Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 1,1-2,2)
V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodámi.
Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od temè. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.
Bog je rekel: »Bodi obòk sredi vodá in naj loči vôde od vodá!« In Bog je narédil obòk in ločil vôde, ki so bile pod obókom, od vodá nad obókom. Zgodilo se je tako. Bog je obòk imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.
Bog je rekel: »Vôde pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kôpno!« Zgodilo se je tako. Bog je kôpno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.
Bog je rekel: »Naj bodo lučí na nebesnem obóku! Ločujejo naj dan od nočí in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem obóku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil dve velíki lúči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje nôči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obòk, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in nôči in ločevale svetlobo od temè. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.
Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obókom!« Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice, po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.
Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svoj lik! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslôvil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolníta zemljo in si jo podvrzíta; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«
Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je narédil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.
Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je narédil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je stóril.
Ps 104,1-2.5-6.10.12-14.24.35
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Slávi, moja duša, Gospoda.
Gospod, moj Bog, zelo si velik,
veličastvo in sijaj si oblekel.
Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Zemljo si postavil na njene temelje,
da se na veke vekov ne bo majála.
Z oceanom si jo pokril kakor z obleko,
nad gorami so stale vode.
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Studence pošiljaš v potoke,
ki tečejo med gorami.
Ob njih prebivajo ptice pod nebom,
oglašajo se iz vejevja.
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Iz svojih gornjih sob napajaš gore,
s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.
Za živino pustiš poganjati travo,
rastlinje daješ govedu, ki pomaga človeku.
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
O Gospod, kako številna so tvoja dela,
vsa si narédil z modrostjo,
zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.
Slávi, moja duša, Gospoda. Odpev
Odpev:
»Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 22,1-18)
Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«
Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govóril Bog. Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Rekel je hlapcema: »Ostaníta tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.« Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih nalóžil svojemu sinu Izaku v naročje, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. Izak je nagovóril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Kaj je, moj sin?« Pa je odvrnil: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.
Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razlóžil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga polóžil na oltar na drva. Potem je Abraham stegnil svojo roko in zgrabil nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne steguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. Zato je Abraham tisti kraj imenoval ›Gospod bo preskrbel‹, kakor pravijo danes: ›Na gori Gospodovi bo preskrbljeno.‹
Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govorí Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslôvil in silno namnóžil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«
Ps 16,5.8-11
Odpev:
»Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.«
Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.
Vedno imam pred očmi Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.
Odpev:
»Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.«
Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje telo bo prebivalo varno.
Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.
Odpev:
»Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.«
Daješ mi spoznati pot življenja,
polnost veselja pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici,
večne radosti na tvoji desnici. Odpev
Odpev:
»Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.«
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 14,15-15,1)
Tiste dni je Gospod rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! Ti pa povzdigni palico in stegni roko nad morje in ga razdêli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! In jaz bom zakrknil sŕca Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.« Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in temà, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
Tedaj je Mojzes stegnil roko nad mórje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je narédil suho zemljo. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki. Ob jutranji straži je Gospod v ognjenem in oblačnem stebru pogledal na egiptovsko vojsko in jo zbegal. Zaviral je kolesa njihovih voz in jim tako oteževal vožnjo. Tedaj so Egipčani rekli: »Bežimo pred Izraelom, kajti Gospod se bojuje zanje proti Egipčanom!«
Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko nad mórje, da se vode vrnejo na Egipčane, na njihove vozove in konjenike.« Mojzes je stegnil roko nad morje in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto, medtem ko so Egipčani bežali proti njemu. Tako je Gospod pognal Egipčane v sredo morja. Vode so se vrnile in zagrníle vozove in konjenike in vso faraonovo vojsko, ki je prišla za njimi v morje. Niti eden izmed njih ni ostal. Izraelovi sinovi pa so šli po suhem sredi morja in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Tako je Gospod tisti dan rešil Izraelce iz rok Egipčanov in Izrael je videl Egipčane mrtve na morskem obrežju. Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod pokazal nad Egipčani, se je ljudstvo zbalo Gospoda in zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu. Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem.
2 Mz 15,1-6.17-18
Odpev:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.«
Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen;
konja in jezdeca je treščil v morje.
Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.
To je moj Bog, zato ga bom hvalil.
Odpev:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.«
Gospod je bojevnik;
Gospod se imenuje.
Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje;
njegovi izbrani častniki so utonili v Rdečem morju.
Odpev:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.«
Zagrnili so jih valovi;
potopili so se v globočino kakor kamen.
Tvoja desnica, Gospod, se od moči sveti,
tvoja desnica, Gospod, drobi sovražnika.
Odpev:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.«
Popêljal jih boš in zasádil na svoji dedni gori,
na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi,
v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke.
Gospod kraljuje na vekov veke. Odpev
Odpev:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.«
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 54,5-14)
Tvoj gospodar je tvoj stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskámi. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, imenuje se Bog vse zemlje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govorí tvoj Bog. »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim,« govorí Gospod, tvoj odkupitelj.
»Ta čas je zame, kakor so bili Nóetovi dnevi: kot sem prisegel, da Nóetove vode ne bodo več preplavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom več jezil nad teboj in ti ne bom več grozil. Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmakníla od tebe in moja zaveza miru se ne bo omájala,« pravi tvoj usmiljeni, Gospod. »O uboga, razmršena, nikoli potolažena! Glej, sam bom položil na malto tvoje kamne, uteméljil te bom s safíri. Postavil ti bom nadzidke iz rubínov, tvoja vrata iz ognjéncev in vso tvojo ograjo iz žlahtnih kamnov. Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov. Utrjena boš v pravičnosti: daleč boš od zatiranja, ne boš se ga več bala, daleč boš od pogube, ne bo se ti več približala.«
Ps 30,2.4-6.11-13
Odpev:
»Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Gospod, slavil te bom, ker si me rešil
in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano.
Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo,
ožívíl si me, zato se nisem z drugimi pogreznil v jamo.
Odpev:
»Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Pojte Gospodu, njegovi zvesti,
slavite spomin njegove svetosti!
Zakaj njegova jeza traja le trenutek,
njegova dobrohotnost vse življenje.
Odpev:
»Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Poslušaj, Gospod, izkaži mi milost,
Gospod, pomočnik mi bodi!
Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje,
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil. Odpev
Odpev:
»Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 55,1-11)
To govorí Gospod: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagníte svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcépil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za voditelja in zapovedníka narodom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal.
Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota,« govorí Gospod.
»Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi póti in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napójil zemljo, jo narédil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.«
Iz 12,2-6
Odpev:
»Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.«
Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim,
kajti Gospod Bog je moja moč in moja pesem,
bil je moja rešitev.
Odpev:
»Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.«
Tisti dan boste rekli:
Zahvaljujte se Gospodu, njegovo ime kličite,
oznanjajte med narodi njegova dela,
razglašajte, da je njegovo ime vzvišeno.
Odpev:
»Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.«
Pojte Gospodu, ker je stóril velika dela,
naj bodo znana po vsej zemlji.
Zakliči ti in zavriskaj, ki prebivaš na Sionu,
ker je velik v tvoji sredi Sveti Izraelov. Odpev
Odpev:
»Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.«
Berilo iz knjige Baruha (Bar 3,9-15; 3,32-4,4)
Poslušaj, Izrael, zapovedi življenja, prisluhnite, da se naučite preudarnosti! Zakaj, Izrael, zakaj si v deželi sovražnikov, zakaj si se postaral v tujini? Zakaj si se omadeževal z mrliči, zakaj si prištet med tiste, ki so v podzemlju? Zapústil si vir modrosti. Če bi hodil po Božji poti, bi vekomaj prebival v miru. Pouči se, kje je preudarnost, kje moč in kje pamet, da obenem spoznaš, kje je dolgo in pravo življenje, kje luč za oči in mir. Kdo je našel njen kraj? Kdo je stopil v njene zakladnice?
Toda on, ki vse ve, jo pozna, odkril jo je s svojo pametjo; on, ki je uteméljil zemljo za vekomaj, jo je napolnil s štirinožnimi živalmi; on, ki pošilja luč in ta odide, ki jo pokliče nazaj in mu je s trepétom pokorna. Zvezde sijejo na svojih stražarskih mestih in se veselijo; pokliče jih, in mu odgovorijo: »Tukaj smo,« in z veseljem svetijo zanj, ki jih je narédil. To je naš Bog, drugega z njim ne moremo primerjati. On je iznašel vse poti vednosti in jo je dal Jakobu, svojemu služabniku, Izraelu, svojemu ljubemu. Nato se je prikazala na zemlji in je prebivala med ljudmi. To je knjiga Božjih zapovedi, postava, ki biva vekomaj, vsi, ki se je držijo, bodo živeli, tisti pa, ki jo zapustijo, bodo umrli.
Spreobrni se, Jakob, in se je oklêni, hôdi proti sijaju vpričo njene luči. Ne daj svoje slave drugemu, ne svoje prednosti tujemu narodu. Blagor nam, Izrael, ker vemo, kaj je Bogu všeč.
Ps 19,8-11
Odpev:
»Gospod, ti imaš besede večnega življenja.«
Gospodova postava je popolna,
poživlja dušo;
Gospodovo pričevanje je zanesljivo,
nevednega dela modrega.
Odpev:
»Gospod, ti imaš besede večnega življenja.«
Gospodovi ukazi so pravi,
razveseljujejo sŕca;
Gospodova zapoved je jasna,
razsvetljuje poglede.
Odpev:
»Gospod, ti imaš besede večnega življenja.«
Gospodov strah je brez madeža,
ostaja na veke;
Gospodove sodbe so resnica,
vse so pravične.
Odpev:
»Gospod, ti imaš besede večnega življenja.«
Bolj kakor zlato so zaželene,
bolj kakor čistega zlata obilje;
bolj kakor med so sladke,
bolj kakor med iz satovja. Odpev
Odpev:
»Gospod, ti imaš besede večnega življenja.«
Berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 36,16-28)
Prišla mi je Gospodova beseda, rekoč: »Sin človekov, ko je Izraelova hiša še prebivala na svoji zemlji, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli. Tedaj sem izlil svoj srd nanje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi malikov, s katerimi so jo oskrúnili. Razkrópil sem jih med narode in razsejani so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njihovih delih sem jih sodil. Ko pa so prišli k narodom, so, kamor koli so prišli, oskrunili moje sveto ime, ker so o njih govorili: ›Gospodovo ljudstvo so, pa so morali oditi iz svoje dežele.‹ Tedaj mi je bilo žal mojega svetega imena, ki ga je Izraelova hiša oskrunila med narodi, kamor je prišla.
Zato reci Izraelovi hiši: ›Tako govorí Gospod Bog: Ne bom posegel zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili med narodi, kamor ste prišli. Svoje véliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih in ste ga oskrunili med njimi, bom posvétil. Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz Gospod,‹ govorí Gospod Bog, ›ko se bom v njihovih očeh izkazal svetega med vami. Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo nótranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.‹«
Ps 42,3.5; 43,3.4
Odpev:
»O Bog, moja duša hrepeni po tebi.«
Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.
Kdaj bom prišel in se pokazal pred Božjim obličjem?
Stopal sem z množico, da bi prišel do Božje hiše
med vriskanjem in hvalo praznične množice.
Odpev:
»O Bog, moja duša hrepeni po tebi.«
Pošlji svojo luč in svojo zvestobo,
da me vodita;
me pripeljeta k tvoji sveti gori,
v tvoje bivališče.
Odpev:
»O Bog, moja duša hrepeni po tebi.«
Stopil bom k Božjemu oltarju,
k Bogu mojega veselja in moje radosti.
O Bog, moj Bog, hvalil te bom,
igral ti bom na citre. Odpev
Odpev:
»O Bog, moja duša hrepeni po tebi.«
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 6,3-11)
Bratje in sestre, vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.
Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živí, živí Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.
Ps 118,1-2.16-17.22-23
Odpev:
»Aleluja. Aleluja. Aleluja.«
Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,
vekomaj traja njegova dobrota.
Naj vendar reče Izrael:
»Vekomaj traja njegova dobrota.«
Odpev:
»Aleluja. Aleluja. Aleluja.«
Gospodova desnica me je dvignila,
Gospodova desnica je mogočno delovala.
Ne bom umrl, ampak žível,
pripovedoval bom o Gospodovih delih.
Odpev:
»Aleluja. Aleluja. Aleluja.«
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
To je Gospodovo delo,
v naših očeh je čudovito. Odpev
Odpev:
»Aleluja. Aleluja. Aleluja.«
Aleluja
Aleluja. Aleluja. Aleluja.
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,1-7)
Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Spev med berili 7/1 (M. Grdadolnik)
Velikonočna hvalnica (koralni napev)
Papežev molitveni namen za julij 2026
ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA
Molimo za spoštovanje in zaščito človeškega življenja v vseh obdobjih in za to, da bi življenje prepoznavali kot Božji dar.
Svetnik za vsak dan
Sv. Valtruda
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.
Velikonočna vigilija
(4.4.2015 ob 19h, dolžina: 7:06)
Br. Stane Bešter, kapucin
Druge homilije za ta dan »Vse homilije »
Velikonočna vigilija - Stanislav Lipovšek - Mariborksa stolnica
(11.4.2009 ob 10h, dolžina: 9:00)
Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.
Vse homilije »Homilija, vigilija, nedelja, 4. april 2021
Žene so mislile, da bodo našle mrtvo telo in ga mazilile, a so našle prazen grob. Šle so objokavat mrtvega, a so slišale oznanilo življenja. Zato so, kot pravi evangelij, »trepetale in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Da so bile vse iz sebe v tem primeru pomeni strah, povezan z veseljem, ki preseneti njihovo srce, ko vidijo velik kamen odvaljen od groba, v njem pa mladeniča, ogrnjenega v belo oblačilo. Gre za
…
Homilija, vigilija, nedelja, 4. april 2021
Žene so mislile, da bodo našle mrtvo telo in ga mazilile, a so našle prazen grob. Šle so objokavat mrtvega, a so slišale oznanilo življenja. Zato so, kot pravi evangelij, »trepetale in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Da so bile vse iz sebe v tem primeru pomeni strah, povezan z veseljem, ki preseneti njihovo srce, ko vidijo velik kamen odvaljen od groba, v njem pa mladeniča, ogrnjenega v belo oblačilo. Gre za čudenje, ko slišijo naslednje besede: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je« (Mr 16,6). In potem povabilo: »Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli« (Mr 16,7). Tudi mi sprejmimo to povabilo, velikonočno povabilo: pojdimo v Galilejo, kamor je pred nami šel Gospod Vstali. A kaj pomeni »iti v Galilejo«?
Iti v Galilejo pomeni predvsem začeti znova. Za učence je to vrnitev na kraj, kjer jih je Gospod prvič iskal in jih poklical, naj hodijo za njim. Je kraj prvega srečanja in prve ljubezni. Od tistega trenutka dalje, ko so pustili mreže, so sledili Jezusu, poslušali njegovo pridiganje in bili zraven pri čudežih, ki jih je delal. Pa vendar, čeprav so bili vedno z Njim, ga niso do kraja razumeli, pogosto so narobe razumeli njegove besede in pred križem so pobegnili ter ga pustili samega. Kljub temu neuspehu se Vstali Gospod predstavi kot tisti, ki še enkrat gre pred njimi v Galilejo; pred njimi pomeni da gre naprej. Kliče jih in spet jih kliče, naj mu sledijo, ne da bi se utrudil. Vstali jim govori: »Ponovno se odpravimo od tam, kjer smo začeli. Začnimo znova. Ponovno vas želim pri sebi, kljub vsem neuspehom in onstran njih.« V tej Galileji se naučimo čudenja nad neskončno Gospodovo ljubeznijo, ki začrtuje nove steze znotraj poti naših porazov.
To je prvo velikonočno oznanilo, ki bi vam ga želel izročiti: vedno je mogoče začeti znova, saj obstaja novo življenje, ki ga Bog zmore obuditi v nas onkraj vseh naših neuspehov. Tudi iz razvalin našega srca Bog lahko zgradi umetniško delo, tudi iz uničenih drobcev naše človeškosti Bog pripravlja novo zgodbo. On je vedno pred nami: v križu trpljenja, zapuščenosti in smrti, kakor tudi v slavi življenja, ki vstaja, v zgodovini, ki se spreminja, v upanju, ki se ponovno poraja. In v teh temnih mesecih pandemije čutimo vstalega Gospoda, ki nas vabi, naj začnemo znova, naj nikoli ne izgubimo upanja.
Iti v Galilejo na drugem mestu pomeni prehoditi nove poti. Pomeni premikati se v nasprotno smer od groba. Žene iščejo Jezusa v grobu, gredo se spominjat, kar so živele z Njim in kar je sedaj za vedno izgubljeno. Gredo pogrevat svojo žalost. To je podoba vere, ki je postala komemoracija nekega lepega dogodka, ki pa se je končal in se ga samo še spominja. Mnogi živijo »vero spominov«, kakor da bi Jezus bil neka osebnost iz preteklosti, nek prijatelj iz že oddaljene mladosti, dogodek, ki se je zgodil dolgo časa nazaj, ko sem kot otrok obiskoval ure katekizma. Vera, narejena iz navad, iz preteklih stvari, iz lepih otroških spominov, ki pa se me več ne dotika, se me ne tiče. Iti v Galilejo pomeni naučiti se, da vera, da bi bila živa, mora ponovno stopiti na pot. Vsak dan mora poživiti začetek poti, čudenje ob prvem srečanju. Zatem pa se zanesti, brez domišljavosti, da že vse vemo, temveč s ponižnostjo nekoga, ki se pusti presenetiti z Božjimi potmi. Pojdimo v Galilejo in odkrijmo, da Bog ne more biti postavljen med otroške spomine, ampak je živ, vedno preseneča. Vstali nam nikoli ne neha povzročati čudenja.
To je drugo velikonočno oznanilo: vera ni nek seznam preteklega, Jezus ni zastarela osebnost. On je živ, tukaj in zdaj. S tabo hodi vsak dan, v situacijah, ki jih živiš, v preizkušnji, skozi katero greš, v sanjah, ki jih nosiš s sabo. Odpira nove poti, kjer se tebi zdi, da jih ni, spodbuja te iti proti toku, glede na objokovanje in »že videno«. Četudi se ti zdi vse izgubljeno, s čudenjem se odpri za njegovo novost: presenetil te bo.
Iti v Galilejo prav tako pomeni iti na meje. Kajti Galileja je najbolj odročen kraj: na tistem mnogoterem in raznovrstnem območju prebivajo najbolj oddaljeni od obredne čistosti Jeruzalema. Pa vendar je ravno tam Jezus začel svoje poslanstvo, ko se je z oznanilom obrnil na tistega, ki s težavo živi vsakdanje življenje, na izključene, šibke, revne, da bi bil obličje in navzočnost Boga, ki gre neutrudno iskat potrtega ali izgubljenega, ki gre do bivanjskih meja, kajti v njegovih očeh ni nihče zadnji, nihče ni izključen. Tja prosi Vstali svoje, naj gredo, tudi danes. To je kraj vsakdanjega življenja, so poti, ki jih prehodimo vsak dan, so kotički naših mest, kamor gre Gospod pred nami in je navzoč, ravno v življenju tistega, ki gre mimo nas in z nami deli čas, dom, delo, trud in upanje. V Galileji se naučimo, da lahko najdemo Vstalega na obličjih bratov, v navdušenju tistega, ki sanja, in v vdanosti nekoga, ki je obupan, v nasmehih tistega, ki se radosti, in v solzah tistega, ki trpi, predvsem v revnih in v odrinjenih na obrobje. Osupnili bomo, kako se veličina Boga razkriva v majhnosti, kako njegova lepota žari v preprostih in ubogih.
In tu je torej tretje velikonočno oznanilo: Jezus, Vstali, nas ljubi brez meja in obiskuje vsako našo življenjsko situacijo. On je svojo navzočnost zasadil v srce sveta in tudi nas vabi, naj presežemo pregrade, premagamo predsodke, se približamo tistemu, ki je vsak dan poleg nas, da bi odkrili milost vsakdanjosti. Prepoznajmo ga kot navzočega v naših Galilejah, v življenju vseh dni. Z Njim se bo življenje spremenilo. Kajti onstran vseh porazov, zla in nasilja, onstran vsakega trpljenja in onstran smrti, Vstali živi in vodi zgodovino.
Brat, sestra, če v tej noči nosiš v srcu temno uro, dan, ki se še ni prikazal, pokopano luč, zdrobljene sanje, s čudenjem odpri srce za velikonočno oznanilo: »Ne boj se, vstal je! Čaka te v Galileji.« Tvoja pričakovanja ne bodo ostala neizpolnjena, tvoje solze bodo posušene, tvoje strahove bo premagalo upanje. Kajti Gospod je pred tabo, hodi pred tabo. In z Njim se življenje ponovno začne.
Homilija, vigilija sobota, 7. april 2012
Velika noč je praznik novega stvarjenja. Jezus je vstal in ne bo več umrl. Jezus je prebil vrata v novo življenje, ki ne pozna več ne bolezni ne smrti. Za človeka se je odprla neka nova razsežnost. Prav zato, ker je velika noč dan novega stvarjenja, se besedno bogoslužje vigilije začenja s pripovedjo o stvarjenju sveta. Tukaj sta dva elementa. Stvarjenje je predstavljeno kot celota, katere del je tudi pojav časa. Sedem dni
…
Homilija, vigilija sobota, 7. april 2012
Velika noč je praznik novega stvarjenja. Jezus je vstal in ne bo več umrl. Jezus je prebil vrata v novo življenje, ki ne pozna več ne bolezni ne smrti. Za človeka se je odprla neka nova razsežnost. Prav zato, ker je velika noč dan novega stvarjenja, se besedno bogoslužje vigilije začenja s pripovedjo o stvarjenju sveta. Tukaj sta dva elementa. Stvarjenje je predstavljeno kot celota, katere del je tudi pojav časa. Sedem dni je razporejenih do zadnjega dne, ki je dan, ko so vsa bitja svobodna za Boga in drugo za drugega. Stvarjenje je torej usmerjeno proti občestvu Boga in bitja. Proti odgovoru na veliko Božjo slavo, proti srečanju ljubezni in svobode. Drugi element pa so besede, ki imajo svoje mesto na začetku pripovedi: »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!'« (1 Mz 1,3). Sonce in luna sta bila ustvarjena zatem, šele četrti dan. In nimata božanskega značaja, ki jima ga pripisujejo nekatera verstva. Ustvaril ju je edini Bog, ki je pred njima ustvaril svetlobo, po kateri se v naravi ustvarjenega bitja zrcali Božja slava.
Luč omogoča življenje. Omogoča srečanje. Omogoča komunikacijo. Omogoča spoznanje, dostop do resničnosti, do resnice. S tem omogoča tudi svobodo in razvoj. Luč je izraz dobrega, ki je in ustvarja jasnost. Dejstvo, da je Bog ustvaril svetlobo, pomeni, da je ustvaril svet kot prostor spoznanja in resnice, prostor srečanja in svobode, prostor dobrega in ljubezni. Zlo pa ne izhaja iz bitja, ki ga je ustvaril Bog, ampak obstaja v zanikanju.
Bog je na veliko noč, na prvi dan v tednu, ponovno rekel: »Bodi svetloba!« Pred tem je bila namreč noč na Oljski gori, sončni mrk Jezusovega trpljenja in smrti ter grob. Sedaj pa je spet prvi dan. Stvarjenje se začenja od začetka. Jezus je vstal iz groba: Življenje je močnejše od smrti. Dobro je močnejše od zla. Ljubezen je močnejša od sovraštva. Resnica je močnejša od laži. Z Jezusovim vstajenjem je bila svetloba ponovno ustvarjena. On je premagal vsako obliko teme in za vse nas se je začel nov dan. Da pa to ne bi ostala le beseda, ampak bi postala naša resničnost, je Bog z zakramentom krsta in izpovedjo vere zgradil most. Preko tega mostu nov dan pride do nas.
Zares grozeča tema za človeka je dejstvo, da je sposoben videti otipljive stvari, ne pa tudi, kam gre svet in od kod prihaja, kam gre življenje, kaj je dobro in kaj zlo. Zgovorna je podoba, da so naša mesta danes tako zaslepljujoče razsvetljena, da ni več mogoče videti zvezd na nebu. Neverjetno veliko vemo o materialnih stvareh, a tistega, kar gre onstran, Boga in dobrega, ne uspemo več opredeliti. Iz tega razloga je vera, ki nam razodeva Božjo luč, resnično razsvetljenje, vdor Božje svetlobe v naš svet, odprtje naših oči za pravo luč.
Cerkev med velikonočno vigilijo, med nočjo novega stvarjenja, skrivnost svetlobe predstavlja s preprostim simbolom: velikonočno svečo. Gre za vrlino darovanja. Sveča razsvetljuje tako, da použiva samo sebe: Tako na čudovit način predstavlja velikonočno skrivnost Kristusa, ki podari samega sebe in tako podari svetlobo. Pri simbolu velikonočne sveče pa je prisoten tudi element ognja. Ogenj je sila, ki oblikuje svet, moč, ki spreminja. In ogenj podarja toploto. Tudi to torej ponazarja Kristusovo skrivnost. Kristus je luč in plamen, preko katerih nam prihajata naproti toplina in dobrota Boga. Navsezadnje pa je pomenljiv še poudarek, da sveča lahko nastane le po zaslugi dela čebel. Gre za namig na Cerkev: Sodelovanje žive skupnosti vernikov v Cerkvi je skoraj kot delovanje čebel. Gradi skupnost luči. V sveči tako lahko vidimo tudi opomin zase in naše občestvo v cerkveni skupnosti, ki obstaja, da bi Kristusova luč lahko razsvetljevala svet.
Avdio posnetek dnevne Božje besede

Misli papeža Frančiška
Misli Benedikta XVI.