Božja beseda za torek, 5. junija 2057

Tiste dni je Pavel iz Mileta poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Veste, kako sem ves čas živel med vami, od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, in služil Gospodu z vso ponižnostjo, v solzah in preskušnjah, ki so me zadele zaradi judovskega zalezovanja; kako nisem opustil nič koristnega, da bi vam ne bil oznanjal in vas učil javno in po hišah, dokazujoč Judom in poganom spreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.

In glejte, ujetnik Duha grem zdaj v Jeruzalem, ne da bi vedel, kaj se mi bo tam zgodilo; le da mi Sveti Duh po vseh mestih spričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti. Toda mislim, da življenje zame nima nobene vrednosti, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o Božji milosti.

In zdaj, glejte, vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, med katerimi sem hodil in oznanjal Božje kraljestvo. Zato vam današnji dan spričujem, da sem nedolžen nad krvjo vas vseh. Nisem se namreč ognil, da bi vam ne bil oznanil vse Božje volje.«

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.

In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.

Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Síonu: »Tvoj Bog kraljuje!« Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas, vsi skupaj vriskajo, saj gledajo iz oči v oči Gospodovo vrnitev na Sion. Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalémske razvaline! Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo, odkúpil Jeruzalem. Gospod je razgálil svojo sveto roko pred očmi vseh narodov in vsi konci zemlje bodo videli, kako naš Bog rešuje.

Tisti čas je Jezus določil drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite; glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na potu ne pozdravljajte. V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: 'Približalo se vam je Božje kraljestvo.'«