Božja beseda za ponedeljek, 7. marca 4642

Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, njim, ki so v pravičnosti našega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa prejeli isto dragoceno vero kakor mi. Milost vam in mir v obilju po spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda. Njegova Božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni Božje narave. Prav zato si z vso vnemo prizadevajte, da pokažete v svoji veri krepost, v kreposti spoznanje, v spoznanju zdržnost, v zdržnosti potrpežljivost, v potrpežljivosti pobožnost, v pobožnosti bratoljubje, v bratoljubju ljubezen.

Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili. Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli.

Slaviti te hočem, Gospod, kralj, hvaliti tebe, Boga mojega zveličanja, slaviti tvoje ime, zavetje mojega življenja! Varuh si mi bil in moj pomočnik, ti si obvaroval moje telo groba in si rešil mojo nogo oblasti podzemlja, osvobodil si me javnega obrekovanja, biča obrekljivega jezika in ustnic lažnivcev.

Pred mojimi nasprotniki si me branil in me rešil po obilnosti svojega usmiljenja iz zanke ljudi, pripravljenih, da me požró, iz rok tistih, ki so mi stregli po življenju, iz mnogih nadlog, ki so me obdajale, iz zadušljivega plamena okrog mene in iz ognja, ki ga nisem podnetil; iz globokega krila podzemlja, nečistih ustnic in lažnivih govorov, puščic varljivega jezika.

Blizu smrti je bila moja duša, moje življenje blizu podzemlja spodaj. Tedaj sem se obračal na vse strani, pa ni bilo pomočnika, oziral sem se po človeški podpori, pa je ni bilo. Tedaj sem se spomnil tvojega usmiljenja, Gospod, in tvojih del od vekov, ki varuješ tiste, ki zaupajo vate, in jih rešuješ vsakega zla.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In nobeden izmed njiju ne pade na tla brez vašega Očeta. Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več kot veliko vrabcev ste vredni vi.

Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.