Brevir za 1. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 37   Molitev skesanega grešnika v veliki stiski

 Od daleč so stali vsi njegovi znanci (Lk 23,49).

Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi *

in ne pokôri me v svojem srdu.

Tvoje šibe so me udarile, *

tvoja težka roka me je zadela. —

 

Zaradi tvojega srda je moje telo ena sama rana, *

bolečina mi kljuje v kosteh zaradi mojih grehov.

Moja krivda mi sega čez glavo *

kakor težko breme, ki ga ne morem nositi. —

Moje rane se vnemajo in zaudarjajo *

zavoljo moje nespameti.

Potrt sem čez mero, *

sključen sem in ves dan tavam okrog prežalosten. —

 

Moja ledja so polna vnetja, *

nič zdravega ni na mojem telesu.

Silno sem potrt in izčrpan, *

tako mi je hudo, da kar tulim. —

 

Gospod, ti poznaš vse moje hrepenenje, *

moje vzdihovanje ti ni prikrito.

Srce mi razbija in moč me zapušča, *

luč mojih oči mi ugaša. —

 

Moje rane se studijo prijateljem in znancem, *

sorodniki se me izogibajo.

Tisti, ki mi strežejo po življenju, *

premišljajo, kako bi se me znebili.

Želijo mi hudo in grozijo s smrtjo, *

nenehno snujejo zvijače. —

- Spreobrnimo se h Gospodu, svojemu Bogu,

- milostljiv je in usmiljen.

 

Tisti dan so Izraelovi sinovi, tretji mesec po izhodu iz egiptovske dežele, prišli v Sinajsko puščavo. Odrinili so namreč iz Rafidima in prišli v Sinajsko puščavo ter šotorili v puščavi; tam se je Izrael ušotoril nasproti gori.

Mojzes je stopil k Bogu in Gospod mu je zaklical z gore: »Tako povej Jakobovi hiši in oznani Izraelovim sinovom: Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod. To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!«

Mojzes je prišel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse te besede, ki mu jih je Gospod zapovedal. Vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je sporočil besede ljudstva Gospodu. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku, da bo čulo ljudstvo, ko bom s teboj govoril, in bo verovalo vate za vedno.«

Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri; naj operejo svoja oblačila! Tako naj bodo pripravljeni za tretji dan; kajti tretji dan bo Gospod stopil pred očmi vsega ljudstva na goro Sinaj. Napravi za ljudstvo mejo okrog in reci: ,Varujte se stopiti na goro ali dotakniti se njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, mora umreti!' Naj se ga ne dotakne roka, ampak naj se usmrti s kamenjem ali strelicami, bodisi žival ali človek, naj ne ostane živ. Ko zadoni tromba, naj stopijo do gore.«

Mojzes je stopil z gore k ljudstvu in ljudstvo posvetil; oprali so svoja oblačila. Potem je rekel ljudstvu: »Bodite pripravljeni na tretji dan; ne bližajte se ženi!«

Ko je zasvital tretji dan, je pričelo grmeti in se bliskati, gost oblak je pokrival goro in tromba je močno zabučala; vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti; postavili so se ob vznožju gore. Vsa gora Sinaj pa se je kadila, zato ker je Gospod stopil nanjo v ognju; in njen dim se je dvigal kakor dim topilne peči in vsa gora se je silno tresla. In glas trombe je bil čedalje močnejši. Mojzes je govoril, Bog pa mu je odgovarjal z gromom.

Vse ljudstvo je opazovalo grmenje, bliskanje, glas trombe in kadečo se goro; in ljudstvo se je balo in trepetalo in stalo od daleč. Rekli so Mojzesu: »Govori ti z nami in bomo poslušali! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umrjemo!« Mojzes pa je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Kajti Bog je prišel, da bi vas preskusil in da bi bil njegov strah v vas, da bi ne grešili.« Ljudstvo je torej stalo od daleč; Mojzes pa se je približal temnemu oblaku, v katerem je bil Bog.

 

SPEV (2 Mojz 19, 5.6; 1 Pet 2,9)

Če boste radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed narodov; * in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo; * in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Sv. Irenej (ok. 130-ok. 200) iz Male Azije, učenec sv. Polikarpa, škof v Lyonu v Franciji, oče dogmatične teologije, mučenec

 

V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave.

Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust.

Ukazal je ljubezen do Boga in priporočil pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni.

Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca.

Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas, in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas.

Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb.

Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.

 

Mojzes, Gospodov služabnik, se je postil štirideset dni in štirideset noči, * da bi bil vreden prejeti Gospodovo postavo.

Mojzes je šel h Gospodu na Sinajsko goro in je bil tam štirideset dni in štirideset noči, * da bi bil vreden prejeti Gospodovo postavo.