Božja beseda za ponedeljek, 7. oktobra 2030

Bratje, čudim se, da se od Boga, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k drugemu evangeliju; sicer to ni drug, razen, da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti Kristusov evangelij. Toda tudi, če bi vam mi ali če bi angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili, bodi zavržen. Kakor smo poprej rekli, tudi zdaj znova pravim: Če vam kdo oznanja drugačen evangelij, kakor ste ga prejeli, bodi zavržen. Ali torej skušam zdaj pridobiti ljudi ali Boga? Ali si prizadevam ugajati ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, bi ne bil Kristusov služabnik.

Opozarjam vas, bratje, da evangelij, ki sem ga jaz oznanil, ni človeški. Jaz ga tudi nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Slavil bom Gospoda z vsem srcem

v zboru pravičnih in na shodu.

Velika so Gospodova dela,

občudovanja vredna za vse, ki jih ljubijo.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Dela njegovih rok so zvesta in pravična,

vse njegove zapovedi so trdne,

postavljene za vek in vekomaj,

izpolnjene zvesto in pravično.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Poslal je rešitev svojemu ljudstvu,

potrdil je svojo zavezo za vekomaj;

sveto in častitljivo je njegovo ime,

njegova hvala ostane na veke.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Potem ko je bil Jezus vzet v nebo, so se apostoli vrnili v Jeruzalem z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, sobotni pot daleč. Ko so vstopili, so šli v gornjo sobo, kjer so ostajali Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Jakob, Alfejev sin, Simon Gorečnik in Juda, Jakobov brat. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo in z njegovimi brati.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Moja duša

poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje

v Bogu, mojem Zveličarju.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen,

in je njegovo ime sveto.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Od roda do roda traja njegovo usmiljenje

tistim, ki mu v strahu služijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Mogočne je vrgel s prestola

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Sprejel je svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom,

do Abrahama in njegovega roda na veke.

Odpev: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.«

Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Zdrava, milosti polna. Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.