Brevir za 10. november 2018

Ps 106 Zahvala za rešitev

Slavite Gospoda, ker je dober, *

vekomaj traja njegovo usmiljenje.

Tako naj govorijo vsi, ki so rešeni, *

saj jih je Gospod otel iz sužnosti.

Zbral jih je iz dežel pregnanstva, *

od vzhoda in zahoda, od severa in juga. —

 

Blodili so v puščavi in pustinji, *

zaman so iskali pot v domovino.

Lačni so bili in žejni, *

v pomanjkanju so vedno bolj slabeli. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vodil jih je po pravi poti, *

da so prišli v kraje, kjer so se naselili.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Žejne je Gospod utešil, *

sestradane napolnil z dobrotami. —

 

Ujeti so bivali v temi in smrtni senci, *

vklenjeni v verige, prepolni bridkosti.

Kajti kljubovali so Božjim zapovedim *

in zametavali Gospodove sklepe.

Gospod jih je zato ponižal z nadlogami, *

omahnili so, ker jim nihče ni pomagal. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Izpeljal jih je iz teme in smrtne sence, *

njihove vezi je raztrgal.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Razbil je bronasta vrata *

in zdrobil železne zapahe. —

Trpeli so zaradi svoje hudobije, *

zaradi grehov so prejemali udarce.

Vsaka jed se jim je upirala, *

bili so že skoraj na pragu smrti. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

S svojo besedo jih je ozdravil, *

rešil jih je pogina. —

 

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Darujmo hvalno daritev *

in z radostjo oznanjajmo njegova dela. —

 

Ti, ki so odpluli z ladjo na morje, *

da bi trgovali onkraj oceanov:

ti so videli Gospodova dela, *

njegovo strašno moč na odprtem morju.

Nenadoma je zbudil vihar in nevihto, *

da so se visoko dvigali morski valovi.

Do neba so se vzpenjali, pogrezali v brezna; *

potniki so obupavali v nesreči.

Opotekali so se in omahovali kot pijani, *

niso si več znali pomagati. —

 

Klicali so Gospoda v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vihar se je spremenil v rahlo šumljanje, *

umolknili so silni morski valovi.

Vse je razveselil ugoden veter, *

srečno so pripluli v zaželeno pristanišče.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Slavi naj ga vse Božje ljudstvo, *

hvalijo naj ga njegovi voditelji. —

– Gospodova zvestoba sega nad oblake,
– njegove sodbe so kot najgloblje morje.

 

Ko je Demetrij slišal, da je Nikanor s svojo vojsko padel v boju, je še v drugič poslal Bakhida in Alkima v Judovo deželo in z njima desno krilo. Šli so po poti, ki drži v Galilejo; in so oblegali Masalot pri Arbeli; zavojevali so ga in pobili mnogo ljudi.

Prvi mesec sto dvainpetdesetega leta so se utaborili pred Jeruzalemom. Nato so odrinili in šli v Beerzet z dvajset tisoč pešci in dva tisoč konjeniki. Juda se je s tri tisoč izbranimi možmi utaboril v Eleasi. Ko so ti videli mogočne vojne množice, so se zelo prestrašili. Veliko jih je ušlo iz taborišča; ostalo jih je izmed njih le osemsto mož. Ko je Juda videl, da se mu je vojska razkropila in da mu preti bitka, je bil globoko užaloščen, ker jih ni utegnil zbrati.

Ves potrt je rekel tem, ki so ostali: »Dvignimo se in planimo nad svoje nasprotnike! Morda jih bomo vendarle premogli.« Odvračali so ga z besedami: »Ne moremo. Rešimo za zdaj svoje življenje! Potem se vrnimo s svojimi brati in se bojujmo z njimi! Nas je premalo.« Juda pa je odvrnil: »Bog obvaruj, da bi to storili in pobegnili pred njimi! Če je prišel naš čas, umrimo junaško za svoje brate in ne omadežujmo svoje slave!«

Tedaj je odrinila vojska iz tabora in postavili so se jim nasproti. Konjenica se je razdelila v dva dela. Pred vojsko so šli pračarji in lokostrelci z vsemi hrabrimi prvoborilci. Bakhid je bil na desnem krilu. Bojna vrsta se je pomikala naprej od obeh strani; trobili so na trombe. Tudi ti, ki so bili pri Judu, so zatrobili na trombe. Od hrupa vojsk je zemlja zadonela. Boj je trajal od jutra do večera.

Tedaj je Juda zapazil, da je Bakhid z jedrom vojske na desnem krilu. Pridružili so se mu vsi pogumni. In porazili so desno krilo in jih podili do gore Azot. Ko pa so na levem krilu videli, da je desno krilo poraženo, so udrli za Judom in za njegovimi od zadaj. Nastal je trd boj; na obeh straneh jih je padlo veliko zadetih. Tudi Juda je padel; ostali pa so zbežali.

Jonatan in Simon sta pobrala svojega brata in ga pokopala v grobišču njegovih očetov v Modinu. Objokovali so ga in žalovali po njem z velikim stokanjem vsi Izraelci. Mnogo dni so žalovali in vpili: »Kako je padel junak, Izraelov rešitelj!«

Ostala Judova zgodovina, njegove vojske in junaštva, ki jih je izvršil, in njegova veličina - niso zapisana; bilo jih je namreč silno veliko.

SPEV (Prim. 1 Mkb 4, 8.9.10.9)

Ne trepetajte pred napadom sovražnikov; spomnite se, kako so bili rešeni naši očetje. * Tudi sedaj kličimo k nebesom, da se nas usmili naš Bog.

Spominjajte se, kaj je storil faraonu in njegovi vojski v Rdečem morju. * Tudi sedaj kličimo k nebesom, da se nas usmili naš Bog.

Sv. Leon Veliki (papež od 440-461), pisec številnih pisem in govorov, iz katerih odsevata dobrota in jasen nauk

 

Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo.

Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje.

Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.

 

SPEV (Mt 16,18; Ps 47, 9)

Jezus je rekel Simonu: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev * in peklenska vrata je ne bodo premagala.

Bog jo je utrdil za vekomaj * in peklenska vrata je ne bodo premagala.