Brevir za 1. oktober 2027

Iz pisma Filipljanom (3, 17 - 4, 9)

Posnemajte mene, bratje, in glejte na tiste, ki tako žive, kakor imate zgled v nas. Zakaj mnogi, o katerih sem vam večkrat rekel, zdaj pa celo jokaje pravim, žive kot sovražniki Kristusovega križa; njih konec je pogubljenje, njih bog trebuh in slava v njih osramočenju; oni mislijo posvetno. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.

Zatorej, moji ljubi, dragi bratje, moje veselje in moja krona, tako bodite trdni v Gospodu, preljubi! Evodijo opominjam in Sintiho opominjam, naj bosta enih misli v Gospodu. Da, prosim tudi tebe, zvesti tovariš, pomagaj jima, ki sta se z menoj trudila za evangelij s Klemenom in drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja.

Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami.

Iz življenjepisa sv. Terezije Deteta Jezusa, device, kakor ga je napisala sama.

Moje neizmerne želje so mi bile včasih pravo mučeništvo. Da bi mi malo odleglo, sem nekoč odprla in iskala zdravila v pismih sv. Pavla. Odprlo se mi je dvanajsto in trinajsto poglavje pisma Korinčanom. Brala sem, da ne more biti vsak apostol, prerok in učitelj, da je Cerkev sestavljena iz raznih udov in da oko ne more biti obenem roka. Odgovor je bil jasen; toda ni me zadovoljil in ni mi dal miru.

Ni mi usahnil pogum. Brala sem dalje in našla tolažilno mesto: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Apostol nato razlaga, da tudi največji darovi nimajo nobene vrednosti brez ljubezni. Le ljubezen je najboljša in najzanesljivejša pot k Bogu. Ob teh besedah sem se umirila. Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do »mojega poklica«. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: »O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.«