj nas pri tem ne ovirajo naše slabosti, ampak naj nas krepi in tolaži navzočnost Božjega zdravnika, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.
2. teden Molimo. Vsemogočni Bog, naročaš nam, da pripravimo pot Kristusu Odrešeniku. Naj nas pri tem ne ovirajo naše slabosti, ampak naj nas krepi in tolaži navzočnost Božjega zdravnika, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.
Slavimo Gospoda.
– Bogu hvala.