Božja beseda za torek, 7. marca 2079

Tobíja je nekega dne utrujen od pokopavanja prišel domov, se ulegel ob steni in zaspal. V spanju mu je iz lastovičjega gnezda padlo gorko blato na oči in je oslepel. Gospod pa je dopustil, da je nanj prišla ta preskušnja, da bi se potomcem dal zgled njegove potrpežljivosti kakor svetega Joba. Kajti ker se je od svoje mladosti vedno bal Boga in spolnjeval njegove zapovedi, ni godrnjal čez Boga, da ga je zadela nesreča slepote, ampak je neomajno vztrajal v Božjem strahu ter zahvaljeval Boga vse dni svojega življenja. Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so Tobijevi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje: »Kje je tvoje upanje, za katero si delil miloščino in pokopaval mrtve?« Tobija pa jih je svaril: »Nikar tako ne govorite! Saj smo sinovi svetih in pričakujemo ono življenje, ki ga Bog daje tem, kateri mu nikdar ne odtegnejo svoje zvestobe.«

Njegova žena Ana pa je vsak dan hodila tkat in prinašala od dela svojih rok živež, kolikor ga je mogla zaslužiti. Tako je dobila kozliča in ga prinesla domov. Ko je mož slišal njegovo meketanje, je rekel: »Glejte, da morda ni ukraden; vrnite ga gospodarjem; kajti ukradenega ne smemo jesti ne se ga dotakniti!« Nato je žena razjarjena odvrnila: »Očitno je tvoje upanje prazno; zdaj se je pokazalo, kaj pomagajo tvoje miloščine.« S temi in drugimi takimi besedami mu je oponašala.

Tisti čas pošljejo k Jezusu nekatere izmed farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Ti pridejo in mu rečejo: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in da se ne meniš za nikogar, ker ne gledaš na osebe, ampak v resnici učiš pot Božjo. Ali se sme dajati cesarju davek, ali ne? Ali naj ga dajemo, ali ne?« On pa je poznal njih hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga vidim.« In prinesli so ga. Tedaj jim je rekel: »Čigava je ta podoba in napis?« Rekli so mu: »Cesarjeva.« In Jezus jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« In čudili so se mu.

Slaviti te hočem, Gospod, kralj, hvaliti tebe, Boga mojega zveličanja, slaviti tvoje ime, zavetje mojega življenja! Varuh si mi bil in moj pomočnik, ti si obvaroval moje telo groba in si rešil mojo nogo oblasti podzemlja, osvobodil si me javnega obrekovanja, biča obrekljivega jezika in ustnic lažnivcev.

Pred mojimi nasprotniki si me branil in me rešil po obilnosti svojega usmiljenja iz zanke ljudi, pripravljenih, da me požró, iz rok tistih, ki so mi stregli po življenju, iz mnogih nadlog, ki so me obdajale, iz zadušljivega plamena okrog mene in iz ognja, ki ga nisem podnetil; iz globokega krila podzemlja, nečistih ustnic in lažnivih govorov, puščic varljivega jezika.

Blizu smrti je bila moja duša, moje življenje blizu podzemlja spodaj. Tedaj sem se obračal na vse strani, pa ni bilo pomočnika, oziral sem se po človeški podpori, pa je ni bilo. Tedaj sem se spomnil tvojega usmiljenja, Gospod, in tvojih del od vekov, ki varuješ tiste, ki zaupajo vate, in jih rešuješ vsakega zla.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In nobeden izmed njiju ne pade na tla brez vašega Očeta. Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več kot veliko vrabcev ste vredni vi.

Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.