Božja beseda za petek, 7. marca 2042

Jakob je ljubil Jožefa bolj ko vse svoje sinove, ker se mu je rodil v njegovi starosti; zato mu je naredil dolgo suknjo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj ko vse njegove brate, so ga sovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Ko so njegovi bratje odšli past drobnico svojega očeta pri Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje v Sihemu? Pridi, pošljem te k njim!« Jožef je šel za brati in jih našel v Dotainu.

Zagledali so ga od daleč in, preden se jim je približal, naredili zvijačen naklep zoper njega, da bi ga usmrtili. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Zdaj pridite, ubijmo ga in vrzimo v katerega izmed vodnjakov! Potem porečemo: ›Huda zver ga je požrla.‹ Tedaj bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« Ko je Ruben to slišal, ga je skušal rešiti iz njihovih rok in rekel: »Nikar ga ne ubijajmo!« Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v ta vodnjak v pustinji, roke pa nikar ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli suknjo, dolgo suknjo, ki jo je nosil. Potem so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak; vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli jest. Ko so povzdignili oči in pogledali, glej, je prihajala popotna družba Izmaelcev iz Galaada. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in dišečo smolo. Potovali so, da to prinesejo v Egipt.

Tedaj je Juda rekel bratom: »Kakšen dobiček imamo, če brata usmrtimo in zakrijemo njegovo kri? Dajte, prodajmo ga Izmaelcem in naša roka naj se ga ne loti! Kajti naš brat je, naša kri.«

Bratje so ga ubogali. Ko so tedaj madianski trgovci šli mimo, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem, ki so Jožefa odpeljali v Egipt.

Odpev: »Spominjajmo se čudovitih Božjih del.«

Poklical je lakoto v deželo,

odtegnil vso zalogo kruha;

poslal je moža pred njimi,

Jožefa, prodanega za sužnja.

Odpev: »Spominjajmo se čudovitih Božjih del.«

Njegove noge so vklenili v spone,

okoli vrata mu dali železje,

dokler se ni spolnila njegova napoved,

in ga je potrdila Gospodova beseda.

Odpev: »Spominjajmo se čudovitih Božjih del.«

Tedaj je kralj poslal in ga izpustil iz ječe,

poglavar ljudstev ga je osvobodil;

postavil ga je za gospodarja svoji hiši,

za upravitelja vsej svoji posesti.

Odpev: »Spominjajmo se čudovitih Božjih del.«

Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.

Slaviti te hočem, Gospod, kralj, hvaliti tebe, Boga mojega zveličanja, slaviti tvoje ime, zavetje mojega življenja! Varuh si mi bil in moj pomočnik, ti si obvaroval moje telo groba in si rešil mojo nogo oblasti podzemlja, osvobodil si me javnega obrekovanja, biča obrekljivega jezika in ustnic lažnivcev.

Pred mojimi nasprotniki si me branil in me rešil po obilnosti svojega usmiljenja iz zanke ljudi, pripravljenih, da me požró, iz rok tistih, ki so mi stregli po življenju, iz mnogih nadlog, ki so me obdajale, iz zadušljivega plamena okrog mene in iz ognja, ki ga nisem podnetil; iz globokega krila podzemlja, nečistih ustnic in lažnivih govorov, puščic varljivega jezika.

Blizu smrti je bila moja duša, moje življenje blizu podzemlja spodaj. Tedaj sem se obračal na vse strani, pa ni bilo pomočnika, oziral sem se po človeški podpori, pa je ni bilo. Tedaj sem se spomnil tvojega usmiljenja, Gospod, in tvojih del od vekov, ki varuješ tiste, ki zaupajo vate, in jih rešuješ vsakega zla.

Odpev: »Naša duša je bila rešena kakor ptica iz zanke.«

Ko bi ne bil Gospod z nami,

ko so ljudje vstali zoper nas,

tedaj bi nas žive požrli,

ko se je vnela njih besnost proti nam.

Odpev: »Naša duša je bila rešena kakor ptica iz zanke.«

Tedaj bi nas preplavila voda,

hudournik bi šel čez nas,

tedaj bi šle čez nas

vzburkane vode.

Odpev: »Naša duša je bila rešena kakor ptica iz zanke.«

Zanka se je pretrgala

in mi smo bili osvobojeni.

Naša pomoč je v imenu Gospodovem,

ki je ustvaril nebo in zemljo.

Odpev: »Naša duša je bila rešena kakor ptica iz zanke.«

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In nobeden izmed njiju ne pade na tla brez vašega Očeta. Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več kot veliko vrabcev ste vredni vi.

Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.