Brevir za 1. oktober 2014

Iz pisma Filipljanom (2,12-30)

Dragi moji, kakor ste bili vselej poslušni, ne le v moji pričujočnosti, ampak še mnogo bolj zdaj, ko nisem navzoč: delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje. Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela, da hočete in delate.

Vse delajte brez godrnjanja in obotavljanja, da boste brez graje in čisti, božji otroci, brez madeža sredi pokvarjenega in popačenega rodu, med katerim svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja, da bi se mogel ob dnevu Kristusovem z vami pohvaliti, da nisem zastonj tekel in se ne zastonj trudil. Pa tudi, če bi bil darovan pri žrtvi in službi vaše vere, se radujem in sem vesel z vami vsemi. Prav tako se tudi vi radujte in bodite veseli z menoj.

Upam v Gospodu Jezusu, da vam skoro pošljem Timoteja, da bom tudi jaz mirnega srca, ko zvem, kako je z vami. Nikogar namreč nimam, ki bi z menoj enako čutil in za vas iskreno skrbel. Kajti vsi iščejo svoje, ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Da je pa on preskušen, veste, ker mi je pomagal pri evangeliju kakor sin očetu. Upam, da bom torej njega poslal, brž ko zvem, kako bo z menoj. Zaupam pa v Gospoda, da kmalu tudi sam pridem.

Potrebno se mi je pa zdelo k vam poslati brata Epafrodita, mojega sodelavca in sobojevnika, ki ste ga bili vi poslali in mi je stregel v moji potrebi; kajti hrepenel je po vas vseh in je bil v skrbeh, ker ste slišali, da je bil zbolel. Res je bil namreč smrtno obolel, ali Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, marveč tudi mene, da bi me ne zadela žalost na žalost. Hitreje sem ga torej poslal, da se zopet razveselite, ko ga zagledate, in bom jaz bolj brez skrbi. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in takšne imejte v čislih; kajti zaradi dela za Kristusa je bil prišel blizu smrti, ker je življenje v nevarnost postavil, da bi dopolnil to, s čimer mi vi niste mogli postreči.

Iz življenjepisa sv. Terezije Deteta Jezusa, device, kakor ga je napisala sama.

Moje neizmerne želje so mi bile včasih pravo mučeništvo. Da bi mi malo odleglo, sem nekoč odprla in iskala zdravila v pismih sv. Pavla. Odprlo se mi je dvanajsto in trinajsto poglavje pisma Korinčanom. Brala sem, da ne more biti vsak apostol, prerok in učitelj, da je Cerkev sestavljena iz raznih udov in da oko ne more biti obenem roka. Odgovor je bil jasen; toda ni me zadovoljil in ni mi dal miru.

Ni mi usahnil pogum. Brala sem dalje in našla tolažilno mesto: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Apostol nato razlaga, da tudi največji darovi nimajo nobene vrednosti brez ljubezni. Le ljubezen je najboljša in najzanesljivejša pot k Bogu. Ob teh besedah sem se umirila. Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do »mojega poklica«. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: »O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.«