Božja beseda za soboto, 9. februarja 4932

Kralj Salomon je šel v Gabaon, da bi tam daroval; ponoči se mu je Gospod prikazal v sanjah. Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je odgovoril: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, skazal veliko milost, ker je hodil pred teboj v zvestobi, pravičnosti in odkritosrčnosti. Ohranil si mu to veliko milost in mu dal sina, ki zdaj sedi na njegovem prestolu.

In zdaj, Gospod, moj Bog, namesto mojega očeta Davida si napravil za kralja mene, svojega služabnika. Jaz pa sem mlad človek, ne vem, ne kod ne kam. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, velikega ljudstva, ki se zaradi množice ne da prešteti in ne preceniti. Daj torej svojemu služabniku razumno srce, da bo mogel vladati tvojemu ljudstvu in znal razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?« Gospodu je bilo všeč, da je Salomon tega prosil.

Bog mu je odgovoril: »Ker si tega prosil in nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil razumnosti za pravilno ravnanje, glej, bom storil po tvoji prošnji. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, tako da ni bilo tebi enakega pred teboj in ne bo za teboj vstal tebi enak. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da vse tvoje žive dni med kralji ne bo tebi enakega.«

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu ter mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte.« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. In odpeljali so se v čolnu v samoten kraj sami zase. Videli so jih pa, da odhajajo in mnogo jih je to zvedelo; in od vseh mest so tja hiteli peš in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti.