Brevir za 11. november 2017

SV. MARTIN, ŠKOF
Obvezni god
Sv. Martin (316-397), po rodu iz Panonije, je vneto misijonaril na ozemlju današnje Francije in postal škof v mestu Tours. Umrl je 9. novembra leta 397, 11. novembra pa naj bi bil pokopan. Njegovo češčenje so benediktinski menihi zanesli tudi v naše kraje.
Skupne molitve v čast svetim pastirjem.

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Pesem
Po svetu vesoljnem pobožni kristjani
častijo moža, spoznavalca Martina,
ki danes je stopil med blažene vrste
v sveta nebesa.

 

Pobožen in moder, ponižen in zdržen
je živel življenje brez greha, preprosto,
dokler mu telesne je sile oživljal
duh, ki ne mine.

 

Njegove so prošnje dosegle neredko,
da zdravje bolnikom se je povrnilo,
zle sile bolezni svetnik je premagal
s svojo priprošnjo.

 

Zato mu naš zbor dolžno hvalo prepeva,
slavi njega zmage in čast mu skazuje,
njegove molitve v pomoč naj nam bodo
zdaj in za večnost.

 

Bogu, ki je trojen in eden obenem,
vesoljni svet vlada z mogočno desnico,
sedeč na prestolu, bleščeč se v sijaju,
čast bodi, slava. Amen.

Ps 106 Zahvala za rešitev

Slavite Gospoda, ker je dober, *

vekomaj traja njegovo usmiljenje.

Tako naj govorijo vsi, ki so rešeni, *

saj jih je Gospod otel iz sužnosti.

Zbral jih je iz dežel pregnanstva, *

od vzhoda in zahoda, od severa in juga. —

 

Blodili so v puščavi in pustinji, *

zaman so iskali pot v domovino.

Lačni so bili in žejni, *

v pomanjkanju so vedno bolj slabeli. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vodil jih je po pravi poti, *

da so prišli v kraje, kjer so se naselili.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Žejne je Gospod utešil, *

sestradane napolnil z dobrotami. —

 

Ujeti so bivali v temi in smrtni senci, *

vklenjeni v verige, prepolni bridkosti.

Kajti kljubovali so Božjim zapovedim *

in zametavali Gospodove sklepe.

Gospod jih je zato ponižal z nadlogami, *

omahnili so, ker jim nihče ni pomagal. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Izpeljal jih je iz teme in smrtne sence, *

njihove vezi je raztrgal.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Razbil je bronasta vrata *

in zdrobil železne zapahe. —

Trpeli so zaradi svoje hudobije, *

zaradi grehov so prejemali udarce.

Vsaka jed se jim je upirala, *

bili so že skoraj na pragu smrti. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

S svojo besedo jih je ozdravil, *

rešil jih je pogina. —

 

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Darujmo hvalno daritev *

in z radostjo oznanjajmo njegova dela. —

 

Ti, ki so odpluli z ladjo na morje, *

da bi trgovali onkraj oceanov:

ti so videli Gospodova dela, *

njegovo strašno moč na odprtem morju.

Nenadoma je zbudil vihar in nevihto, *

da so se visoko dvigali morski valovi.

Do neba so se vzpenjali, pogrezali v brezna; *

potniki so obupavali v nesreči.

Opotekali so se in omahovali kot pijani, *

niso si več znali pomagati. —

 

Klicali so Gospoda v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vihar se je spremenil v rahlo šumljanje, *

umolknili so silni morski valovi.

Vse je razveselil ugoden veter, *

srečno so pripluli v zaželeno pristanišče.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Slavi naj ga vse Božje ljudstvo, *

hvalijo naj ga njegovi voditelji. —

Gospod spreminja reke v puščavo, *

deželo studencev v suho pokrajino,

rodovitno zemljo v solno pustinjo *

zaradi hudobnosti njenih prebivalcev.

Prikliče vodo v puščavo, *

v suhi zemlji odpre obilne studence. —

 

In tja naseli lačno ljudstvo, *

da si postavi mesta za prebivanje.

Obdelujejo njive, zasajajo vinograde *

in pobirajo obilne pridelke.

Bog jih blagoslavlja in se množijo, *

osrečuje jih tudi z obilo živine. —

 

Nesreče in bridkosti so jih potrle, *

postali so maloštevilni.

Toda Bog, ki ponižuje prevzetne in bogate, *

dviga siromaka iz bede.

Tistim, ki blodijo v pustinji brez potov, *

množi družine kakor črede.

Pravični to vidijo in se veselijo, *

hudobni pa umolknejo osramočeni. —

 

Kdor je moder, naj o tem razmišlja *

in skuša razumeti Gospodovo dobroto. —

– Gospodova zvestoba sega nad oblake,
– njegove sodbe so kot najgloblje morje.

 

Ko je Demetrij slišal, da je Nikanor s svojo vojsko padel v boju, je še v drugič poslal Bakhida in Alkima v Judovo deželo in z njima desno krilo. Šli so po poti, ki drži v Galilejo; in so oblegali Masalot pri Arbeli; zavojevali so ga in pobili mnogo ljudi.

Prvi mesec sto dvainpetdesetega leta so se utaborili pred Jeruzalemom. Nato so odrinili in šli v Beerzet z dvajset tisoč pešci in dva tisoč konjeniki. Juda se je s tri tisoč izbranimi možmi utaboril v Eleasi. Ko so ti videli mogočne vojne množice, so se zelo prestrašili. Veliko jih je ušlo iz taborišča; ostalo jih je izmed njih le osemsto mož. Ko je Juda videl, da se mu je vojska razkropila in da mu preti bitka, je bil globoko užaloščen, ker jih ni utegnil zbrati.

Ves potrt je rekel tem, ki so ostali: »Dvignimo se in planimo nad svoje nasprotnike! Morda jih bomo vendarle premogli.« Odvračali so ga z besedami: »Ne moremo. Rešimo za zdaj svoje življenje! Potem se vrnimo s svojimi brati in se bojujmo z njimi! Nas je premalo.« Juda pa je odvrnil: »Bog obvaruj, da bi to storili in pobegnili pred njimi! Če je prišel naš čas, umrimo junaško za svoje brate in ne omadežujmo svoje slave!«

Tedaj je odrinila vojska iz tabora in postavili so se jim nasproti. Konjenica se je razdelila v dva dela. Pred vojsko so šli pračarji in lokostrelci z vsemi hrabrimi prvoborilci. Bakhid je bil na desnem krilu. Bojna vrsta se je pomikala naprej od obeh strani; trobili so na trombe. Tudi ti, ki so bili pri Judu, so zatrobili na trombe. Od hrupa vojsk je zemlja zadonela. Boj je trajal od jutra do večera.

Tedaj je Juda zapazil, da je Bakhid z jedrom vojske na desnem krilu. Pridružili so se mu vsi pogumni. In porazili so desno krilo in jih podili do gore Azot. Ko pa so na levem krilu videli, da je desno krilo poraženo, so udrli za Judom in za njegovimi od zadaj. Nastal je trd boj; na obeh straneh jih je padlo veliko zadetih. Tudi Juda je padel; ostali pa so zbežali.

Jonatan in Simon sta pobrala svojega brata in ga pokopala v grobišču njegovih očetov v Modinu. Objokovali so ga in žalovali po njem z velikim stokanjem vsi Izraelci. Mnogo dni so žalovali in vpili: »Kako je padel junak, Izraelov rešitelj!«

Ostala Judova zgodovina, njegove vojske in junaštva, ki jih je izvršil, in njegova veličina - niso zapisana; bilo jih je namreč silno veliko.

SPEV (Prim. 1 Mkb 4, 8.9.10.9)

Ne trepetajte pred napadom sovražnikov; spomnite se, kako so bili rešeni naši očetje. * Tudi sedaj kličimo k nebesom, da se nas usmili naš Bog.

Spominjajte se, kaj je storil faraonu in njegovi vojski v Rdečem morju. * Tudi sedaj kličimo k nebesom, da se nas usmili naš Bog.

Sulpicij Sever (ok. 363-ok. 420), učenec sv. Martina, pisec svetniških življenjepisov in kronik

 

Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi.

Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!«

Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!«

Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.«

S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.

O zares blaženi mož, v njegovih ustih ni bilo zvijače, nikogar ni sodil, nikogar obsodil. * Govoril je vedno le o Kristusu, njegovem miru in usmiljenju.

Občudovanja vredni mož, ni ga moglo streti trpljenje, ne premagati smrt; ni se bal umreti, pa tudi življenja se ni branil. * Govoril je vedno le o Kristusu, njegovem miru in usmiljenju.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

 

Martin, izprosi nam še zdaj,
da Cerkev sredi bo sveta
zvesto oznanjala Boga
in ji pastirji bodo v čast.

 

Odvrni hudega duha,
obudi mrtve, tudi nas,
ogrni revežem svoj plašč,
s pravičnostjo nas vse navdaj.

 

Kot dober škof si zaslovel,
o da bi se za vse zavzel,
ki odgovornost jih teži,
naj dušni blagor jih skrbi.

 

Slavimo Troedinega,
ki mu Martin dajal je čast,
da isto vero v nas prižge
in naša dela ga slavé. Amen.

Ps 62,2–9 Hrepenenje po Bogu

 

O Bog, moj Bog, željno te iščem, *

mojo dušo žeja po tebi.

Moje telo koprni po tebi *

kakor suha in žejna zemlja po vodi.

O tebi želim premišljevati v svetišču, *

da spoznam tvojo moč in tvojo slavo.

Tvoja bližina mi je več kot življenje, *

moja usta te bodo slavila. —

 

Hvalil te bom, dokler bom živel, *

tebi v čast bom opravljal molitve.

Ti boš moja radost in sreča, *

v veselju ti bom prepeval.

Tudi pri nočnem počitku se te bom spominjal, *

v zgodnjem jutru bom premišljeval o tebi.

Ti si moje trdno zavetje, *

pri tebi sem varen in srečen. —

 

Z vso dušo se te oklepam, *

ti me držiš kot prijatelj s svojo desnico. —

Dan 3,57–88.56  Vse stvari naj hvalijo Gospoda

 

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, *

hvalite in poveličujte ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi angeli, *

nebesa, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse vode nad nebom, *

vse Gospodove moči, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, sonce in luna, *

zvezde na nebu, slavite Gospoda. —

 

Slavita Gospoda, dež in rosa, *

vsi vetrovi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, ogenj in vročina, *

mraz in pripeka, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, rosa in slana, *

mraz in zima, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, sneg in ledóvje, *

noči in dnevi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, tema in svetloba, *

bliski in oblaki, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi zemlja Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, gore in hribi, *

vse rastline na zemlji, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, studenci, *

morja in reke, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, morske in vodne živali, *

vse ptice pod nebom, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse zveri in živina, *

vsi ljudje, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi Božje ljudstvo Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi duhovniki, *

Gospodovi služabniki, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih, *

sveti in v srcu ponižni, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, mladeniči v ognjeni peči, *

hvalíte in poveličujte ga na veke. —

 

Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom, *

hvalimo in poveličujmo ga na veke.

Gospod, slavljen si na nebesni višavi, *

hvale vreden in slaven in poveličevan na veke. —

 

Na koncu tega slavospeva ne dodamo Slava Očetu. —

Ps 149 Radostno vzklikanje svetih

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu.

Vesêli se, Božje ljudstvo, svojega stvarnika, *

Božji izvoljenci naj se radujejo svojega kralja.

Hvalijo naj ga z veselim rajanjem *

in z bobni in citrami naj mu igrajo.

Gospod namreč ljubi svoje ljudstvo *

in ponižne venča z zmago. —

 

Naj se sveti radujejo v njegovem svetišču, *

naj se veselijo v svojih domovih.

Naj iz ust donijo hvalospevi Bogu, *

rôke pa držijo ostre meče,

da izvršijo maščevanje nad krivičnimi narodi, *

kazni nad sovražnimi ljudstvi;

da v okove vklenejo njihove vladarje *

in njihove veljake v železne verige;

da izvršijo nad njimi Božjo sodbo; *

to bo v slavo vsemu njegovemu ljudstvu. —

Kratko berilo  (Heb 13,7–8)

Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo; glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke.

Čuvarje sem postavil svetemu mestu.
— Čuvarje sem postavil svetemu mestu.

Podnevi in ponoči bodo slavili Boga.
— Čuvarje sem postavil svetemu mestu.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Čuvarje sem postavil svetemu mestu.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,121–128  (XVI)  Hvala Božji postavi

 

Delam, kar je prav in pravično, *

ne izročaj me, Gospod, mojim zatiralcem.

Zavzemi se za mojo poštenost, *

da me prevzetni ne bodo obrekovali. —

 

Silno hrepenim po tvoji pomoči, *

po tvoji pravični besedi.

Ravnaj z menoj po svoji dobroti, *

úči me svojih zakonov. —

 

Poúči me, saj sem tvoj prijatelj, *

da spoznam tvojo voljo.

Gospod, čas je, da nekaj ukreneš, *

prelomili so tvojo postavo. —

 

Ljubim tvoje zapovedi *

bolj kot zlato, zlato najčistejše.

Zato se ravnam po vseh tvojih ukazih, *

sleherno krivo pot sovražim. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Bog, začetnik vseh stvari,
od tebe vse je, kar živi,
lepo okrasil si zemljo,
obilno jo obdaroval.

 

Ko vsa si dela dokončal,
še sedmi dan posvetil si,
da bi naučil tudi nas,
naj sedmi dan praznujemo.

 

V slabosti vsi grešili smo,
iskreno zdaj kesamo se
in sklenemo poboljšanje,
podpri nas z milostjo, Gospod.

 

Ko se prikažeš kot sodnik
in strah objel bo vse stvari,
usmiljen se na nas ozri
in daj nam slavo v večnosti.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 121 Sveto mesto Jeruzalem

 

Razveselil sem se, ko so mi rekli: *

»V Gospodovo hišo pojdemo.«

Hitro smo stopili in že smo tukaj, *

pri vhodu v mesto Jeruzalem. —

 

Jeruzalem, kako si ti lepo mesto, *

trdno zidano in urejeno. 

Sem hodi Božje ljudstvo slavit Gospoda, *

kakor določa njegova postava.

Tu se razsoja pravica, *

tu je najvišje sodišče. —

 

Prosite, kar je v mir svetemu mestu, *

naj bodo srečni vsi, ki ga ljubijo.

Naj vlada mir za njegovim obzidjem *

in varnost v njegovih dvorih. —

 

Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: *

»Mir tebi, Jeruzalem!«

Zaradi svetišča našega Boga in Gospoda *

ti želim vse dobro. —

Ps 129 Iz globočine kličem

 

Iz globočine te kličem, *

Gospod, usliši mojo prošnjo.

Prosim, skrbno me poslušaj, *

ne presliši mojega vpitja. —

 

Gospod, če boš gledal na pregrehe, *

kdo bo mogel obstati?

Toda ti grehe odpuščaš, *

da bi ti v spoštovanju služili.

Upam v Gospoda, zaupam v njegovo besedo, *

z vsem srcem pričakujem Gospoda. —

 

Bolj kot stražniki jutranjo zarjo *

naj Božje ljudstvo pričakuje Gospoda.

Gospod je usmiljen, *

tako rad vsem odpušča. 

Samo on bo rešil svoje ljudstvo *

vseh njegovih grehov. —

Flp 2,6–11 Kristus je Božji služabnik

 

Jezus Kristus je bil v božjem sijaju, *

a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom.

Sam sebe je izničil, *

podobo hlapca je vzel nase.

Ljudem je postal podoben *

in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren, *

pokoren do smrti, smrti na križu. —

 

Zato ga je Bog povišal *

in mu dal ime, ki je nad vsa imena.

V Jezusovem imenu se zato pripogne vsako koleno *

v nebesih, na zemlji in pod zêmljo.

Vsi jeziki naj priznajo Jezusa Kristusa za Gospoda *

v slavo Boga Očeta. —

Kratko berilo  (2 Pt 1,19–21)
Za nas je preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. To namreč predvsem vedite, da nobena prerokba v pismu ni stvar lastne razlage. Zakaj nikdar ni prišla prerokba po človeški volji, temveč po nagibu Svetega Duha so govorili sveti Božji možje.

Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Njegova slava presega vsa nebesa.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristusa, veselje vseh, ki vanj zaupajo, prosimo:

Kristus, zvesta priča, prvorojenec vstalih od mrtvih, naših grehov si nas opral v svoji krvi,

– naj se vedno spominjamo tvojih čudovitih del.

Poklical si nas za glasnike evangelija,

– naj bomo pogumni in zvesti oskrbniki Božjih skrivnosti.

Kralj miru, naj pride Sveti Duh na voditelje narodov,

– da bodo skrbeli za uboge in nesrečne.

Poskrbi za tiste, ki trpijo zaradi rasnega razlikovanja in jih zapostavljajo zaradi barve kože, položaja, jezika ali vere,

– naj dosežejo priznanje svojih pravic in dostojanstva.

Vsi, ki so odšli s tega sveta v ljubezni do tebe, naj uživajo večno srečo

– z Devico Marijo in vsemi svetimi.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.