Brevir za 1. oktober 2019

Za eno devico
Prijeten spev naj se glasi,
z njim Božje ljudstvo naj časti
devico, ki jo na ta dan
sprejelo sveto je nebo.

 

Slavila v svetu Kristusa
je vselej vdanega srca,
zdaj tisočeren je odmev
med svetimi rodil njen spev.

 

S krepostjo svete čistosti
slabost telesa zmagala,
prezirala varljivi svet,
zvestó za Kristusom je šla.

 

Kot njo, o Kristus, vodi nas,
odganjaj vse sovražnike,
izbriši grehov madeže,
v kreposti vse utrdi nas.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 36   Usoda dobrih in hudobnih

Ne vznemirjaj se zaradi hudobnih, *

ne zavidaj hudodelcem.

Posušili se bodo naglo kakor trava, *

zveneli bodo kakor mlado zelenje. —

 

Upaj v Gospoda in delaj dobro, *

da boš varno živel v domači deželi.

Vesêli se v Gospodu, *

izpolnil ti bo vse želje. —

 

Izroči svojo pot Gospodu, *

upaj vanj in skrbel bo zate.

Dal bo, da kakor luč zasije tvoja pravičnost *

in tvoja pravica kakor sonce opoldne. —

 

Pomiri se v Gospodu in vanj zaupaj, *

ne razburjaj se, če malopridnež uspeva.

Nehaj se jeziti in premagaj togoto, *

nikar se ne srdi, da te jeza v greh ne zavede. —

 

Hudobneži bodo iztrebljeni, *

kateri pa v Gospoda zaupajo, bodo deželo posedli.

Še malo in ne bo več grešnika, *

iskal boš njegov prostor, pa ga ne boš našel.

Krotki bodo deželo posedli *

in mir uživali v obilju. —

Grešnik pripravlja hudo pravičnemu, *

z zobmi škriplje zoper njega.

Gospod pa se mu posmehuje, *

ker ve, da je blizu dan njegovega konca. —

 

Grešniki izdirajo meče *

in napenjajo svoje loke,

hočejo pobiti siromaka *

in pomoriti tiste, ki hodijo po pravi poti.

A njih meč se bo zadrl v njih lastna srca, *

zdrobili se bodo njihovi loki. —

 

Bolje je malo, kar ima pravični, *

kakor veliko bogastvo hudobnih.

Hudobni bodo svojo moč izgubili, *

pravične pa Gospod podpira. —

 

Gospod skrbi za življenje poštenih, *

njih dediščina ostane na veke.

Ne bodo osramočeni v času nesreče, *

ne bodo stradali v dnevih lakote. —

 

Grešniki zvenejo kakor cvetje na polju, *

kakor dim izginejo Božji sovražniki.

Krivični jemlje na posodo in ne vrača, *

pravični pa je usmiljen in radodaren. —

 

Od Boga blagoslovljeni bodo deželo posedli, *

od Boga prekleti bodo pokončani.

Gospod utrjuje pravičnemu človeku korake *

in ga vodi varno do cilja.

Ne obleži, četudi pade, *

ker ga Gospod drži za roko. —

 

Od mladih let še nisem doživel, *

da bi bil zapuščen pravični.

Postaral sem se, a še nisem videl, *

da bi njegovi otroci prosili kruha.

Vedno je usmiljen in rad posoja, *

njegovi potomci so blagoslovljeni. —

 

Ogibaj se hudega in delaj dobro, *

pa boš ostal na veke.

Gospod ljubi pravičnost *

in ne zapusti svojih zvestih.

Nepošteni bodo uničeni, *

izginil bo zarod brezbožnih.

Pravični bodo posedli deželo *

in v njej prebivali na veke. —

– Nauči me dobrote, modrosti in vednosti,
– saj verujem v tvoje zapovedi.

 

Bratje, samo živite, kakor je vredno Kristusovega evangelija, da bom, naj že pridem ter vas vidim, ali naj bom odsoten, o vas slišal, da ste trdni v enem Duhu, da se enodušno ter skupno bojujete za vero v evangelij in se ne daste v nobeni stvari od nasprotnikov ostrašiti; zakaj to je njim znamenje pogube, vam pa rešitve; in to od Boga. Kajti dana vam je bila zaradi Kristusa milost, ne samo, da vanj verujete, marveč da zanj tudi trpite in imate isti boj, kakor ste ga na meni videli in kakor zdaj od mene slišite.

Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj ljubeznivo prigovarjanje, če kaj skupnost Duha, če kaj sočutje in usmiljenje, dopolnite moje veselje s tem, da boste istih misli in boste imeli isto ljubezen; da boste enega duha in enega mišljenja; da ne boste ničesar storili iz prepirljivosti, ne iz prazne slavohlepnosti, marveč da boste v ponižnosti drug drugega imeli za boljšega ko sebe; da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih.

Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Dasi je bil namreč v božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik prizna v slavo Boga Očeta, da je Jezus Kristus Gospod.

 

SPEV (1 Pet 2, 24: Hebr 2,14; prim. 12, 1)

Kristus je naše grehe nesel na križ, da bi mi grehom odmrli in živeli pravičnosti. * S smrtjo je zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča.

Početnik naše vere je namesto veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ. * S smrtjo je zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča.

Sv. Terezija Deteta Jezusa (1873-1897), karmeličanka iz Lisieuxa v Franciji, ki je sama opisala svojo duhovno pot (Povest duše)

 

Moje neizmerne želje so mi bile včasih pravo mučeništvo. Da bi mi malo odleglo, sem nekoč odprla in iskala zdravila v pismih sv. Pavla. Odprlo se mi je dvanajsto in trinajsto poglavje pisma Korinčanom. Brala sem, da ne more biti vsak apostol, prerok in učitelj, da je Cerkev sestavljena iz raznih udov in da oko ne more biti obenem roka. Odgovor je bil jasen; toda ni me zadovoljil in ni mi dal miru.

Ni mi usahnil pogum. Brala sem dalje in našla tolažilno mesto: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Apostol nato razlaga, da tudi največji darovi nimajo nobene vrednosti brez ljubezni. Le ljubezen je najboljša in najzanesljivejša pot k Bogu. Ob teh besedah sem se umirila. Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do »mojega poklica«. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: »O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.«

 

SPEV (Prim. Ps 20, 4; Job 31,18; Ef 3,18; Ps 30, 20)

O Bog, prehitel si me s svojo ljubeznijo, saj si me od moje mladosti vzgajal kot oče. * In zdaj ne morem razumeti globočine tvoje ljubezni.

Gospod, kako velika je tvoja dobrota, ki si jo prihranil za svoje prijatelje! * In zdaj ne morem razumeti globočine tvoje ljubezni.

Sklepna prošnja
Molimo. Vsemogočni Bog, malim in ponižnim odpiraš vrata v svoje kraljestvo. Naj zvesto hodimo po poti, ki jo je prehodila sveta Terezija Deteta Jezusa, in po njeni priprošnji dospemo v tvojo večno slavo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Prižgala luč, devica, si,
na svatbo k Ženinu hitiš,
nebesa vsa svatujejo
in Kralja kraljev hvalijo.

 

Vsi sveti te pozdravljajo,
ker sam Gospod te je sprejel,
ovenčal te, brezmadežno,
saj zanj živela si zvestó.

 

Živeti úči tudi nas,
usliši naših prošenj glas,
da se bojujemo kot ti,
če nam sovražnik duš grozi.

 

Marija, zgled devicam vsem,
nenehno posreduj za nas,
naj Sina tvojega pomoč
nas vodi skoz izgnanstva noč.

 

Vse večnosti neskončni čas
naj Bogu slava bo in čast,
saj v njem se zmage veseli
devica med izvoljenci. Amen.

Ps 42   Hrepenenje po Božjem svetišču

 

O Bog, prisodi mi pravico, *

vodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo.

Reši me hudobnega človeka, *

obvaruj me pred zvijačnim.

Ti, o Bog, si moja moč, zakaj me zavračaš? *

Zakaj hodim žalosten, ko me stiska sovražnik?

Pošlji svojo luč in svojo resnico, *

vodili me bosta in privedli na tvojo sveto goro.

Stopil bom k Božjemu oltarju, *

k Bogu mojega veselja in moje radosti.

Hvalil bom Boga, svojega Gospoda, *

igral mu bom na citre. —

 

Zakaj si žalostna, moja duša, *

zakaj se vznemirjaš?

Zaupaj v Boga, še ga bom hvalil, *

on je moj Bog in moj rešitelj. —

Iz 38,10–14.17–20    Bridkosti umirajočega in veselje ozdravljenega

 

Premišljujem, ali bom res moral umreti *

pri svojih najboljših letih?

Rad bi še živel na zemlji, *

saj drugače ne bom gledal Gospoda.

Ne bom več videl živega človeka, *

ne prebivalcev na svetu. —

 

Dom mojega telesa se podere, *

odnesejo ga kakor pastirski šotor.

Nit mojega življenja se pretrga, *

kakor bi jo tkalec odrezal.

Gospod, komaj sem začel živeti, *

ne pusti me prehitro umreti.

Moj Bog, ponoči upam do jutra, *

menda ne boš končal kot lev mojega življenja?

Cvrčim kot mlada lastovka, *

ko se oziram za teboj brez prestanka. —

 

Gospod, rešil si moje življenje smrti, *

vse moje grehe si vrgel daleč od sebe.

Grobovi niso po tvoji volji *

in smrt ni po tvoji zamisli.

Kogar polože v jamo, *

bo čakal na tvojo besedo.

Moje življenje je tebi v slavo, *

kakor oče sinovom bom oznanjal tvojo hvalo.

Gospod, naj žívi in zdravi pojemo pesmi, *

prepevamo v tvojem svetišču. —

Ps 64   Zahvala za Božje dobrote

 

Tebe, Bog, naj proslavljajo na Sionu, *

tebi naj spolnjujejo svoje zaobljube.

K tebi se obrača sleherni smrtnik, *

ker si usmiljen in uslišuješ prošnje.

Težijo nas naše krivde, *

a ti jih odpuščaš.

Blagor mu, kogar izvoliš in sprejmeš, *

da prebiva v tvojih dvorih.

O da bi mogli uživati dobrote tvoje hiše *

in svetost tvojega svetišča!

Čudovito nas uslišuješ *

in z velikimi deli razodevaš svojo pravičnost.

Usliši nas, o Bog, naš zveličar, *

upanje vse zemlje in daljnega morja. —

 

S svojo močjo utrjuješ gore, *

z vsemogočnostjo se opasuješ.

Miriš bučanje morja, *

šumenje njegovih valov in hrup narodov. —

 

Prebivalci zemlje trepetajo *

pred tvojimi čudovitimi znamenji.

Ves svet napolnjuješ z veseljem *

od vzhoda do zahoda. —

 

Obiskuješ zemljo in jo napajaš, *

množiš njeno bogastvo.

Z blagodejnim dežjem zalivaš žitna polja *

in daješ zemlji rodovitnost.

Namakaš njene brazde in poravnavaš grude, *

rahljaš jo z dežjem in blagoslavljaš njeno brstje. —

 

Radodarno daješ dobro letino, *

kamor stopiš, vse postane rodovitno.

V pustinjah namakaš pašnike, *

z bujnim zelenjem venčaš griče.

Na livade se vsipajo črede, *

njive po dolinah se ogrinjajo z žitom.

Gospod, vse vriska in poje, *

vse te slavi in ti daje hvalo. —

Kratko berilo  (Vp 8,7)
Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo dal za ljubezen vse imetje svoje hiše, bi bilo to še premalo.

Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.

Tebe samega iščem.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.