Božja beseda za ponedeljek, 8. januarja 2046

Bil je mož iz Rame, z Efraimskega pogorja, ime mu je bilo Elkana. Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi pa Fenena; Fenena je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu vsega vesoljnega sveta v Šilu. Dva Helijeva sinova, Ofni in Finees, sta bila tam Gospodova duhovnika. Nekega dne je Elkana opravljal daritev. Imel je navado, da je dajal deleže svoji ženi Feneni in vsem njenim sinovom in hčeram. Ani pa je dajal samo po en delež, dasi je Ano bolj ljubil; Gospod ji namreč ni dal otrok. Poleg tega jo je njena tekmica še žalila in jo jezila, ker ji Gospod ni dal otrok. Tako se je godilo leto za letom. Kadar koli je prišla h Gospodovi hiši, jo je tako žalila, da je jokala in ni nič jedla. Njen mož Elkana jo je tolažil: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je žalostno tvoje srce? Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?«

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.