Božja beseda za petek, 9. januarja 2093

Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Boga ni nikoli nihče videl; ako se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem.

S tem je v nas ljubezen dovršena, da imamo zaupanje za dan sodbe; zakaj, kakršen je on, taki smo tudi mi na tem svetu. Strahú ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen prežene strah; kajti strah je združen z muko, a kdor se boji, se ni spopolnil v ljubezni.

Takoj ko je bilo pet tisoč mož nasičenih, je Jezus naročil svojim učencem, naj stopijo v čoln in se odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem razpuščal množico. In ko jih je odslovil, je šel na goro molit. Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on sam pa na suhem. In ko je videl, kako se mučijo z veslanjem, veter jim je bil namreč nasproten, je okoli četrte nočne straže prišel k njim, hodeč po morju, in hotel mimo njih.

Ko pa so ga ti videli hoditi po morju, so menili, da je prikazen, in so zavpili; vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa jih je takoj nagovoril in jim rekel: »Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal. Oni pa so bili kar iz sebe, zakaj ob čudežu s hlebi še niso prišli k spoznanju, njih srce je bilo še zaslepljeno.